Mešanica osebne in kulturne zgodovine
Aleš Debeljak je univerzitetni profesor, pesnik, esejist, sugestivni sogovornik in mojstrski pripovedovalec, ki spretno kombinira štorijo, ki bi lahko spadala k pitju kave, s svojim bogatim arzenalom iz kulturno sociološko zakladnice. Balkanska brv je njegova najnovejša knjiga, nekakšno posvetilo jugoslovanski književnosti, ki se je v zadnjih dveh desetletjih začela na svojstven način razraščati v svet, kar je bilo dobro izhodišče tudi za pogovor o stanju in prihodnosti slovenske kulturne zavesti.
Rugelj: Vaša knjiga o književnosti »jugoslovanske Atlantide« je imela sprva naslov Balkanski most, kar jo je nedvoumno povezovalo z vašo knjigo o ameriški književnosti Atlantski most. Zakaj je prišlo do spremembe? Nas z Balkanom zaradi Atlantskega mostu zdaj povezuje le še brv?
Debeljak: Dober spomin imate. V resnici je pri tej knjigi šlo za levitve v več fazah, od začetne z Balkanskim mostom, v katerem sem nameraval napisati balkanski odgovor na Atlantski most, knjigo esejev o ameriški književnosti, ki sem jo 1989 objavil pri ljubljanski založbi Aleph, v njej pa opisujem svoje doživljanje in branje izbranih sodobnih ameriških pisateljev. Domišljal sem si, da z eseji, napisanimi v bolj spoznavni, kritični, analitični kot pa v osebni in pričevanjski maniri, gradim nekakšen most med slovensko in ameriško književno javnostjo. Zamisel sem kasneje zavrgel v imenu nove ideje, Balkanopisa, potopisne knjige, ki naj bi govorila o mojem razumevanju in doživljanju balkanskih mest, saj je srečanje med moderno urbanizacijo in poljedeljsko-živinorejsko-pastirsko družbo na Balkanu proizvedlo razburljive in hibridne, čeprav sploh ne vedno privlačne arhitekturne stile in mestne tlorise, mene pa je mesto kot theatrum mundi in pravi dom sodobnega človeka vedno zanimalo. Zamisel sem končno zavrgel v imenu Balkanske brvi. Potem ko sem po petih letih abstinence glede knjig kritične proze našel ključ do spominsko-bralskega bazena in s tem do iskane knjižne oblike, sem knjigo napisal kot mešanico osebne in kulturne zgodovine, v kateri so nekateri od predstavljenih pisateljev moji prijatelji, hkrati pa so vsi, nekateri zelo opazno, prestopili zid, s katerim so meje mojega jezika že tudi meje mojega sveta. Balkanska brv nima več utvar o mostu kot čvrsti strukturi. Preveč je osebna in pristranska. Veselo zavrača sistematičnost, hibridna je kot življenje, ki ga živim in ga živijo moji izbranci. Prednost, ki jo ima brv pred mostom, je predvsem v njeni gibkosti in mobilnosti, čeprav je pogosto na njej prostora le za enega. Ampak to je točno tako, kot mora biti. Balkanska brv ni narejena za množičen promet, ampak za posamezne bralske izlete. Ampak: kam? Na drugi breg, onstran limesa, ki danes teče po jugovzhodni meji Slovenije, onstran limesa, ki današnjo stvarnost sedmih nacionalnih držav na pogorišču ene ločuje od včerajšnjega časa in prav takšnega sveta, in če bo bralka uporabila knjigo kot odskočno desko za iskanje lastne poti do »spominov na utopijo« in meditacij o republiki književnosti, bo njen namen že skoraj dosežen.
Rugelj: Vaša knjiga izhaja v pravšnjem trenutku pred dvajsetletnico samostojne slovenske države, ko bo gotovo prihajalo do različnih inventur tega obdobja, tudi kulturnih. Kakšna je vaša inventura na področju književnosti? Kaj smo na tem področju s samostojno državo v kulturnem smislu izgubili in kaj pridobili, tudi v povezavi z vstopom v Evropsko unijo?
Debeljak: Kot kaže, nimamo merila, s katerim bi ocenili ne le materialne in politične, ampak predvsem metafizične posledice osamosvojitve pred dvajsetim leti. To je dolga doba. In vendar me tako vtisi kot razumni premislek vodijo k spoznanju: pretvarjanje, da se lahko z mehanično zamenjavo imen ulic, rušitvijo spomenikov in političnim »čiščenjem« gladko prestavimo na »evropsko« raven, v bistvu zakriva dejstvo, da kolonizacija zavesti na osnovi preteklih vzorcev obnašanja in oblik razmišljanja iz režima, ki ga že dolgo ni več, deluje na vse nas, ne pa samo na »sile kontinutete«. Globoko nas je zaznamovala jugoslovanska in komunistična dediščina, to pa v slabšalnem pomenu, karšnega povzema pridevnik, s katerim druščina ob šanku označuje skupek iz nespoštovanja dane besede, prihuljene lokavosti in brezobzirnega interesa za lastno dobrobit – »bizantinski«. »Bizantinsko« tradicijo v Sloveniji je mogoče videti ravno v samogibnem prepričanju, da se svet deli na naše in njihove. Manjka nam državljanske zavesti, ki je slepa za etnično, spolno in kulturno prtljago posameznikov, saj terja odgovornost do skupnih zadev: demokratične politične stranke bi pri tem morale biti le orodje za upravljanje s temi skupnimi zadevami. V resnici pa imamo vladavino strankokracije, v okviru katere sleherna vizija skupnega dobrega podlega posebnim interesom. Slovenci smo si neodvisnost večinsko želeli. Želja je postala resničnost. In nelagodje z njo. Če smo iz starega režima »jugoslovanske Atlantide« v kulturni prtljagi res prinesli doživljanje države kot odtujeni in zoprni simbol moči, jo morda zato premalokrat razumemo kot instrument, ki je tukaj zato, da bi bolje urejal našo koeksistenco pod skupno streho. Nisem edini, ki misli, da se je po dvajsetih letih žalostno pokazalo, da sodobno stanje slovenske države in družbe daje dokaze, da državo še vedno doživljamo na tak način. Zdi se mi, da je Slovenija nekakšna žrtev svoje samozaverovanosti (kar ni isto kot samozavest), saj vso kolektivno energijo posveča notranjim problemom. Svojo neodvisnost danes jemljemo kot nekaj samoumevnega in zelo malo reflektiramo globinske procese, ki so Slovenijo sploh pripeljali do samostojnosti. Nenehni in vedno bolj vulgarni spopadi v političnem prostoru onemogočajo tisto vrsto premisleka o sebi, ki nas umešča v usodnejše okvire sveta. Po drugi strani pa ima elita (vselej isti obrazi, levi in desni!), ki vodi to državo, resne probleme z vzdrževanjem te samozaverovanosti. Na to med drugim opozarja že dejstvo, da tujce, ubežnike in begunce iz manj srečnih krajev Balkana in drugih poškodovanih dežel obravnava kot poslednji izrodek človeštva. Do volivcev se država obnaša, kakor da so amorfna masa, ki se ji je treba prikupiti za potrebe ciklično ponavljajočih se volitev, sicer pa njihove potrebe ne štejejo. Širi se neke vrste apatija, ki pa paradoksalno investira v politično elito še večjo moč, saj ima občutek, da lahko počne, kar hoče. Ker je civilna družba na Slovenskem zelo oslabela, ni pravega političnega nadzora. Civilna družba se je skupaj s kritičnimi korektivi za državno delovanje pri nas skoraj docela posušila zato, ker se je v obsežni meri prav iz njenih vrst pred dvajsetimi leti rekrutirala naša sedanja politična elita. Hkrati pa je dediščina osemdesetih let 20. stoletja – v tem je treba videti tudi negativno razsežnost predosamosvojitvenega obdobja – sugerirala idejo o bistveni pokvarjenosti politične govorice in o potrebi po antipolitični drži. A taka drža je možna oziroma upravičena le, če državni mehanizmi dobro delujejo. Brezbrižnost do politike je torej luksus. Debata o tem, ali si ga Slovenci danes lahko privoščimo, pa še poteka.
Rugelj: Kot pišete v vaši knjigi, se je zgodovinska dediščina balkanske hibridnosti, pretočnosti in mešanja med kulturami v 20. stoletju ohranila le še v Jugoslaviji. Kako bo torej po vašem mnenju s kulturo na Balkanu v 21. stoletju?
Debeljak: EU bo dolgoročno neuspešna, če ne bo našla načina, kako preprečiti gospostvo najmočnejših držav članic. Takšno vlogo je v Jugoslaviji odigral največji (srbski) narod. V današnji EU igra to vlogo nekaj držav, ki se vidijo kot jedro oz. KernEuropa, le-ta pa se izraža s politiko dveh hitrosti. Tako se pod masko nove gospodarske nujnosti vzdržuje stara meja med razvitim zahodnim delom in nerazvitim vzhodnim delom celine. S tega vidika so dežele »zahodnega Balkana« (naslednice Jugoslavije minus Slovenija plus Albanija) povsem očitno »v leru«.
Rugelj: Balkanska brv je morda vaša najbolj osebna esejistična knjiga do sedaj, vsebuje tudi reprinte posvetil vaših pisateljskih prijateljev v knjigah, o katerih pišete. Čutiti je tudi kar nekaj nostalgije, ki gotovo prevzame vsakega, ki je aktivno bival v Jugoslaviji in jo tudi pobliže poznal. Kam naj se po vašem obrne slovenski književni ustvarjalec, potem ko doseže slovenske meje: proti vzhodu ali zahodu? Ali še bolje: proti Balkanu, proti Srednji Evropi, proti Evropski uniji ali pa celo prek Atlantika?
Debeljak: Otroštvo in mladost, časi nedolžnega pogleda na svet in življenja v svetu, ki ni bil niti kapitalistični svobodni svet niti komunistična črna ječa, v svetu nekje vmes, se pravi v svetu, kakršnih danes ne delajo več: to so bila zame formativna leta! Če je nostalgija pač spomin minus bolečina, potem se je ne branim, hahaha. Ne, ampak resno: svet se ni začel z nami. Ne morem sprejeti življenja v »večnem zdaj«. Mnogo raje – ena, dve, tri! – se zavrtim okrog svoje osi. Povej mi, česa se spominjaš, in povem ti, kdo si! Kdo sem? Član velike družine sem, otrok »jugoslovanske Atlantide«, ki sestavlja koščke za portret izginule civilizacije: vogal zagrebške Trešnjevke v Seattlu in šank sarajevskega bifeja Mudrac v Washingtonu, skodelica iz zemunske kavarne v Calgaryju in odsevi Ljubljanice pod mostovi čez amsterdamske kanale, mehka pobočja Fruške gore v črnskem getu Chicaga in svetloba sonca, ki zaide nad Šibenikom, huškne čez podnožje Eifflovega stolpa, nato pa ponikne v razpoko med pričevanjem in vizijo.
Rugelj: Kar nekaj balkanskih ustvarjalcev, o katerih pišete, se je prebilo v tujino, tudi prek Atlantika. Katere življenjske in ustvarjalne poti bi najbolj izpostavili na tem mestu? Komu je najbolj »uspelo«? In kaj je bila cena tega uspeha?
Debeljak: Najbolj je »uspelo« tistemu, ki ima najmanj neposrednih, živetih vezi s svetom »jugoslovanske Atlantide«, Charlesu Simicu, leta 1938 v Beogradu rojenemu pesniku, ki je v Ameriko prispel s svojimi devetnajstimi leti, odkril pesnika v sebi in začel pisati v angleščini, danes pa kot ameriški poeta laureatus in avtor med kritiki in publiko cenjenih knjig v številnih žanrih od poezije do prevodov iz srbščine do esejev in memoarov in študij pogosto velja za prvega med sodobnimi ameriškimi pesniki. Vsekakor moram nujno izpostaviti Aleksandra Hemona, sarajevskega pisatelja moje generacije, ki je pred dvajsetimi leti prišel v Chicago in že kot objavljeni pisatelj bosanskega jezika zamenjal izrazno sredstvo svoje umetnosti in začel pisati v angleščini, časopisne kolumne in eseje pa še naprej piše tudi v bosanščini. Preveden je v številne jezike in objavljajo ga najboljše založbe, kot pisatelj, ki redno objavlja na straneh uglednega tednika New Yorker, pa je tudi dobitnik zelo laskave štipendije MacArthurjeve fondacije oz. »nagrade za genije«. Vendar najraje govorim o Igorju Štiksu. Moje navdušenje je gotovo zaznamovano z dejstvom, da sva dobra prijatelja že desetletje, zato bom raje nanizal nekaj drugih dejstev. Igor Štiks se je rodil leta 1977 v Sarajevu. Po nebesnem znamenju je devica, sicer pa sodi med otroke »jugoslovanske Atlantide«, torej ljudi, ki so duhovno in čustveno ponotranjili mnogokulturni prostor med Triglavom in Vardarjem, med Donavo in Jadranom ne glede na to, kam so jih odnesle vihre vojne in usodna naključja zgodovine. Poslednja generacija je končala osnovno šolo takrat, ko se je začela prva od vojn za jugoslovansko dediščino. Štiks je okusil nujnost in smer življenjske poti kmalu po začetku obleganja Sarajeva leta 1992. Skupaj z družinskimi člani je postal begunec v Zagrebu. Tam je ostal deset let in si 2001 pridobil univerzitetno diplomo iz politične filozofije. Nato je odšel v Pariz, kjer je opravil magisterij na Sciences Po – Institut d\'Etudes Politiques de Paris. Potem je Evropo zamenjal za Ameriko in štiri leta živel v Chicagu kot študent politologije v skupnem doktorskem programu tamkajšnje Northwestern University in pariške Sciences Po. Doktorsko disertacijo je ubranil z odliko, s tem pa izpolnil pravni in akademski pogoj za to, da lahko od marca 2009 živi in dela v Veliki Britaniji. Na univerzi v Edinburgu kot raziskovalni svetnik preučuje različne vidike državljanstva v državah naslednicah Jugoslavije. Po svojih začasnih bivališčih onstran rodnega mesta, po Zagrebu, Dunaju, Parizu in Chicagu, je seznamu zdaj dodal še Edinburg. V vsakem novem kraju se je Štiks moral prilagoditi. Nomadsko življenje človeka prisili k razvijanju prilagoditvenih sposobnosti. A slike otroštva in mladosti ga opozarjajo tudi na prvotno zalogo smisla. Koncentrični krogi identitet, ki izvirajo iz posameznikovega jaza, se konec koncev širijo tako, kot se širijo njegove zmožnosti za črpanje navdiha iz različnih kultur, v katerih živi. Igor je vedel, kaj govori, ko mi je nekoč omenil, da po tem, ko enkrat pod prisilo spakiraš kovčke, postane vseeno, kje se ustaviš. V akademskem letu 2006/2007 sem kot Roberta Buffet Professor of International Studies prišel na Northwestern University. Igor je bil moj asistent. Univerzitetno mestece Evanston v snažnem in zelenem predmestju Chicaga se ponaša z galebi in peščenimi plažami, s starinskim svetilnikom in zgodovinsko slavo antialkoholne lige. Tu je Štiksov nezmotljivi družabni nos takoj izvohal zbirališče, ki uživa ugled med mladimi lokalnimi intelektualci. Unicorn Cafe je za Štiksa postal »dom daleč od doma«. Če ni tičal v skromni asistentski pisarni v kampusu, je gotovo za eno od mizic ob umetniško poslikanem zidu pil kavo iz avtomata, razredčeno filterušo, ki je v visokem keramičnem lončku stala pred njim, pa če je sedel v zgovorni družbi ali pred samotnim računalniškim ekranom. Davek prilagajanju na ameriške norme se meri z litri rjave tekočine. Včasih, v izgubljenih jugoslovanskih časih, je zadoščalo nekaj filigranskih skodelic turške kave, razgovoruše. Ampak Igor ni le univerzitetnik, izobražen v jugoslovanskem, hrvaškem, francoskem in ameriškem sistemu, ampak tudi – če ne predvsem – pisatelj: piše kulturno publicistiko, eseje, prozo in poezijo. Kot urednik je objavil knjigo izbranih kratkih zgodb hrvaškega »borgesovca« Gorana Tribusona Osmi okular (1998); z Draganom Korugo je uredil zbornik kratkih zgodb iz angleške »svetovne skupnosti narodov« Vrhunski safari (2001), z Daliborjem Šimprago pa antologijo nove hrvaške proze 22 stepena u hladu (1999). Skupaj s Srečkom Horvatom je napisal tudi politično angažiran priročnik za državljansko neposlušnost Bauk pobune: uvod u anatomiju studentske borbe i gradjanskog otpora (2010). Objavil je dva romana, Dvorac u Romagni (2006) in Elijeva stolica (2006) ter knjigo pesmi Povijest poplave (2009). Njegov prvi roman je dobil nagrado Slavić za najboljši knjižni prvenec na Hrvaškem, kritiško odobravanje v lokalnem tisku pa ni ostalo brez odmeva niti v mednarodnem okviru. Avtorja so na Hrvaškem razglasili za »obetavnega dečka«, v Avstriji, Španiji in Ameriki pa so natis prevedenega romana pospremili dobri kritiški komentarji. Roman Elijeva stolica je v hrvaški (če že ne tudi v bosanski) književnosti obveljal za največje presenečenje leta 2006. Kritiki so ga živahno hvalili in bralci so se veselo strinjali. Dobil je zagrebško nagrado Ksaver Šandor Gjalski in nagrado Kiklop, nagrado občinstva na festivalu San(j)am knjige v Pulju, izšel pa je tudi v nemščini, španščini, madžarščini, nizozemščini, italijanščini, češčini, finščini, poljščini, makedonščini in slovenščini.
Rugelj: V svoji karieri se že dolgo časa gibljete med pesniškim izrazom, ki žanje odlične kritike in nagrade, in esejizmom na eni strani ter strokovnim, akademskim publiciranjem na drugi. Kako v sebi usklajujete vso to raznorodnost? Tudi s »klavzuro«, v kateri ste bili, ko sva se dogovarjala za ta intervju? Ali se različni tokovi vaše ustvarjalnosti prepletajo ali tečejo tudi vsak zase, da dosežejo najmočnejši tok?
Debeljak: Nihanje med umetniško besedo na eni ter spoznavnim naporom na drugi strani je moj pristni prostor, četudi gre za samotno držo, pač zato, ker je tovrstnih zgledov v slovenskem univerzitetnem prostoru tako malo, da jih je brez posebnega pretiravanja mogoče prešteti na prste ene mizarjeve roke. In tudi zato, ker te posamezniki iz skupnosti, v katerih je treba nositi eno samo kapo, bodisi da so znanstveniki bodisi da so književniki, nujno obravnavajo sumničavo. Vendar pa sočasno tudi vem in čutim, da je ta samotna drža zame edina mogoča.
Rugelj: S književnim ustvarjanjem ste večstransko povezani in gotovo opažate, da se, vsaj v Ameriki, konzumacija knjige počasi spreminja in iz tiskane nagiba tudi proti elektronski različici. Ali vas to kot ustvarjalca – pesnika in raziskovalca kulture – že kaj prizadeva? Ali še zmeraj prisegate na papirno različico knjige?
Debeljak: Še vedno prisegam na papirno različico knjige, sem otrok Gutenbergovega ozvezdja, ki je takšno kot življenje, ne bom ga zapustil zato, ker pač ugaša, hahaha.