»Knjige naj bodo pripomoček za ozaveščanje družbenih problemov in odpravljanje predsodkov«
Energična in nadvse simpatična Štajerka je ena najbolj prepoznavnih slovenskih pisateljic, ustvarja pa že skoraj dve polni desetletji. Svoje pisateljsko poslanstvo je našla v zgodbah za mlade bralce, pa naj gre za socialno psihološke motive, avanturistično realistične povesti ali grozljivke in fantastične pripovedi. Zavzeto se bori za postavitev kvalitetne mladinske literature v ospredje književnosti. Poleg številnih domačih nagrad (večernica, desetnica, Glazerjeva listina itn.) je za leto 2013 nominirana tudi za prestižno mednarodno nagrado »Astrid Lindgren«. Ob izidu knjige Otroci sveta, ki je nastala v sodelovanju z Benko Pulko (glej str. 38), smo se pogovarjali o njenem delu in ustvarjanju.
Renate Rugelj: Janja, v zadnjih mesecih je na knjižne police prišlo kar nekaj knjig s tvojim podpisom. Mislim na dve slikanici iz zbirke Modri slonček, stripovsko Ta slavno Nuško, kriminalni roman za mlade Doktor s črnim skalpelom, ponatis priljubljenega Kekca iz 2. b in seveda na zbirko zgodb Otroci sveta. Ampak vse ni tako rožnato, kajne?
Janja Vidmar: V bistvu pred iztekom 2012 skorajda dve leti nisem izdala nič, ker sem imela daljši premor, v katerem so nastajale zgodbe za knjigo Otroci sveta. Slikanica Najbolj večje novo leto/Novo leto z modrim slončkom v zbirki Modri slonček je v resnici ena sama, a jo je bilo treba na predlog oz. priporočilo stroke napisati še enkrat, s tretjeosebno pripovedovalko v glavni vlogi, saj je zaradi prvoosebne petletne pripovedovalke v prvi slikanici zavladal preplah, da se bodo otroci na podlagi besedila v slikanici sklicevali na pravico do pootročenega govora. Tako gre za eno slikanico, napisano dvakrat, enkrat v izvirno otroškem in drugič v knjižnem jeziku. Knjige Doktor s črnim skalpelom pa nisem napisala jaz, temveč druga avtorica z enakim imenom in priimkom. Mnogi omenjeno knjigo načeloma sicer pripisujejo meni, a so zbegani zaradi drugačne kakovosti in žanra. Avtorica menda namerava izdati še nekaj knjig, tako da upam oziroma jo pozivam, da z neko spremembo v svojem imenu pripomore, da naju bodo bralci in stroka lahko razločevali, sicer bo to prinašalo določene težave. Ponatis Kekca je samo dokaz razprodane naklade, strip v knjigi Ta slavna Nuška, izšla pri založbi MIŠ, pa ni novo besedilo, temveč dopolnjena knjižna izdaja stripa, ki je pred leti že izhajal v nadaljevanjih. Iz tega sledi, da je bera dejansko precej skromnejša, kot se zdi na prvi pogled.
Renate Rugelj: Vseeno veljaš za zelo ustvarjalno, garaško in vsestransko pisateljico, pa nam povej, kako potekajo tvoji delovni dnevi.
Janja Vidmar: No, zadnja leta me vsekakor prehitevajo nekateri stanovski kolegi, ki so nadustvarjalni hkrati na področju poezije, dramatike, filma, otroške literature, kratkih zgodb itd. Morda je tako tudi zaradi mojega krajšega sodelovanja v mariborskem mestnem svetu, ki pa se je decembra lani k sreči končalo. Kot samostojna podjetnica se, podobno kot vsi, ne branim nobenega dela. Pišem kolumne, scenarije, članke, sestankujem, volontiram v raznih komisijah, žirijah in odborih, se vozarim po terenu ter obiskujem mlade in manj mlade po šolah, knjižnicah, dijaških domovih, delam raziskave za nove projekte, prodajam knjige, urejam papirologijo za računovodstvo … Pa še kaj bi se našlo. Le s politiko se mi k sreči ni treba več ubadati. Pri nas je treba imeti zanjo debelo kožo in dober želodec.
Renate Rugelj: Res živimo v razburljivih časih, kako pa so domače razmere naklonjene mladinskim pisateljem?
Janja Vidmar: Domače razmere so izrazito nenaklonjene kulturi, ki sta jo kriza, deloma pa tudi zdajšnja oblast izrinili iz spektra človekovih potreb. Nanjo se spomnimo le še ob kaki obletnici ali prazniku. Sploh knjigi že cinglja navček. Založniki načeloma ne morejo izplačevati honorarjev avtorjem, ker z izjemo knjižnicam nimajo komu prodati knjig, knjižnicam vse bolj primanjkuje sredstev za nakup knjig, trg je zasičen, knjiga razvrednotena, pisatelji paraziti, bralci zombiji in otroci lačni. In tudi argument, da je jezik in z njim posledično knjiga temelj narodove identitete, ne vzdrži več, ker politika očitno izvaja prikrit genocid, ne da bi se bila zmožna zgledovati po državah, ki so pravočasno odkrile, da lahko prav znanost in kultura pomenita izhod iz krize.
Renate Rugelj: Se da živeti od pisateljevanja?
Janja Vidmar: Težko je in bojim se, da bo še težje, sama sem totalno zapufana, reši me lahko samo padec meteorita ali sprememba sistema, ki bo redefiniral pravno državo in na drugi strani vitalne segmente družbe, torej kulturo, znanost ter izobraževanje prepoznal kot prioritete. Bojim se, da je meteorit verjetnejši, ker tudi opcije glede morebitnega padca vlade ne vzbujajo optimizma. Meni so se do konca zamerili vsi, levi, desni, srednji in zadnji, ker skrbijo predvsem zase, medtem ko narod hira pod bremenom njihovega politikantstva. Praksa dokazuje, da v letih suhih krav kultura prva konča kot kravjek, ne kot mleko.
Renate Rugelj: Uspešno se sprehajaš med različnimi žanri in stili pisanja; poleg mladinskega leposlovja se lotevaš tudi kratke proze za otroke, slikanic za najmlajše, žargonskih stripov za najstnike itn. Od kod črpaš energijo in kaj te navdihuje?
Janja Vidmar: Pred leti sem bila resnično hiperproduktivna in sem izdala toliko knjig (od tega jih je vsaj polovica pogrešljivih), da sem bila nekje med letoma 2007 in 2008 primorana ustaviti konje, ker sem čutila izpetost. Ne rečem, skozi kvantiteto sem pridobila potrebno kilometrino, da sem laže zajela sapo in razmislila, kaj mi na področju literature še pomeni izziv. In tako nekako zdaj dojemam vsak projekt, ki se ga lotevam. Od tod tudi moja prva slikanica v življenju pa kombinacija stripa in knjige in podobno. Precej sem raziskovala jezik in skozi nekatera kršenja njegovih pravil spoznavala možnosti, ki jih nudi. Trenutno s kolegom Borisom Grivićem skupaj piševa nadaljevanje Princeske z napako. Zanj je to prvi literarni projekt v življenju. Dogajanje je postavljeno v Nemčijo in na Nizozemsko in odpira določena vprašanja, ki jih v prvi knjigi ni bilo mogoče izpostaviti. Precej mukotrpna reč, priznam, tako da energijo črpam predvsem v intenzivni rekreaciji in v druženju s prijatelji. Včasih celo kaj preberem. :)
Renate Rugelj: Ta slavna Nuška, je sprva videti kot čisto »odpiljen« otrok, na koncu pa ima zgodba vseeno neki moralni nauk? Ali čutiš, da s svojimi zgodbami učiš otroke pravil za življenje, da jim vcepljaš vrednote?
Janja Vidmar: Nuška je kot strip v knjigi super, ker je blizu tudi oklevajočim bralcem. Nisem prepričana, ali gre na koncu ravno za moralni nauk, tovrstni nauki naj kar ostanejo domena drugih. Prej bi rekla, da gre za osebno spoznanje, ki ga kot izkustvo etičnega lahko prinese le življenje. Literatura naj mlademu bralcu omogoči opredeljevanje do neke dileme in razvijanje kritičnega mišljenja. Učimo jih življenja v nekem virtualnem, instant svetu, v katerem jim ni treba storiti nič, zato da dobijo vse, torej smo jim dolžni posredovati tudi kanček realnosti s spoznanjem, da je slej ko prej treba prevzeti odgovornost za posledice svojih dejanj. Vrednote naj otrokom vcepljajo starši, knjige pa naj jim bodo pripomoček za ozaveščanje družbenih problemov in odpravljanje predsodkov.
Renate Rugelj: Zgodbe s tokratne naslovnice Bukle, Otroci sveta, so tako geografsko kot tudi vsebinsko rahlo oddaljene od tvojih običajnih zgodb.
Janja Vidmar: Knjiga nedvomno pomeni moje najbolj smelo in noro potovanje. Saj je že iz mojih del zadnjih let razvidno, da me utesnjuje vpetost v lokalne okvire. Po drugi strani pa kratke zgodbe niso ravno moj domicil. A že na začetku sem si rekla, da pri tem projektu ne gre za moje dokazovanje presežkov na omenjenem področju, temveč za obisk svetov, ki so oddaljeni, a vendarle tako blizu. Z vsako preseženo razdaljo v odmaknjene kotičke sem odpotovala še dlje vase. Eno od sporočil, ki jih zgodbe prinašajo bralcem, mladim in manj mladim, je tudi, da pomanjkanje še ne pomeni revščine duha in da materialna preskrbljenost ne zagotavlja brezskrbnega odraščanja. V teh hudih časih se mi zdi to nadvse pomembno spoznanje. A so v knjigi seveda še druga, do katerih se bo seveda dokopal vsak bralec sam.
Renate Rugelj: Strinjam se, res pravo sporočilo dobre knjige. Povej, kako je sploh prišlo do sodelovanja z Benko Pulko in kako so nastajale izmišljene zgodbe o neizmišljenih otrocih? So bile njene slike dovolj velik navdih?
Janja Vidmar: Do sodelovanja je prišlo spontano. Prijateljici sva, čarovnici, skupaj sva kot tornado, samo vprašanje časa je bilo, kdaj bova nakopičeno pozitivno energijo in vibracije prelili v nekaj koristnega, čarobnega. Pri slikovnem gradivu, ki ga hrani Benka s svojih številnih potovanj po svetu, je bila največja težava, kako narediti izbor in kje se ustaviti, da ne naštejeva sto, dvesto fotk, od katerih si vsaka zasluži svojo zgodbo. Med ogledovanjem fotografij sem se tako prepustila občutkom, in kjer mi je poskočilo srce, sem že vedela, da je pred mano nov izziv. Z Benko sva torej naredili izbor devetnajstih fotografij in še eno, na kateri dva sončka zvedavo strmita v bralca na zadnji strani knjige. Dogovorili sva se, da mi ne posreduje nobenih podatkov, zgodb ali česa podobnega, saj sem se želela na potovanje odpraviti sama, brez pomoči, torej so mi bile portretne fotografije otrok edini kažipot. Potem je prišlo na vrsto branje pravljic, legend in mitov s skorajda vseh celin, nadalje raziskave o imenih, kulinariki, flori infavni, dogodkih, poteh, jeziku, družbi, glasbi in kaj vem, kaj še vse, dokler se mi ni na koncu zazdelo, da sem bila dobesedno že povsod. In potem so sledili posamezni koncepti, realnim otrokom je bilo treba pritakniti fiktivno zgodbo, ki osvetli večnost trenutka na fotografiji. Pri nekaterih težjih prevodih mi je včasih prijazno priskočil na pomoč Boštjan Gorenc Pižama. Zatem je morala Benka v lov za izvirno transkripcijo, marsikaj preveriti in urediti. In tako naprej … lahko bi nadaljevala v nedogled, koliko mukotrpnega dela je za nama. In z moje strani tudi bolečih, trpkih trenutkov in vedrih, ganljivih spoznanj. Za razliko od drugih zbirk kratkih zgodb je rdeča nit Otrok sveta prav raznolikost.
Renate Rugelj: Nastala je čudovita knjiga, ki uči, da je« svet res velik in da smo zanj odgovorni vsi«, kot sta napisali na spletni strani knjige Otroci sveta, in vidve sta svoj del pri tem že opravili. Zdaj so na vrsti bralci.
Janja Vidmar: Z Benko upava, da jih bo čim več. Za zdaj so odzivi več kot dobri.
Renate Rugelj: Kakšni pa so tvoji načrti za leto, ki je pred nami?
Janja Vidmar: Najprej bo treba dokončati knjigo z delovnim naslovom 3, ki pomeni hkrati nadaljevanje Princeske z napako, a tudi precejšen odmik od nje. Kolega Boris se je precej poglobil v kazensko in mednarodno pravo, tako da koncipira lik »hot-shot« odvetnika srednjih let. Ta razburka mednarodno javnost z rešitvijo, ki da navadnim ljudem v roke orodje za odpravljanje nečednosti v mednarodni politiki. Literariziram ga hkrati z junakinjo Fatimo, ki se znajde v viharju povsem drugačnih, še usodnejših okoliščin, te tu pa tam prehajajo v politični triler. Zaradi raziskav sva z Borisom potovala tako v Bosno kot v Nemčijo in na Nizozemsko; slednje potovanje je sponzorsko pokrilo podjetje Vivapen, kar je pri nas redkost. Seveda to ni mladinska literatura, temveč besedilo za odrasle; za naju izjemno zahtevna knjiga, pri kateri si ne smeva privoščiti napak ali površnosti. Nadalje načrtujem novega Kekca in še eno slikanico v zbirki Modri slonček. Tudi na področju filma in gledališča se bo najbrž kaj dogajalo, a bi bile napovedi še preuranjene, pa na pomlad sledijo obiski po šolah, aktivnosti v okviru Društva pisateljev in še marsikaj bi se našlo. Vse za ljubi kruhek. A tudi za dušo.