Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Portret

Kobold

Maša Ogrizek, Bukla 94, 16.10.2013

Kobold

Radka Denemarková (1968) je priznana češka pisateljica, literarna zgodovinarka, scenaristka, prevajalka in dramaturginja. Pozornost strokovne in bralske javnosti je zbudila že z romanesknim prvencem Jaz pa vprašam, kdo to tolče. Roman Denar od Hitlerja in »faktografski roman« Smrt, ne bo te strah ali zgodba Petra Lébla sta bila nagrajena s prestižno češko nagrado Magnesio Litero.

Kobold
Radka Denemarková
prevod: Tatjana Jamnik
Modrijan, zbirka Bralec, 2013, m. v., 358 str., 29,90 €, JAK

Slovenskim bralcem se je pisateljica prvič predstavila z romanom Denar od Hitlerja, v katerem vzporedno odkrivamo dve zgodbi iste junakinje: ena se dogaja leta 1945, druga pa 2005. Roman je ob izidu dvignil precej prahu, saj rije po še vedno tabuizirani temi – povojnem brezpravju in nasilnem izganjanju sudetskih Nemcev. Znotraj tega zgodovinskega okvira avtorica obravnava kompleksno vprašanje krivde in odgovornosti. In kot zapiše prevajalka in avtorica spremne besede Tatjana Jamnik, je prvi korak k razrešitvi vprašanja krivde soočenje s travmatično preteklostjo: »Kar je bilo v preteklosti zatajeno, bo skozi nevidne razpoke slej ko prej primezelo na dan. In takrat izbruhnilo s toliko večjo močjo.«

Tudi zadnji roman Radke Denemarkove Kobold – ki je nedavno izšel pri založbi Modrijan, ponovno v prevodu Tatjane Jamnik – govori o nuji, izkopati potlačeno. Roman se prosto navezuje na predhodni knjigi Jaz pa vprašam, kdo to tolče in Denar od Hitlerja ter zaokroža avtoričino trilogijo o srednjeevropskem 20. stoletju.

Roman sestavljata dve zaključeni celoti, ki se bereta vsaka s svoje strani in se stakneta na sredi knjige. Prvi, sprednji del, je podnaslovljen Presežki nežnosti. O vodi. Drugi, hrbtni del, pa Presežki ljudi. O ognju. »Vodni del« se začne z vrnitvijo ostarele Judite (Julije), ki se po letih odsotnosti vrne v Prago, ob Kamniti most in reko pod njim, saj čuti, da se drobi, razpada, ker je predolgo resnico skrivala s kamnitim obrazom. Ali kot pravi sama: »Gre za vrnitev k lastnim občutkom. Nekje sem se porazgubila – treba se je vrniti in se sestaviti.« Obenem se prek okruškov pred bralcem sestavi tudi zgodba o njenih starših, mami Helli in očetu Michaelu Koboldu, po katerem se roman tudi imenuje. Beseda kobold, kot je pojasnjeno že na naslovnici, označuje škrateljca, vragca, pa tudi kreaturo, monstruma.

Starša sta bila vse življenje ujeta v bolestno dialektiko mučitelja in žrtve, v uničujoč vrtinec katere sta potegnila tudi svoje tri otroke – najstarejšo hčerko Judito in dvojčka Starejšega in Mlajšega. Ta patološki odnos je bil tako močan in zasužnjujoč, da je pogoltnil ves preostali svet, izničil realnost: »Postopoma smo izgubili vse sloje identitete razen ene: smo Koboldovi otroci brez koristi.«

Avtorica to odrezanost od zunanje reničnosti, ujetost v hermetično, neprepustno ječo mojstrsko ponazarja tudi z jezikom, ki neubesedljiva občutja prevaja v mogočne simbole; najmogočnejši med njimi je voda, v katerega se steka vrsta pomenov. Nedeljivost Helline izkušnje je ponazorjena z njenim idiomatskim jezikom, ki je preplet nerazumljivih čeških in nemških skovank; te zapisuje na robove praznih vrečk sladkorja in moke. Hellin jezik je zadnja nitka, ki jo povezuje z lastno bitjo, valovanje črk njen poslednji dih.

Pripovedovalka, ki je bila kot otrok vedno opazovalka, nema priča, mora izpisati zgodbo staršev, da bi pretrgala železno vez, zaradi katere je obsojena ponavljati preteklost. To pa je izjemno težko, saj so »otroci najbolj zraščeni s svojimi nevarnimi starši. Ljubeči jih izpustijo.«

Radka Denemarková motiv žrtev vpne tudi v širši družbeni okvir; Hella je Judinja, katere premožni, nemško govoreči starši so bili med vojno iz Prage odpeljani v koncetracijsko taborišče. A tudi v kapitalizmu, v katerem je solidarnost nadomestila tekmovalnost, med ljudmi vlada ozračje občudovanja močnejših. »Žrtve so ponižane z dveh strani: od tistih, ki so jih uničili, in tistih, ki jim očitajo, da so se pustile uničiti.«

V prvem delu romana je v ospredju družina, za katero avtorica radikalno zapiše, da je »koncentracijsko taborišče. Povsod po svetu. Otroci zaporniki. Starši pazniki. /.../ Iz vojne se lahko izvlečeš živ, iz družine nikoli.« V drugem delu pa je v ospredju družba, sistem, ki posameznika stiska v kot, v vlogo žrtve. Če je v prvem delu pripoved natrgana, ker so posamezna občutja preveč totalna, vseobsegajoča, da bi jih bilo mogoče zaobjeti v celoto, je drugi del romana nasprotno sestavljen iz majhnih, enostavnih narativnih enot, ki se ciklično ponavljajo. Žrtev bodisi okamni v preteklosti ali pa je ujeta v nenehno sedanjost. V obeh primerih je oropana prihodnosti.

Osrednja protagonista drugega dela sta Romkinja Justina, Juditina polsestra, ki po smrti moža životari z devetimi otroki ob socialni podpori, in njen telesno prizadeti sosed, ki dela v mrtvašnici. Oba sta zaradi svoje ranljivosti dnevno deležna poniževanj »fašistov vsakdana«, ki se jim zdi »vznemirljivo okušati nemoč in brezmejno hvaležnost odvisnih«.


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...