Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Intervjuji Bukla plus

»To, da se ukvarjam s plezanjem, mi zbija pisateljsko ceno!«

Samo Rugelj, Bukla 94, 16.10.2013

»To, da se ukvarjam s plezanjem, mi zbija pisateljsko ceno!«

Tadej Golob (1967) je precej neznačilen slovenski pisatelj. Raznovrsten v svojem življenju, v katerem se je v alpinizmu povzpel celo do Mount Everesta, v poklicnem delu pa opravljal razna publicistična dela od urednika revij do avtorja osrednjih intervjujev v slovenski izdaji revije Playboy, je prav tak tudi pri svoji knjižni produkciji. Ta se razteza od (avto)biografij športnikov in glasbenikov (Peter Vilfan in Zoran Predin) in alpinističnih avantur (Davo Karničar) do leposlovnih bravur, kot sta bila romaneskni prvenec Svinjske nogice (2009), za katerega je dobil tudi kresnika, in pa mladinski pustolovski roman Zlati zob (2010), ki ga je v okviru projekta »Rastem s knjigo« na njihovo veliko veselje dobila v dar tudi osnovnošolska mladina. V letošnji jeseni se vrača v dvojni dozi, z romanom za odrasle Ali boma ye! in pa zgodbo za otroke Kam je izginila Brina?. S Tadejem Golobom smo se pogovarjali o njegovem delu in njegovih knjigah.

Rugelj: Je teže dajati ali sprejemati intervjuje?
Golob: Sprejemati, bi rekel, in sicer zaradi pretipkavanja. Ne vem, zakaj Japonci še niso izumili delujočega pretipkovalnika za slovenščino.

Rugelj: Koliko časa v povprečju traja priprava na intervju, ki je potem objavljen v Playboyu? S katerim intervjuvancem je bil pogovor najbolj nenavaden ali pa presenetljiv?
Golob: Čas priprave je zelo odvisen od tega, koliko ga imam na voljo. Če je bilo treba, sem bil pripravljen tudi v enem dnevu, bi pa vendarle raje imel vsaj kake tri, štiri, pa še dodatnega za ogled predstave ali filma, če je sogovornik igralec ali kaj podobnega. Najbolj nenavaden? Mogoče tisti z Walterjem Wolfom. Opravila sva ga v Purisu v Pazinu, v menzi tovarne za predelavo puranov, katere lastnik ali solastnik je bil. Pogovarjala sva se o tem, kako je z nafto in s pomočjo afriškega diktatorja zaslužil svoj prvi milijon dolarjev, ki ga je potem porabil za dirkanje v formuli 1. Kot vidiš, je z delom nadaljeval, samo diktatorja je poiskal drugje.

Rugelj: Je laže napisati roman ali splezati na Mount Everest? Koliko časa je trajalo pisanje romana Svinjske nogice in koliko časa so trajale priprave na himalajsko avanturo z Davom Karničarjem?
Golob: Reciva, da je laže napisati kilav roman. Čeprav bo mogoče glede na to, kaj vse počnejo, da bi na vrh za denar spravili skoraj vsakogar, oboje v kratkem izenačeno. Slab roman in pa nošnja na vrh. Pred Everestom je bilo za menoj trinajst let ukvarjanja z alpinizmom, pred Svinjskimi nogicami pa kakih osem let od prvega daljšega besedila. Sama odprava je trajala dva meseca, pisanje Svinjskih nogic pa tri leta, s krajšimi in daljšimi odmori, seveda.

Rugelj: Na začetku svoje knjižno-publicistične kariere si se lotil biografij. Kako je prišlo do tega? Kako si bil zadovoljen z rezultati in odzivi? Kdo bi po tvojem mnenju zaslužil biografijo?
Golob: Do prve biografije, tiste s Petrom Vilfanom, je prišlo po intervjuju za Playboy, ko mi je ostalo kakih dvajset tisoč znakov, ki jih nikakor nisem mogel uvrstiti vanj, pa čeprav je Playboyev veliki intervju res velik. Potem sem ga poklical, bil je za in sva se eno leto dobivala v bifeju v hali Tivoli. Iz tistih zapiskov oziroma prepisov pogovorov je nastala krasna biografija. Podobno je bilo z Zoranom. Bi napisal še kakšno, ja. Rac, Milena Zupančič …, Cavazza jo že ima. Tudi Abramoviča se ne bi branil.

Rugelj: Zbirko Playboyjevih kolumen Moške svinje (2005) vidim kot neki knjižni most v tvojem pisanju med neleposlovjem in literaturo. Kaj je bilo potrebno, da si se potem dejansko lotil romana Svinjske nogice? Kateri je bil tisti trenutek, vzgib, ko si si rekel, da boš napisal roman?
Golob: Sam razumem kot most do literature biografijo Petra Vilfana. Izbor kolumen z naslovom Moške svinje sem izdal, ker se mi je kot mnogim kolumnistom zazdelo, da ima tisto pisanje trajnejšo vrednost, pa je seveda nima. Kar se vzgiba tiče, sem ga pa dobil, ko mi je neki kolega v Črnem Kalu, ko smo plezali, rekel, da je prebral Z Everesta, da se mu zdi dobra knjiga in da bi moral pisati tudi romane. Z Everesta je sicer bolj tako, tako, prva knjiga je bila, pa še premalo časa sem imel zanjo, ima pa vendarle precej dobrih delov. Ampak to željo po pisanju sem, se mi zdi, vedno nosil s seboj, le dolgo časa je bila v nekakšni hibernaciji.

Rugelj: Si v zvezi z romanom Svinjske nogice kaj pričakoval? Tudi v novem romanu Ali boma ye! tvoj junak prvence in pisanje ter njegovo literarno vrednost nasploh zelo ironizira …
Golob: Ne vem, ne spomnim se, ali sem kaj pričakoval. Vedel sem, da mi je všeč, da mi je uspelo napisati tisto, kar sem hotel, in če bi bilo odvisno od mene, bi si tudi sam zanj podelil kresnika, nisem si pa mislil, vsaj ne do nominacije, da ga bom res dobil. Pa saj že Svinjske nogice govorijo o tem, da original, kakršen je moj Jani Bevk, v tej Sloveniji najbrž nima prav veliko možnosti. Še pisec spremne besede in vsi drugi za njim so v njem videli kvaziumetnika. Kar se pa ironične distance do lastnega in tujega pisanja tiče in ploh do humorja, pa naslednje: Zdi se mi, da imamo na Slovenskem do humornega pisanja tak odnos, kot ga ima do smeha častiti Jorge v Imenu rože, nori bibliotekar, ki raje požre zastrupljeno drugo knjigo Aristotelove Poetike, hvalnice smehu, kot da bi jo pustil komu prebrati.

Rugelj: Ko smo se dogovarjali za fotografiranje in smo te hoteli posaditi v kako športno, morda celo alpinistično pozo, si se temu odločno uprl. A po drugi strani se je tvoj drugi roman, Zlati zob, dogajal v hribih, glavni junaki so mladinci na svoji pustolovščini. Je bil to neke vrste poklon pustolovskemu branju v mladih letih?
Golob: Ni mi bilo všeč, ker mi to, da se ukvarjam s plezanjem, zbija pisateljsko ceno. To in pa humor. Kar nekaj časa sem potreboval za to bridko spoznanje. No, pa še nekaj je. Zadnje čase se vsi ukvarjajo z rekreacijo, popularna je, kar je v redu, ampak jaz pa plezam že 26 let, s plezanjem sem si precej zapletel življenje, bil na enajstih pogrebih ... Nekako se mi ne zdi, da sodim v to kategorijo. Zlati zob sem napisal kot poklon Logu pod Mangartom, tamkajšnjim ljudem in goram nad njim, pa v spomin na soplezalca Dušana Polenika, ki je žal eden od tistih enajstih. In obenem je bil tudi poklon knjigam, kot so Bratovščina Sinjega galeba, pa Kapitan Bontekoe in njegovi mornarčki, V puščavi in goščavi ipd., ob katerih sem odraščal.

Rugelj: Kako so se na roman Zlati zob odzvali njegovi (mladi) bralci? Se ti je v spomin vtisnil kak poseben odziv?
Golob: Pravzaprav ga niti nisem pričakoval, ker v njem ljudje ne hodijo skozi zid ali pijejo drug drugemu kri, kar je zdaj popularno. Sem pa gostoval po šolah in so učiteljice rekle, da kar berejo. Malo sem zamudil, se mi zdi. Če bi, ko sem bil še sam šolar, k nam prišel osvajalec Everesta, bi se tresli od radosti. Danes po mojem mnenju dosežeš enako z udeležbo na »talentih«.

Rugelj: Glavni junak tvojega novega romana Ali boma ye! je nadarjeni boksar ob koncu svoje kariere, nadebudni pisatelj, zaposlen pri reviji, kjer dela intervjuje in daje nasvete tistim, ki imajo spolne težave, ker pa teh ni veliko, si jih izmišlja kar sam, ob tem pa ima partnerko, dva otroka in goro položnic. Je to avtobiografski roman? :)
Golob: Je, ja, pa saj so bile tudi Svinjske nogice.

Rugelj: Za nepoučene: kaj sploh pomeni naslov romana Ali boma ye!?
Golob: Tega pa ne bom povedal. Če bi, bi se nama zdaj tukaj zgodil »spoiler«, kot se temu reče v angleščini.

Rugelj: Boksa v slovenski literaturi že dolgo nisem zasledil, takoj pa me spomni na Vitomila Zupana. Boks je ob tem kraljevski šport, mož na moža, ki tako v literarnem kot v filmskem smislu ponuja epsko dramaturgijo. Kako to, da si se odločil zanj?
Golob: Napisal sem ga, ker sem ljubitelj filmov o Rockyju, sploh prvega. Na slovensko TV je moral prvi Rocky priti enkrat v osemdesetih letih, ker sem bil še bolj majhen. Zdi se mi, da od takrat naprej nosim ta zaplet v glavi, ta hollywoodski bok sarski zaplet: dvoboj, ki ga glavni junak noče, pa se mu seveda ne more izogniti. Hotel sem videti, kako bi bilo to videti po slovensko. Šport pa … Kaj pa vem. Ljudje, ki se ukvarjajo z njim, bodo dlje časa vitalni in lepši in manj bodo obremenjevali zdravstveni sistem …, ampak če hočeš videti v kakšni stvari kaj globljega, ti bo to seveda uspelo. Toliko laže, če se z njo nisi ukvarjal.

Rugelj: Kateri boksarski film se ti zdi boljši, Pobesneli bik ali Ali? Zakaj?
Golob: Sem sicer ljubitelj zgodnjih Scorsesejevih filmov in Roberta de Nira in vsa čast njegovi telesni preobrazbi v Pobesnelem biku, ampak kljub temu Ali. Ne vem, mogoče zaradi tistega Alijevega: »Kako mi je ime? No, kako mi je ime!?«, ko je tepel nasprotnika, ker ga je ta še kar naprej imenoval Cassius Clay. Ne se hecat z mano! To mi je všeč. Muhammad Ali se mi zdi večji frajer kot Jack la Motta.

Rugelj: V prihajajoči zgodbi za otroke Kam je izginila Brina?, ki bo pri založbi Miš izšla ob koncu leta, je glavna prvoosebna pripovedovalka Brina, ki razlaga, da njen oči pleza na Črnem Kalu in že dva meseca trenira boks za potrebe nove knjige. Kako globoko si šel pri preučevanju boksa? In kako to, da si zašel še v polje otroške literature? Zavestna odločitev, stranski proizvod romana za odrasle ali posledica majhnih otrok?
Golob: Ko sem se odločil za knjigo, v kateri bo glavni junak boksar pred svojim zadnjim dvobojem v karieri, sem se vpisal v Boksarski klub Ljubljana, k Sašu Taranišu, in tam boksal leto in pol. Spoznal sem, da je boks kondicijsko izjemno zahtevna reč. Neverjetno, ti kratki sprinti s kombinacijo udarcev … Nikoli si ne bi mislil, da to tako izčrpa. Plezalci, še posebno alpinisti, smo v primerjavi z boksarji nekako bolj dizel. Mogoče mi je tudi zaradi tega boks postal všeč, zdi se mi, da še kar nekako prenašam udarce in bi še hodil na treninge, kljub temu da je roman končan, ampak preprosto ne najdem časa. Globoko? Enkrat nisem mogel jesti trde hrane, ker me je bolela čeljust, pa takrat sploh nisem dobil udarcev v čeljust, ampak v čelo. Kam je izginila Brina? sem napisal za svoja otroka, ki v njem tudi nastopata. V glavi sem nosil ta nedolžen otroški način dojemanja sveta in ljubek otroški jezik, za katerega sem vedel, da ga bom pozabil, če ga ne zapišem. Eni jim kupujejo telefone, jaz sem jima napisal knjigo.

Rugelj: V romanu Ali boma ye! poleg klasičnega literarnega zapisa uporabljaš tudi vrivke, scenaristično oblikovane prizore, spletno pogovarjanje itn. Je to postmodernizem, dinamiziranje besedila, njegovo literariziranje ali kaj drugega? Zakaj si se odločil za take pripovedne postopke?
Golob: Uporabil sem jih, ker jih tudi sicer uporabljamo. Klepetamo po spletu, si pošiljamo sporočila ipd. Tisti scenaristični del sem pa dodal zato, da mi dogajanja kot pisatelju ni bilo treba komentirati. V scenariju pač ne zapišeš, kaj si je junak ob tem in tem mislil. Nisem hotel, da se vidi moje stališče, ker ni bilo potrebe po tem. Najprej sem ga zapisal kot besedilo za gledališko igro, potem sem pa to vtipkal v program za pisanje scenarijev in, evo, to je prišlo ven.

Rugelj: V romanu se junak žanrsko spogleduje z literarnim, banalnost vsakdana pa z njegovim leposlovnim poustvarjanjem. Življenje svobodnih umetnikov ni bilo rožnato že v Svinjskih nogicah, ko je bila še skoraj konjunktura. Kakšne so razmere pet let pozneje? Kako krmariti med industrijskim in literarnim pisanjem?
Golob: Ko sem pisal Svinjske nogice, sem bil osebno že dolgo v recesiji. Dokler sem bil urednik poljudnoznanstvene licenčne revije Geo in pisal za Playboy, je še šlo, potem je pa dve leti pred uradnim začetkom recesije Geo umrl in sem se moral znajti drugače. Zdaj, pet let pozneje, je približno isto. Malo dol, malo gor, pa spet malo bolj dol … Ker mi osnovna dejavnost, se pravi novinarstvo, počasi usiha oziroma me zanjo vedno manj plačujejo, sem se, recimo z enim takim polovičnim uspehom, reševal s pisateljevanjem. Honorarji, ena nagrada, en Rastem s knjigo, pa dve zavrnjeni štipendiji. Seveda nisem odklonil nobenega ponujenega članka. Ko se je bilo treba za National Geographic plaziti po kraški jami nad Kozino, sem to opravil, čeprav me je bilo groza ozkih meandrov. Naprej pa, ne vem, kako bo. Ljudje tiskane časopise in revije dejansko vedno manj berejo.

Rugelj: Lahko poveš še kaj o svojih novih projektih?
Golob: Zdaj bosta torej izšla Ali boma ye! in Kam je izginila Brina? in bom skušal do novega leta razmisliti kako in kaj. Obljubil sem si, pa svoji družini tudi, da bom do takrat dal mir. Mogoče se bom lotil pisanja scenarijev za oba romana. Se mi zdi, da bi lahko iz drugega nastal lep mladinski televizijski film, iz prvega pa epski s 13.000 statisti v Stožicah. Bil sem tam, ko je Zavec boksal proti onemu Poljaku … Mislim, pred tem sem si ogledal tudi razprodane košarkarske tekme, ko je Olimpija še igrala v ta boljši ligi, kjer se je noro navijalo, ampak zmeraj v valovih. Uaaa … in pavza, pa spet: Uaaa. Ko se je tepel Zavec, pa sploh niso nehali. Eno samo grmenje. Noro!


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...