»Za nizko prodajo naših knjig nista kriva samo internet in elektronsko branje, ampak tudi civilizacijsko nazadovanje in izguba standardov izobraženosti!
Studia Humanitatis, legendarna humanistična zbirka, ki je tlakovala pot do znanja kar nekaj generacijam sedanjih izobražencev in ki je nastala na pobudo žive in prodorne skupine zelo različnih družboslovnih in humanističnih intelektualcev, v letošnji jeseni praznuje četrtstoletnico obstoja. Ob tej priložnosti smo se o založništvu, izbiranju knjig, njihovem urednikovanju, branju in kupovanju ter še čem drugem pogovarjali z vedno iskrivo odgovorno urednico založbe dr. Nedo Pagon, ki skrbi, da prepoznavne zeleno oblečene knjige izhajajo še naprej.
Rugelj: Zadnja knjiga, ki jo je izdala vaša založba, Bogastvo narodov Adama Smitha, četrt tisočletja stara klasika (prevedli ste je precejšen del), je ob izidu doživela veliko pozornosti. Čemu bi pripisali to medijsko zanimanje?
Pagon: Ne bi smela reči, da sem ne vem kako presenečena. Knjigo smo dolgo obljubljali in jo kar v velikih mukah končno izdali; se mi zdi, da je zgledno prevedena (Bogdan Gradišnik) in urejena (Gregor Kroupa). Že izbor (Bernard Brščič in jaz) iz tako velikanskega opusa, kot je Smithov, je težka, tvegana in, kot pač vsak izbor, vedno temu ali onemu malo sumljiva zadeva. Seveda pa medijski odmevi ta hip še ne povedo prav veliko o prodaji, še manj pa o tem, koliko se bo Bogastvo narodov zares bralo. Se pa zgodi, da se kakšen starejši (predvsem) ekonomist kar začudi: »Ja, a te knjige še nismo imeli v slovenščini?« To je pripisati tudi dejstvu, da je v nekdanjem srbohrvaškem jeziku že dolgo prisotna in se je zvrstilo kar nekaj generacij, ki smo jo tako (s)poznale. Posebej pa moram poudariti, da ne velja (vse preveč) razširjeno mnenje, da je ta tako rekoč skoraj domač jezik v kakršno koli pomoč pri prevajanju. Prej prav narobe. Včasih prevajalcem niti ne povem za takšne izdaje ali vsaj odsvetujem, da bi si z njimi pomagali. Dobri prevajalci to že sami vedo.
Medijski odmevi so gotovo tudi posledica trdožive dvestoletne zgodovine te knjige; ta jo namreč bolj slavi in spoštljivo razglaša za klasiko, ne nudi pa dokazov o zaresnem in širšem branju. A prav tej vrsti knjig se, kot dobro veste, glede zaresnega branja po navadi bolj slabo piše. Knjiga je slavna, v malce bridkem jedru pa pravzaprav metafora za knjigo, ki jo uspešen in (vsaj po lastnem mnenju) razsvetljen izobraženec mora »poznati« – upam, da tudi imeti! Zato smo prvič v zgodovini naše zelene zbirke izdali tudi trdo vezano knjigo, ne samo broširano – priznam, da po nekoliko preračunljivem, nečednem in za humanistiko netipičnem nagibu, in površni, morda malce intelektualno podcenjevalni oceni tiste »javnosti« (ne pravim bralstva), ki bo menila, da je treba imeti na polici zaresno, trdo knjigo. Po še ne mesecu dni se zdi, da smo imeli prav. Čisto nova interesna publika se nam javlja za trdo vezavo knjige, stalni bralci Studia humanitatis so prej ko slej zadovoljni z broširano. Zanimivo bo, tudi za Vas in vašo revijo, če bomo čez kako leto lahko prepoznali, po katerih prodajnih kanalih je potovala ena ali druga različica knjige.
Sicer je o tej knjigi mogoče zelo na dolgo razpredati. Bolj kot knjiga sama so in bodo zanimivi komentarji, kjer le redko kateri zadene pravo poanto starega avtorja in žlahtnega liberalizma s poudarjeno socialno noto. Z malo zlobe bi se dalo reči, da vsi čudni in čudaški liberalizmi, ki strašijo po teh logih, kakor da niso sproducirali nobenega »očeta utemeljitelja« in si vsi prilaščajo Smitha, tudi če so vesolja daleč od njega. A to ni slovenska posebnost, prej krivica, ki se dela avtorju po vseh liberalizmih teh časov – kot da je bil nekakšen prešuštnik, ki je kotil nezakonske otroke za potrebe vseh vrst politik in prihodnjih liberalizmov.
Rugelj: Morda ta knjiga pomeni tudi neke vrste praznovanje četrt stoletja vaše založbe? Kako se je leta 1985 vse skupaj dejansko začelo? Kako je prišlo do nastanka založbe Studia Humanitatis? Kakšni so bili odzivi na prve knjige? Kako ste jih izbirali? Kaj je v tistih časih po vašem mnenju »moralo« iziti čim prej oziroma najprej?
Pagon: Prav gotovo je vsak založnik zadovoljen, če mu uspe za kakšno posebno priložnost, kakršna je četrt stoletja preživetja neke male založbe in specifične zbirke, izdati kak zanimiv in odmeven, pa še nadvse potreben naslov. Bogastvo narodov je takšna knjiga, veselim se izdaje Erazma Rotterdamskega, ki je prav nadležen sodobnik, že samo z naslovi del, ki jih pripravljamo: posodobljen Sovretov prevod Hvalnice norosti, pa prevod Primoža Simonitija dveh manjših del – O svobodni odločitvi in Tožba Miru, izgnanega in pobijanega povsod med ljudmi. Zveni kot nujna sodobna problematika, ne? Ali pa trda sociološka klasika, E. Durkheim, O delitvi dela v družbi, pa verjetno najbolj pomembno Foucaultovo delo Besede in reči.
Pred 25 leti se je zbirka začela na pobudo – kar upam si reči – najbolj žive in prodorne skupine zelo različnih družboslovnih in humanističnih intelektualcev, predvsem iz akademskih krogov, ki so bili nadvse složni v ugotovitvi, da je treba nekaj storiti za tovrstno kulturo na Slovenskem. Nastala je kot kulturni projekt z jasno vizijo in izdelanim programom velikega števila knjig, ki morajo tvoriti nacionalni kurikul (in jih še danes nimamo vseh v slovenskem prevodu!), pa tudi iz empiričnega, v pedagoškem in raziskovalnem procesu ugotovljenega manka temeljnih del klasikov posameznih vednosti (zgodovine in zgodovinopisja, sociologije, filozofije, lingvistike, psihoanalize itn.); to se v časih bolonjske reforme ne more več zgoditi … In, kajpak, iz želje in potrebe, ki je izhajala tudi iz dejstva, da je omenjena skupina zagnanih posameznikov (bili smo vse hkrati: prevajalci, pisci spremnih besed, uredniki) zelo premišljeno in sproti spremljala bogato znanstveno produkcijo druge polovice prejšnjega stoletja in jo hotela in uspela v lepi meri prenesti v slovenski jezik. Kakšen veličasten preizkus je opravila slovenščina na marsikaterem področju, kjer se je terminologijo tako rekoč sproti izdelovalo: Freud, Althusser, Foucault, nova zgodovina, umetnostna zgodovina, antropologija, epistemologija, filozofija znanosti, lingvistika! In še marsikaj. Danes se kaže kot posebno pomembno in zaslužno dejanje vztrajanje pri pretehtanem izboru, ki ni podlegal nobenim zunajteoretskim pritiskom, in vztrajanje pri kakovostnih, visokih uredniških in izdajateljskih standardih in kar se da temeljitih spremnih študijah. Prav lik in delo urednika knjige (pa lektorja, korektorja) je v naši zbirki vselej cenjeno in nujno »nevidno« trdo delo. Kar sicer izjemno hitro izginja iz navad založništva.
Za nastanek zbirke je posebej zaslužno banalno dejstvo socialističnih časov, ki je za nekaj časa prepovedalo uvoz tuje literature … Na drugi strani pa je pobuda za zbirko prav v istih socialističnih časih naletela na danes skoraj neverjetno podporo »oblasti«, v obliki Socialistične zveze delovnega ljudstva, ki je zbirko vzela v svoje okrilje in finančno varstvo. Naklade prvih letnikov so bile 1500 izvodov in nobenega ni več nikjer, a še vedno so del narodove zakladnice, le da je vse manj ljudi, ki to vedo, najmanj pa se tega zaveda država, ki ponatisov sploh ne sofinancira. Danes redko kdaj izdamo več kot 600 izvodov, pa še te dolgo skladiščimo. Pa nista kriva samo internet in elektronsko branje, ampak civilizacijsko nazadovanje, izguba standardov izobraženosti, intelektualna brezbrižnost, podcenjevanje humanističnih vednosti; založništvo deli nepravično usodo vsega akademskega prostora in čas in družba sta mu manj naklonjena in ga manj razumeta kot pred četrt stoletja. Odziv na zbirko je bil izjemno prijazen in takrat je bil cenjen tudi še žanr znanstvene recenzije, ki ga je zdaj nadomestila površna omemba v nekaterih glavnih medijih. Bukla je za nas zelo dragocena pridobitev
Rugelj: Kako sedaj izbirate knjige za svoj program?
Pagon: Še vedno se čutimo zavezani prvotni viziji ustanoviteljev, še vedno »polnimo vrzeli »iz klasike«. (Ali ste vedeli, da nimamo na primer slavne knjige J. Huizinge, Jesen srednjega veka? Pripravljamo jo.) Še vedno je vse premalo del iz obdobja razsvetljenstva, antike, teorije politične ekonomije itn. Nekaterim vedam pa je treba tudi vrniti znanstveno digniteto … Še vedno je ponudba v svetu velika in izbira težka ter zaradi financ zelo omejena. Sicer pa prinašamo tudi nove vednosti: ekološki imperializem, vprašanja urbanizma in sploh človekovega bivanja v prostoru, teorije medijev; poseben izziv so dela, ki povezujejo humanistiko in naravoslovje. Tvegam še eno subjektivno mnenje: zdi se, da naravoslovci več in temeljiteje berejo humanistiko in družboslovne knjige kot mi njihove.
Rugelj: Katere knjige so v tem času po vašem mnenju dosegle največji odziv med bralci?
Pagon: Včasih rečem, ne čisto v šali, da nas ima skrbeti zdravje Slovencev, če je še vedno Freud največja uspešnica! Pravo branost in pravo bralstvo dosežejo knjige, ki postanejo predpisana študijska literatura. A tega je vse manj, zaradi že omenjenega popuščanja v izobraževanju in bližnjic do »znanj«, ki jih vešče iznajdeva študentska populacija, ne brez potuhe učiteljev.
Sicer pa ima naše bralstvo nemara bolj rado umetnostnozgodovinske in zgodovinske študije, pa »modernejše«, kot so, denimo, medijske analize. Tudi antika je kar priljubljena. Čudi me, da na malo zanimanja naletijo knjige o teoriji in družbenem vplivu glasbe in nekateri naslovi iz teorije književnosti. Zgodi pa se, da kakšno knjigo izdamo prezgodaj in da njen čas nastopi šele kako leto pozneje; poveden primer je E. Said, Orientalizem, povpraševanje po njem se je začelo deset let po izidu slovenskega prevoda. Toliko o družbeni usklajenosti in vzajemnem vplivanju družbenih dogodkov in teoretskih tem.
Rugelj: Spomnim se, da ste v začetku še precej poslovali s prednaročili na posamezne letnike knjig (z navedbo naslovov, ki bodo izšli, cenami itn.) Kasneje ste s tem prenehali. Zakaj?
Pagon: Nastalo je veliko novih in nekaj tudi zelo dobrih malih založb, ki si delimo bolj ali manj podobna interesna področja in bolj ali manj isto, zelo maloštevilno bralstvo. A se mi zdi, da pravi bralci kar dokaj natančno vedo, kaj lahko pričakujejo od katere založbe. Kar pomeni, da smo dovolj profilirani, da imamo neko podobo in smo jo dolžni gojiti. Ker je bila naša založba ena prvih na področju prevodne temeljne humanistične literature, si mislimo, da smo spodbudili k tako pogumnemu dejanju še nekaj novih in mlajših. Kar je seveda zelo spodbudno. Zaresne konkurence med nami ni, bolj dopolnjevanje in krčenje prepoznavnih lastnih smeri. SH je bolj orientirana v klasično pojmovano humanistično knjigo, v teorijo posameznih disciplin, ne pa na primer na politološke teme ali trendovske smeri, kot so globalizacija, revščina itn. Bolj nas zanimata na primer analiza in kritika kapitalizma (tudi socializma, kjer je teorija revna) kot mehanizmi delovanja trga.
Rugelj: Kako se je v tega četrt stoletja razvijalo javno financiranje Studia Humanitatis? Katero obdobje je bilo najboljše za vas? Ste s sedanjo ureditvijo zadovoljni? Katera izboljšanja sedanjega programskega financiranja bi še predlagali?
Pagon: O, kako preprost odgovor: ni se razvijalo, samo nazadovalo. Najboljših je bilo prvih pet let, poznejše petletke beležijo samo finančne poraze in težave. Zdaj dobimo približno med 40 in 50 % stroškov za knjigo od JAK, blizu 70 % pa ne pridemo, čeprav smo vedno dobro ocenjeni. S tem seveda nismo zadovoljni, nimamo pa nič proti Javni agenciji za knjigo, tudi ne proti njenemu, se zdi, razvidnemu poslovanju. A so spet le ena od paradržavnih naprav, ki bi rade več dale, kot dobijo, ki imajo premalo avtonomije in pretirane birokratske zaveze, bolj navzgor kot navzdol.
Bilo pa bi pravičneje in do znanstvene knjige bolj spodobno, če bi se ARRS resneje ukvarjala z znanstvenim tiskom, ne pa da imamo težave že s tem, da dokazujemo, da je nekaj s področja humanistike in družboslovja tudi znanost.
Rugelj: Kako danes sploh poteka delovanje vaše založbe? Kakšen del prihodkov dobite s programsko podporo, kakšen del iz tekočih naslovov in kakšen del iz prodaje naslovov prejšnjih let (glede na to, da imajo vaše knjige trajnejšo vrednost)?
Pagon: Programsko financiranje je načelno v redu, če seveda vzamemo v zakup, da bo vedno tako, »da je naš program boljši od vašega«. Strokovnim komisijam ne zavidam, zamere so del procesa, jezni in užaljeni smo pa ob vsakem razrezu sredstev. Smo »zasebna založba v javnem interesu« – zasebnost je delo, odgovornost, problemi z distribucijo, kadrovski minimum; javni interes je pa izražen z dodeljenimi odstotki. Vse drugo se zgodi iz intelektualne trme in bolj ali manj trdnega prepričanja o koristnosti našega početja, pa z racionalizacijo dela, kaj racionalizacijo – prej minimalizacijo stroškov (režijske stroške, prostore in pol zaposlenega si delimo še z dvema ustanovama), iščemo sofinanciranje pri tujih kulturnih centrih, propadamo na evropskih razpisih (bolj ali manj zaradi nerazumnih pogojev), včasih naletimo na donacijo. Predvsem pa se ves čas zavedamo, da je največji problem učinkovita distribucija, in se zelo trudimo iskati nove prodajne poti. Sicer pa ni spodobno tarnati: nihče nas ni silil, da počnemo, kar počnemo. In nekaj grenke resnice je v tistem prislovičnem cinizmu, ki ga včasih slišimo: če celo uživaš v svojem delu, zakaj bi te za to še plačevali?
Ruglj: Kar nekaj vaših knjig iz prejšnjih let je tudi razprodanih. Kako se odločite za ponatis?
Pagon: Kot že rečeno: ni prav, da se ne sofinancira ponatisov. Hvala za besede o trajnejši vrednosti … Založnik bi se za ponatis odločil po resni presoji, ne ravno z raziskavo trga, za kar seveda nikakor nima sredstev, ampak na podlagi preizkušenega starega komuniciranja s knjigarnarji in bralci. Ponatis ali razprodana knjiga še zdaleč ne pomeni, da je založba imela z njo dobiček. Le dolgo jo je imela na trgu, pogosto je znižala ceno, bila na vseh sejmih in naletela na profesorja, ki je predpisal celo knjigo, ne le »poglejte si od strani 25 do 35«.
Rugelj: Primerjalno z drugimi javni zavodi, denimo muzealci, gledališčniki, knjižničarji, imajo tamkajšnji uslužbenci zagotovljena javna sredstva tako za plačo kot tudi programske stroške. Neprofitne knjižne založbe imajo za režijo zagotovljena le manjša sredstva, ostalo morajo ustvariti iz produkcije. Kako gledate na to?
Pagon: Z javnimi zavodi se ne moremo primerjati, pa čeprav vemo, da jim ne gre dobro. A imajo vsaj zagotovljene osnovne režijske stroške, kakšno delovno mesto in plačo, računalnik in kurjavo. V »javnem interesu« pa je program, izpeljana vsebina, ne pot, kako do nje prideš. Saj se vedno borimo za priznanje teh stroškov, a brez uspeha. Kajti nam je res vseeno, če se nam določi, koliko smemo porabiti za režijo od tistega dodeljenega bednega deleža, če pa vemo, da moramo speljati program, če naj se prihodnje leto sploh lahko prijavimo. Že res, da smo neprofitni – a ve se, kje se takšna zgodba konča. Na propad založniških d. o. o in zavodov se bo treba navaditi, a nobenega jamstva ni, da bodo/bomo propadli ravno tisti, ki so v najmanjšem, uradno deklariranem javnem interesu … Dobro vemo, da ni dovolj knjigo narediti, treba jo je tržiti in prodati. Prav tu nismo dobro organizirani, a se trudimo. Humanistiki je lastna nekakšna skromnost, lepa, a nekoristna lastnost, saj se, vsaj mislim, ne znamo dovolj prepričljivo promovirati.
Rugelj: Že pred leti je Studia Humanitatis začela izdajati tudi dela domačih avtorjev. Kakšne so vaše izkušnje z njimi? Kakšni smo Slovenci kot pisci humanističnih, ne nujno filozofskih del?
Pagon: Pri izboru domačih dobrih del in avtorjev je čedalje lažje – v najslabšem smislu, žal. Dobimo kar veliko predlogov in besedil, a zelo redko in že na prvi pogled prepoznamo neko izvirnost, nov pristop, znanstveno strogost. Smo pa vsi po malem narciski in urednikovo delo ni vedno prijazno. Zato te produkcije nimamo veliko, bi pa radi uveljavili zlasti mlajše avtorje, ki jim je po navadi prvo večje delo prav doktorska disertacija. Pri tem ima veliko vlogo uredniški odbor in drugi kolegi iz fakultet, ki nas opozorijo na dobre izdelke. Dajemo tudi čedalje več možnosti in spodbud mladim piscem spremnih besed. Ne podlegamo pa potrebi piscev po doseganju habilitacijskih točk.
Na splošno pa: imamo nekaj odličnih piscev teoretskih besedil s področja humanistike in družboslovja, vsi vemo zanje in vsi si jih prizadevamo pridobiti k sodelovanju. Redki so, hudo iskani in pretirano obremenjeni. Čedalje bolj pa cenim njihov pomen kot Mojstrov, učiteljev, mentorjev. Kako nehvaležno, izjemno pomembno in neopaženo delo.
Morda je bil pa Taras Kermauner zadnji, ki je pisal za knjižno izdajo? Saj je še kdo, a skoraj vselej gre za izpopolnitev, predelavo, dostikrat bolj tehtno razdelavo že predavanega ali v fragmentih zapisanega. Nič slabega, če je končni izdelek dober.
Sicer pa menim, da prevladuje površno in dnevniško, bolj publicistično in tako imenovano uporabno družboslovje, ki komentira in podpira to ali ono politično ali strokovno opcijo in ki ne loči med idejo, ideologijo in teorijo, pa še pojme in uveljavljeno strokovno terminologijo hudo po nemarnem uporablja, samo za pokritje teoretskega primanjkljaja, na zgodovino pa se sklicuje bolj zaradi spodobnosti in sprotnih potreb. Tudi prave znanstvene polemike ni (več), prej gre za razvijanje borilnih veščin med znanostmi in med njimi in oblastjo, pa za zamerljivo prerekanje. Gojim tiho upanje, da bi utegnil A. Smith obuditi nekaj žlahtnih teoretskih sporov.
Rugelj: Koliko je po vaše naša humanistična knjižna produkcija mednarodno konkurenčna? Žižek je itak v svoji kategoriji, nedavno je knjigo Izbira (The Choice) v tujini izdala Renata Salecl (izide tudi v slovenščini). Je bila kaka izvirna knjiga, ki ste jo izdali, kasneje tudi prevedena? Katera bi po vašem mnenju zaslužila prevod?
Pagon: Tu smo slabi. Sama že mislim, da imamo kar nekaj knjig, ki bi zaslužile prevod v kak tuji jezik, a se nas nekako ne opazi. Če se to že zgodi, je bolj posledica avtorjevih stikov s kakim tujim založnikom. Nekaj izjem le je, na primer delo J. Vogrinca, Televizijski gledalec (v madžarščino) in J. Mlekuža, Burek.si, v albanščino, kajpak. Bolj me čudi, da ni bilo nikoli zanimanja za kašne dobre knjige iz nacionalne zgodovine (Štuhec, Grdina, Mastnak).
Rugelj: Založba je prepoznavna po svoji asketski zeleni opremi ovitkov, ki sami po sebi seveda ne opozarjajo novih bralcev. Je morda petindvajsetletnica tudi priložnost za prenovo, tako kot se je to sedaj zgodilo pri klasičnem Kondorju ali pa pri Krtini?
Pagon: Ja, vemo, da je to zelenilo že malo dolgočasno. Vendar pa je zasidrano in prepoznavno, bralec/kupec kar dobro ve, kaj sme pričakovati. Malo nam pa tudi manjka poguma za take radikalne podvige; bomo kar še nekaj časa sebi zvesti in premišljeno konservativni.
Rugelj: Kakšni so vaši načrti za naprej? Katere projekte si želite izpeljati?
Pagon: Naši načrti se ne ujemajo z našimi možnostmi in bojim se, da tudi obeti niso dobri. Delamo na tleh, sanjarimo v višavah; in dajemo tudi viziji in sanjam legitimno pravico. Na krajši rok bi radi izdali, poleg knjig, ki so v delu, še kaj iz francoskega razsvetljenstva, na primer izbor gesel iz slavne Enciklopedije, še kaj temeljnega iz politične ekonomije in demografije, pa seveda, kar bomo z ostrim očesom opazili, da bo šele postalo klasika dobre vednosti.
Rugelj: Morda za konec: kaj je trenutno na vaši najbližji knjižni polici?
Pagon: Na knjižnih policah vlada pregleden nered, največ humanistike, a kupujem in berem tudi leposlovje, ne sicer čisto sproti, a vedno tudi poezijo – zdaj C. Zlobca. Na uredniški mizi imam in berem, se pravi tehtam, ali je ta ali ona knjiga prava za našo založbo, za ta čas in prostor. Pa kdo bi jo dobro prevedel in kdo vedel, kakšno spremno besedo ji je treba dodati, da se bo umestila v našo kulturo. Take so: Anatomija melanholije (Burton), Umetnost spominjanja (Yates), kakšen naslov, ki bi nadaljeval »projekt razsvetljenstvo« (J. Starobinski, Iznajdba svobode, Emblemi razuma; izjemno nenavadni deli R. Mortiera o poetiki ruševin in o konceptu izvirnosti), pa H. Lefebvre o produkciji prostora. Nikoli niso daleč od misli in branja trde klasike – to so na primer izbrani spisi M. Webra, Cl. Levi-Strauss, Strukturalna antropologija itn. Za te sem zelo zagreta, navedla sem jih s slovenskimi naslovi, jamstva, da bodo zares izšle, pa kajpak ni. O zelo izzivalni knjigi, ki utegne prizadeti nadutost homo oeconomicusa – je namreč razmišljanje o kulturni primatologiji (W. Mc. Grew, Omikani šimpanz) – se bo treba posvetovati in zanesti na kakega dobrega poznavalca tega zanimivega področja. V skrbi za dobrobit duha in iz bojazni, da bi utegnila intelektualna zloba zakrneti, pa prav te dni berem knjigo z naslovom Kako govoriti o knjigi, ne da bi jo kdaj prebrali P. Bayarda, pa starega Malaparteja o tem, kako narediti državni udar … Nekdo mi je podtaknil nekakšen leksikon zmerljivk, s katerimi so se obkladali slavni umi razumnejših obdobij … Strastna branja in nenehna slaba vest in žalost ob ugotovitvi, česa vsega nisem in ne bom prebrala in kaj vse bi bilo treba še narediti. To pa res ni prav izvirno spoznanje, mar ne?
Rugelj: Kot bi rekel Gabriel Zaid: Toliko knjig! Hvala lepa za pogovor.