Knjige o pisanju in zgodbarjenju
Če je včasih veljalo, da je knjig o obrtnem znanju pisateljevanja in sestavljanja zgodb malo, je današnje stanje po zaslugi različnih urednikov, učiteljev ustvarjalnega pisanja in prevajalcev nekoliko boljše.
Osnovna zadrega v zvezi s pedagoškim delom na področju pisanja je vprašanje, v kakšni meri se je umetniškega pisanja sploh mogoče (na)učiti. Kot odgovor na prvo žogo se ponudita dva udarca. Prvi izhaja iz ameriške tradicije, kjer so programi kreativnega pisanja čvrsto vgrajeni v univerzitetne kurikule in kjer so scenaristi, denimo, specializirani do stopnje, ko je nekdo izurjen samo za pisanje pogrebnih govorov. Udarec z drugo stranjo čevlja pa bi bil, da umetnost nikakor ni vezana na obrtno veščino, temveč ima izvor v navdihu, strasti in umetnikovem občutenju poklicanosti. Toda na koncu je za učinkovito podajanje žoge in zabijanje golov potrebno tako eno kot drugo.
Šole kreativnega pisanja imajo v Sloveniji kar nekaj tradicije in potekajo na različnih ravneh. Pomemben vidik je soočenje pisca z neposrednim odzivom soudeležencev takšnih delavnic na njegovo oz. njeno pisanje. V širši medijski krajini, ki ne odpira veliko kritiškega prostora, in v poplavi knjig, za katere si verjetno tudi uredniki ne vzamejo več toliko časa za komentiranje in dodatne napotke ponujenim besedilom kot nekoč, postaja iskren in artikuliran odziv vse bolj dragocena dobrina. S končnim namenom, da avtor/-ica od njega vzame tisto, kar sam/-a oceni, da bi znalo priti prav.
V nadaljevanju si torej oglejmo poldrugi ducat knjig o pisanju, zgodbarjenju in scenaristiki v slovenščini, ki se ponujajo kot izkušnje pišočih – žanrskih avtorjev, mentorjev pisanja in umetnikov besede. V kronološkem zaporedju izhajanja prvega natisa.
Marjan Dolgan
Pripovedovalec in pripoved: njegovo vrednotenje pripovedovanega, (Obzorja, 1979)
Avtor magistrskega dela, ki je nekaj let kasneje izšlo kot znanstvena monografija, se je opiral na nemške, anglosaške in ruske študije, v njih (raz)iskal skupne zakonitosti in jih sintetiziral v spoznanja o osnovnih dinamikah pripovedništva. V ospredje postavi pripovedovalca – stopnjo in načine njegove vpletenosti v vsebino in sporočila, ki jih pripoveduje.
ur. Slavoj Žižek in
Rastko Močnik
Memento umori: teorija detektivskega romana
(DZS, 1982)
Veliko del, ki teoretično in pragmatično razčlenjujejo veščino in spretnost pisanja, je bilo napisanih na primerih žanrskih, še posebej kriminalnih romanov, ki vsebujejo poudarjeno napetost in suspenz. Temu sledita tudi Žižek in Močnik, ko sestavita zbornik besedil o teoriji detektivskega romana. Ko avtorja ponudita prostor besedilom Chestertona, Chandlerja, Brechta in drugih velikanov besede, tudi sama zapišeta skoraj sto strani spremne besede.
Michel Chion
Napisati scenarij ali filmska poetika, (Ekran, 1987)
Michel Chion je francoski filmski teoretik, največ svojih del pa je posvetil filmski glasbi in zvoku. Poleg Glasbe v filmu (Slovenska kinoteka, 2000) je slovenski prevod dočakalo tudi delo, ki primerja in razčlenjuje štiri scenarije različnih filmskih praks.
ur. Andrej Blatnik
Šola kreativnega pisanja; zbornik , (Aleph, 1990)
Zbornik, ki ga je pisatelj in mentor Andrej Blatnik uredil leta 1990, prinaša konceptualno razvrščene eseje uglednih pisateljev. Med njimi najdemo nekaj slovenskih ustvarjalcev, ki so se podali v mentorstvo delavnic kreativnega pisanja (Branko Gradišnik, Lojze Kovačič, Uroš Zupan), medtem ko literarni kritik Igor Bratož ponudi sveženj izhodiščnih dvomov o razmahu tovrstnih delavnic. Med zbranimi esejisti najdemo tudi velikane poučevanja pisanja Patricio Highsmith ter Johna Gardnerja in samoreflektivne pisce, kakršna sta Kurt Vonnegut, ml. ali Raymond Carver. Eklektična knjiga o pomislekih, prednostih in psihologiji delavnic kreativnega pisanja.
Miran Hladnik
Praktični spisovnik ali šola strokovnega ubesedovanja, (samozaložba, 1991)
Delo s podnaslovom Šola strokovnega ubesedovanja: Vademekum za študente slovenske književnosti, zlasti za predmet Uvod v študij slovenske književnosti je dostopno tudi na spletu. Čeprav gre za študijsko gradivo, ki naj bi bilo v pomoč pri tvorjenju strokovnih besedil (diplom, referatov, kritik, recenzij), je vsebina izbrušena do točke, ko lahko koristi vsakomur, ki želi dodatno poglobiti razumevanje različnih spretnosti pisanja.
Marjeta Novak - Kajzer
Kako pišejo, (Mihelač, 1993)
Knjiga intervjujev nudi vpogled v postopke pisanja ter lovljenja navdiha uveljavljenih slovenskih književnikov in razkriva literarno-alkimistična orodja, ki osebne nazore, izkušnje in karakterne značilnosti piscev preobražajo v nove literarne stvaritve. Avtoričini sogovorniki so med drugim Lojze Kovačič, Tone Pavček, Dušan Jovanović, Drago Jančar, Milan Dekleva, Aleš Debeljak, Mate Dolenc, Andrej Hieng, Boris Pahor, Tomaž Šalamun, Feri Lainšček, Branko Gradišnik, Dane Zajc, Evald Flisar itd.
Miha Mazzini
Danes na sporedu: 2 priročnika in 3 scenariji
(Triona, 1998)
Filmski scenariji redko najdejo pot med knjižne platnice, čeprav se je to vendarle zgodilo s filmi Vojka Anzeljca in Matjaža Javšnika Zadnja večerja (UMco, 2002), s Cvitkovičevima Kruhom in mlekom (UMco, 2001) ter Odgrobadogroba (V. B. Z., 2005) in z Naberniškovim oz. Lainščkovim Petelinjim zajtrkom (UMco, 2008). Kot del pričujočega priročnika se na ogled postavijo trije Mazzinijevi scenariji, sicer pa gre za scenaristični priročnik, ki v značilnem zabavno-praktičnem slogu pojasni osnovne (tudi tehnične) zakonitosti tovrstnega ustvarjanja.
Yvette Bíró in Marie Genevieve Ripeau
Kako obleči akt: Od imaginacije k scenariju
(Zavod za odprto družbo – Slovenija in Založba Karantanija, 1998)
Prva knjiga od petih iz serije, ki je nastala s pomočjo scenaristične šole Pokaži jezik. Scenaristka in predavateljica Yvette Bíró je v dolgoletni karieri sodelovala z mnogimi režiserji, je pa tudi avtorica nekaj knjig s področja scenaristike. Knjiga nam predstavi poseben izziv v metodologiji pisanja scenarijev, pri katerem dosežemo večjo prožnost in sposobnost oblikovanja dramatičnih zamisli. Bralec je povabljen k pisanju s pomočjo likov, ki ga napeljejo k razvoju treatmenta.
Različni avtorji
Zadnja postaja: kino
(izbrana predavanja Pokaži jezik 98)
Zbornik sestavljajo besedila mednarodnih predavateljev, ki so leta 1998 sodelovali na scenaristični šoli Pokaži jezik: Yvette Bíró, Vladimirja Blaževskega, Davida Gotharda, Rajka Grlića, Srđana Karanovića, Dušana Makavejeva, Krzysztofa Piesiewicza, Dicka Rossa, Abdulaha Sidrana.
Hanif Kureishi
Mavrično znamenje
(Cankarjeva založba in založba Orbis, 2000)
Pakistanski pisatelj Hanif Kureishi, ki ga poznamo po več romanih in filmih, je v Mavričnem znamenju izlil na papir nekaj esejev in dnevnik, kjer poudarjeno obravnava pisanje za film ter prijateljevanje z režiserjem Stephenom Frearsom.
Raymond Queneau
Vaje v slogu
(DZS, 2001)
Legendarne Vaje v slogu, prvič prevedene leta 1981, sicer pa prirejene tudi za oder, opisujejo en sam dogodek skozi raznolike stilske pristope in poglede. Queneaujeva domiselnost med drugim izhaja iz dejstva, da se je ukvarjal z raznolikimi dejavnostmi in opravljal pester nabor poklicev, med katere sodi tudi monotono delo bančnega uradnika. Je za sposobnost tvorjenja privlačne naracije koristno imeti življenjske izkušnje, ki niso le intelektualistične narave?
Dr. Milena Mileva Blažić
Kreativno pisanje: vaje za razvijanje sposobnosti kreativnega pisanja
(GV Izobraževanje, 2003)
Učenje kreativnega pisanja vključuje tako različne veščine, kot so spoznavanje togih pravopisnih zakonitosti na eni strani in prožnega, asociativnega, ustvarjalnega mišljenja na drugi strani. Vaje, predstavljene v knjigi, obravnavajo štiri sestavine in faze divergentnega mišljenja: fluentnost, fleksibilnost, originalnost in elaboracijo. Omeniti je treba tudi knjigo Kreativno pisanje, priročnik vesele znanosti od besede do besedila (Zavod RS za šolstvo in šport, Ljubljana 1992), ki velja za avtoričino temeljno delo s tega področja.
Marcel Štefančič, jr.
Zakaj so knjige tako debele?
(UMco, 2005)
Zakaj so knjige tako debele? je eno bolj zabavnih, a še vedno poglobljenih Štefančičevih besedil, kjer na minimalističnih sto šestdesetih straneh žepnega formata obravnava zgodovino zamaščenih literarnih špehov. Knjigam vzporedna tirnica je filmska, zato nas brzivlak občasno premetava iz enega medija v drugega.
Wayne C. Booth
Retorika pripovedne umetnosti
(LUD Literatura, 2005)
Avtor se poglobi v zgodovino svetovne literature od antike do sodobnosti in na romane, epe in kratko prozo pogleda skozi prizmo retoričnih sredstev. Bralcu predstavi koncept »nakazanega avtorja«, ki ga zaslutimo med vrsticami in je bolj konstrukt kakor pa glas resničnega avtorja. Booth se v globine pojma osebnosti spusti tudi ob široki obravnavi pripovedovalca oziroma lika, s katerim naj bi se bralec najbolj poistovetil. Pomemben prispevek k teoriji literarne kritike.
Mark Crick
Kafkova juha, Popolna zgodovina svetovne književnosti v štirinajstih receptih
Sartrov lijak, Praktični nasveti za domače mojstre, literarne sladokusce
(Vale Novak, 2007, 2010)
Crickova kombinatorika je le za spoznanje drugačna od Queneaujevih Vaj v slogu, čeprav dokaj sorodna. V prvi knjigi chef zapiše petnajst kulinaričnih receptov po okusu veljakov svetovne literature (Chandler, Austen, Kafka, Proust, de Sade, Wolf, Borges itd.), v drugem delu pa naredi podoben preizkus z »naredi sam« domačimi hišnimi popravili (Hemingway, Beckett, Kundera, Murakami, Sartre). Eksperimentalni humor v prefinjeno izmojstreni obliki.
Robert McKee
Zgodba: substanca, struktura, stili in načela scenarističnega pisanja
(UMco, 2008)
McKee (r. 1941) je scenaristične delavnice začel razvijati leta 1983 na Univerzi Južne Kalifornije. Njegova Zgodba opremlja ustvarjalce z nepodcenjevanjem gledalstva (in bralstva), zaradi česar je postala nepogrešljivi del scenarističnega katekizma. V treh delih obravnava posamezne elemente v zgodbi, načela zasnove zgodbe in pisca pri delu. Ne prikaže le tehničnih in žanru prilagojenih pristopov k snovanju filmske pripovedi, temveč izčisti psihološko ozadje raznolikih zgodb, ozadje, na katerem se vse začne in konča pri ljudeh: ustvarjalcu, gledalcu in množici likov med njima.
Louis Giannetti
Razumeti film; poglavji o zgodbi in pisanju (str. 365–446)
(UMco in Slovenska kinoteka, 2008)
Razumeti film je ena od monumentalnih filmskih monografij, ki so bile v zadnjih letih prevedene v slovenski jezik, v njej pa najdemo obširno poglavje, posvečeno scenaristiki. Z jasno teoretsko razdelanostjo in s praktičnimi primeri, vzetimi iz različnih svetovnih kinematografij, niza naslednje teme: pripovedne strukture, gledalec, naracija, klasična paradigma, žanri in mitologija, realistična, formalistična in neizmišljena pripoved, scenarist, figurativne primerjave, gledišče, priredbe literarnih del itd.
Patricia Highsmith
Kako napisati psihološko kriminalko: snovanje in pisanje literature s suspenzom
(UMco, 2009)
Highsmithova se je rodila v tridesetih letih, po njenem romanu Neznanca na vlaku pa je posnel istoimenski film tudi Alfred Hitchcock. Življenjska protislovja je kanalizirala v pisanje kriminalnega suspenza, leta 1983 pa je o tem, kako to sploh početi, napisala priročnik. Avtorica analizira različne vidike pisanja: od zasnove in prepoznavanja prave ideje prek uporabe osebnih izkušenj, razvijanja ideje, snovanja zapleta, nastanka prvega osnutka pa do reševanja ovir, predelave besedila in končnega knjižnega izida.
Andrej Blatnik
Pisanje kratke zgodbe: od prvopisa do natisa
(Literatura, 2010)
Dvajset let po prvi objavi zbornika Šola kreativnega pisanja je Blatnik ponudil strnjeno znanje iz dolgega obdobja mentorstva na tovrstnih delavnicah. Delo ni namenjeno le posredovanju skupka pravil in zapovedi; pravzaprav se jim spretno umika, da bi jih lahko dopolnil ali razvezal. Avtor oplemeniti svoje pedagoške izkušnje z bogatim poznavanjem književnosti in zadreg, ki so jih imeli znani pisatelji in pisateljice pri svojem literarnem delu. Strukturirano, anekdotno, zgoščeno in večplastno – kulturni esejizem najvišjega kova.
John Gardner
Umetnost pripovedništva: Mladim piscem namenjene beležke o veščini
(UMco, 2011)
Prevajalec Branko Gradišnik tokrat postavi pod vprašaj ustaljeno besedno tvorbo »kreativno pisanje« in jo nadomesti z »umetniškim pisanjem«. Gardnerjevo delo je eno najbolj iskanih s tega področja, saj poleg teoretskih vidikov in opozarjanja na tehnične podrobnosti ne prezre niti primarnega navdiha. Avtor, ki svoje teze in argumentacijo gradi tudi na kanonu svetovne književnosti, od pisateljev terja tudi svojevrstno iskrenost.
Knjigo sestavljata dva dela. Če se v drugem delu, Beležke o pripovednem postopku, osredotoča na tehniko pisanja in obravnavo napak, ima prvi del naslov Opombe k literarno-estetski teoriji. Tako se že na prvih straneh poda v nič manj kot razkrivanje »estetskega zakonika in skrivnósti umetnosti«, v nadaljevanju pa ga pritegnejo v teoriji jezikoslovja bolj redko obravnavani pojmi kot na primer pripovedni sen, zanimivost, resnica, metapripoved itn. Biblija za vse, ki se želijo resno lotiti pisanja dobre literature.