»Rada izberem pisateljico ali pisatelja, ki ga lahko povabim na večerjo ...«
V Sloveniji skorajda nimamo literarnih agentov. Naše pisateljice in pisatelji se obračajo na založbe sami in neredko si založniki želimo, da bi Slovenci več brali in manj pisali. Deseti jubilejni kongres Knjiga na Slovenskem je bil odlična priložnost, da medse povabimo Carole Blake, eno naslovitejših angleških knjižnih agentk. Založniki, knjigarji in knjižničarji smo radovedno prisluhnili njenemu predavanju, ki je bilo polno zgodb, kot bi jih pisali njeni pisatelji uspešnic. No, skrivnosti, ki nam jih je Carole izdala v Portorožu, naj to ostanejo, njen poklic in vlogo v založništvu pa velja predstaviti posebej.
Carole Blake dela v založništvu že 49 let in vodi svojo literarno agencijo od leta 1977. V bogati karieri je predsedovala Združenju agentov (Authors\' Agents Association) in Society of Bookmen, kjer je bila od leta 1921 druga ženska predsednica. Na diplomskem in podiplomskem študiju predava študentom založništva, prav tako pa jo vabijo na knjižne sejme, kongrese in srečanja avtorjev in založnikov po vsem svetu. Pri založbi Macmillan je leta 1999 izšla njena knjiga From Pitch to Publication, v kateri bodoči pisatelji najdejo vrsto napotkov, kako priti do izdaje svojega dela. Knjiga je s 100.000 prodanimi izvodi prava prodajna uspešnica, vsekakor pa biblija mladih avtorjev, ki Carole in njeno agencijo s trinajstimi uslužbenci dobesedno oblegajo z rokopisi. Vseeno ji uspe voditi in oblikovati kariere kakih 200 pisateljev, med katerimi je Peter James, pisatelj kriminalk, trenutno prvi na lestvici Booksellerjevih uspešnic. Carole je zabavna sogovornica in ženska z neskončno energije. Njene živo modre oči nagajivo sijejo in so vedno na preži. Zlahka jo vidim v vlogi mame, ki skrbi za svoje pisatelje, umetnike, ki zmeraj ne znajo najbolje unovčiti svojega dela in živeti od svojega talenta.
Tuma: Carole, zakaj ste ustanovili lastno literarno agencijo?
Blake: Ker sem v službi dobila odpoved. Štirinajst let sem se pridno vzpenjala po lestvici založniških služb in kot direktorica trženja pri založbi Sphere opravljala delovne naloge, za katere imajo danes založbe nekaj oddelkov: trženje, PR, avtorske pravice in pogodbe z avtorji. Neki petek popoldne sva se z mojim nadrejenim, direktorjem založbe, grdo sporekla. Ugotovila sem, da me odpušča, čeprav za to ni imel pravne osnove. Užaljena in besna, da je bila vsa moja prizadevnost zaman, sem mu vrgla v obraz: »Vidiva se na sodišču!«
Tuma: In kaj se je zgodilo potem?
Blake: Tožbo sem dobila. Medtem pa so me začeli klicati avtorji, za katere sem skrbela pri založbi. Mnogi so rekli, da bodo šli z menoj, če ustanovim svojo literarno agencijo. Pa sem jo. V treh mesecih sem imela osem strank. Pozneje sva se z Julianom Friedmannom, ki vodi prodajo televizijskih in filmskih pravic, združila. Še danes so moja domena knjižne pravice, ki so steber posla, saj je založništvo veliko bolj predvidljivo. Ko založnik kupi knjižni naslov, ga bo tudi v določenem času izdal, medtem ko morajo filmarji šele začeti zbirati investitorje in denar za filmsko produkcijo, nato je težka izbira režiserja, igralcev, distribucije itd. Filmski studii kupijo veliko pravic, vendar jih le malo dočaka dobro televizijsko ali filmsko priredbo.
Tuma: Na kakšni podlagi izbirate vaše pisatelje in pisateljice?
Blake: Rada izberem avtorja, ki ga lahko povabim domov na večerjo. Veste, odnos med agentom in avtorjem je zelo tesen, zelo sva medsebojno odvisna in pripadna drug drugemu. Prvi kriterij je samo besedilo. Pisanje, slog, zgodba – vse me mora pritegniti in mora biti dobro. Drugič, izbiram pisatelje, ki se odločijo, da bodo poklicni pisatelji. Nesmiselno je graditi ime nekomu, ki bo napisal eno samo knjigo! Glede vsebin imam široko paleto: lahko je ljubezenski roman, kriminalka, rada imam zelo literarne vsebine ali celo poljudno literaturo. Vzamem vse, kar me prepriča s svežino, inovativnostjo in kakovostjo. Ne nazadnje pa mora biti avtor tudi pripravljen sprejeti mojo kritiko. Vse agencije tega ne počnejo, pri Blake&Friedmann pa rokopise predvsem prvencev sami temeljito uredniško obdelamo. Včasih morajo pisatelji na novo napisati cele dele romanov, spremeniti veliko reči. Pričakujem, da bodo odprto sprejeli moje pripombe, če hočejo, da svojo življenjsko energijo usmerim v njihovo pisateljsko kariero. Nekateri pisatelji so nejevoljni, ampak agenti in založniki imamo veliko znanja in izkušenj z besedili in dostikrat je na koncu knjiga boljša.
Tuma: V vašem predavanju ste rekli, da skrbite za 19 avtorjev, kar vam vzame veliko časa, in da novih pisateljev za zdaj ne sprejemate. Kdaj ste vzeli zadnjega novega pisatelja in kdo je bil to?
Blake: Pisateljica, nazadnje je bila pisateljica Liz Fenwick ... Srečala sem jo na konferenci Zveze pisateljev romantičnih del pred kakim letom. Liz je pomagala pri organizaciji konference in polnila blogerske zveze. Je izjemna ženska. Pisateljsko kariero je načrtovala že nekaj časa. Liz je Američanka, poročena z Britancem, ki živi in dela v Dubaju. Njuni trije otroci se šolajo v internatih v Angliji, tako da Liz polovico življenja preživi na letalih. Hotela je, da bi družina imela dom v Angliji, tako da je pred leti kupila hišo v Cornwallu, kjer skupaj preživljajo počitnice. Ko sva se poznali že nekaj mesecev, me je pocukala za rokav. Da ima eno vprašanje zame. Da je napisala roman in ali bi hotela prebrati nekaj poglavij in povzetek. Odkrito sem ji povedala, da je prijateljstvo eno, poklic pa drugo in da jo utegnem prizadeti z zavrnitvijo, če mi besedilo ne bo všeč. Liz je rekla, da nič hudega, da bo besedila poslala še nekaterim drugim agencijam, če je prav. Strinjala sem se in prejela gradivo po elektronski pošti. Bilo je zanimivo. Poklicala sem jo po telefonu. »Rada bi videla ves rokopis, Liz. Mi ga boš poslala?« Odvrnila mi je: »Odlično. To so rekli tudi drugi agentje.« Našpičila sem ušesa, saj je šlo za mojo prijateljico. Vseeno sem ji pustila odprte vse poti. »Pa ga pošlji vsem agentom hkrati, Liz.« Ko sem roman prebrala, sem jo nemudoma poklicala. Strinjala se je, da bo moja stranka. Njen prvi roman Hiša v Cornwallu je izšel maja letos pri založbi Orion, ki je vnaprej kupila pravice še za naslednjo knjigo. V pripravi so tudi nemški, nizozemski in romunski prevod.«
Tuma: Ali za vaše pisatelje prodajate tudi pravice za elektronske knjige? Kaj menite o tem?
Blake: Pri elektronskih pravicah in njihovem upravljanju moramo biti skrajno pozorni, saj je to smer, kamor gre naš svet. Mnogi imajo bralnike, tako starejši, ki ne želijo več s seboj vleči gore papirja, kot mlada generacija. Z elektronskimi pravicami moramo trgovati in upravljati strokovno. Včasih urejamo pogodbe iz agencije, včasih to počnejo sami založniki.
Tuma: Za 1,99 dolarja na izvod?
Blake: Ne, to ravno ne … Za naše avtorje ne sklepamo nizkocenovnih kupčij. Če se poglobite v te poceni knjige, boste videli, da so slabe kakovosti.
Tuma: Med njimi so uspešnice …
Blake: No, ja … Vedeti morate, da lestvice uspešnic ne navajajo točnih številk prodanih izvodov, saj prodajalci elektronskih knjig njihovih številk ne želijo poročati podjetju Nielsen BookScan. Prodajalci e-knjig skrivajo številke, tako da ne vemo, koliko izvodov posameznega naslova v elektronski izdaji se je prodalo več ali manj od trde oziroma broširane izdaje, ki sta objavljeni črno na belem. Ko govorimo o e-uspešnicah, prehitro pozabimo na to.
Tuma: Mislite, da bi se vaši pisatelji radi videli v slovenskem prevodu?
Blake: Seveda. Prepričana sem, da bi bil Peter James navdušen nad svojo slovensko izdajo. Ne gre le za naklade in prodajne številke, gre za prestiž. In tudi vašim bralcem bi bil Peter James zelo všeč, verjemite.
Tuma: Verjamem. Hvala.
Koristne povezave:
http://www.blakefriedmann.co.uk
Sledite Carole na Twitterju
http://twitter.com/#!/caroleagent
http://www.agentsassoc.co.uk