Enoten zakon za tisoč obrazov evropske založniške pokrajine?
Piotr Marciszuk, predsednik Združenja evropskih založnikov (FEP)
Založništvo v Evropski uniji je ena najbolj raznolikih in kulturno nasičenih pokrajin na svetu. Začne se že pri uradnih in govorjenih jezikih, ki jih je 23, nadaljuje pa s 60 pokrajinskimi in manjšinskimi jeziki. Če knjige zrcalijo življenje na tak ali drugačen način, so v Evropi knjige odraz raznih družbenih ureditev, različnega zgodovinskega razvoja in navad. Združenje evropskih založnikov spoštuje pluralizem in si prizadeva ustvariti temelje za knjižno politiko in branje, ki sta pomembna za učečo se družbo. Na 11. kongresu slovenskih založnikov, ki je 4. junija potekal v Medvodah pri Ljubljani, smo se pogovarjali s Piotrom Marciszukom, predsednikom združenja, ki je svojo prostovoljno funkcijo nastopil junija leta 2012. Gospod Marciszuk je doktor filozofije, poznavalec poljskega jezika in književnosti ter znanstveni raziskovalec pri Poljski akademiji znanosti in umetnosti v Varšavi. Napisal je dve knjigi: Nova gnostika Arthurja Koestlerja (New Gnostic of Arthur Koestler, 1987) in Književnost, filozofija in mit (Literature, Philosophy and Myth, 2008). Na Poljskem je lastnik in vodja ene večjih izobraževalnih založb, ki izdaja predvsem humanistiko, založbe STENTOR.
Komentar ob sliki:
»Tukaj je fotografija, na kateri berem Knjigo risb (The Book of Drawings) izpod peresa Bruna Schulza, ki je eden najodličnejših judovskih pisateljev na Poljskem in ga je leta 1942 Gestapo umoril. Ne ravno najtanjšo knjigo sestavljajo številne kratke zgodbe skupaj z grozljivimi risbami, ki predstavljajo raznolikost človeške nravi: miti se prepletajo z domišljijo, razum s človeško pokvarjenostjo. Ljubezen je glorija, hotenje in ponižnost hkrati ... Bralca Schulzovo pisanje presune, še bolj njegove risbe, in nehote se negotovo sprašuje, kdo je on sam in kaj občuti ...«
Tuma: Kakšna je politika vašega združenja FEP glede različnih davkov na knjigo, ki so v veljavi v državah EU? Bo prišel čas, ko bodo evropske knjige konkurenčne ameriškim in obdavčene z nič odstotki?
Marciszuk: Načeloma je nična davčna stopnja na knjige v EU nezakonita, tako da si v FEP-u raje prizadevamo za znižano davčno stopnjo z namenom, da bi bile knjige cenovno dostopne vsem. Mislimo, da je najbolj pomembna sama definicija knjige. Knjiga je predvsem vsebina in ne medij, na katerem izide. Knjiga ni storitev. Trenutno imamo največje težave z dejstvom, da je elektronska knjiga obdavčena kot storitev, kar pomeni višje. Medtem ko se povprečni davek na tiskano knjigo v EU giblje med 5 in 8 odstotkov, so davčne stopnje za storitev 20 in več odstotkov. Tako so elektronske knjige veliko dražje kot tiskane. Naš namen je, da poenotimo davčni pristop h knjigi ne glede na medij, na katerem je na voljo. V konzorcij svetovalcev smo povezali ekspertno skupino za davek, katere naloga je izdelati temeljito študijo knjižnega trga ugotoviti, kako cenovna elastičnost vpliva na povpraševanje po knjigah.
Tuma: Kaj ni bilo nekaj navzkrižja glede Amazona in njegovega podjetja v Luksemburgu?
Marciszuk: Navzkrižja? Mislite konflikt, spor ... Kot veste je Amazon dobavljal knjige v Francijo, Združeno kraljestvo in druge evropske države iz njihovega podjetja v Luksemburgu, kjer je DDV na elektronske knjige le 3 odstotke, torej najnižji v Evropi. Francija je sicer edina država v Evropi, ki je Langov zakon o enotni ceni knjige razširila tudi na elektronske knjige, tako da je tam davek na vse knjige ne glede na medij, na katerem izidejo, 7 odstotkov. Francozi morajo svoj kulturni ukrep, ki je različen od drugih evropskih davčnih ureditev, zagovarjati pred Evropsko komisijo. Predsednik François Hollande je imenoval posebno delegacijo, ki jo vodi Jacuqes Toubon. Njena naloga je vzpodbuditi razpravo o znižani davčni stopnji na vse knjige: tiskane, elektronske, zvočne, idr. FEP vodi in koordinira razpravo med državami članicami. Naš namen je najti ustrezno rešitev do konca leta 2013, kar je dejansko znižana davčna stopnja za vse knjige na vseh evropskih knjižnih trgih hkrati. Vendar nas najtežja naloga še čaka, in sicer se morajo VSE države članice strinjati s tem predlogom, tudi Slovenija. Upam, da bo ukrep znižane davčne stopnje podprl tudi vaš minister za kulturo.
Tuma: Verjamem, da bo, kolikor bo to v njegovi moči. Kaj pa knjigarne? Kaj niso ti največji poraženci pri prodaji elektronskih knjig v spletnih knjigarnah?
Marciszuk: Neodvisne knjigarne se morajo obdržati pri življenju kot najpomembnejša prodajna pot za knjige. Na mnogih knjižnih trgih po Evropi so se založniška združenja ali politiki odločili, da uveljavijo francoski pravni model za knjigo in vpeljejo enotno ceno knjige, ki ščiti knjigarne pred nelojalno konkurenco drugih prodajnih poti. FEP ne daje prednosti nobenemu modelu, ne prostemu trgu, ne enotni ceni. Vsaka država ima pravico najti najboljši model za svoj knjižni trg. Čeprav je logično, da bodo knjigarne v težavah, vse dokler ne bo cena na spletu enaka tisti v knjigarni. Na Poljskem kupci prihajajo v knjigarno s svojimi prenosniki, brskajo med policami in si ogledujejo knjige, nato pa zaključijo nakup na spletu, kjer je ceneje. Zdaj smo se poljski založniki odločili, da tudi mi vpeljemo model enotne cene knjige, tako da smo naredili prve korake k zakonu. Vendarle, morajo knjigarne čim prej vključiti internet v svoje aktivnosti in tudi same prodajati elektronske knjige. Prej ko bodo to storile, bolje bo in manj bo izgub.
Tuma: Vaš poudarek je bil na besedi neodvisne. Ali ni knjigarna enaka knjigarni? Če je neodvisna ali ne, v njej se prodajajo knjige, mar ne?
Marciszuk: Res je, vsaka knjigarna zase je pomembna. Vendarle na Poljskem ugotavljamo, da kadar knjigarniške verige, kot na primer EMPIK, prevzamejo lastništvo založb, hote ali ne, veliko bolj promovirajo in imajo dosledno na zalogi knjige iz programov njihovih hčerinskih založb in ne celotne palete naslovov. Zaloge knjigarn EMPIK so tako v 40 odstotkih le prodajne uspešnice njihovih založb in skoraj nobenega oz. zelo malo akademskih oziroma drugih naslovov. Če želijo preostali založniki prodajati knjige v njihovih knjigarnah, jim morajo plačevati za vstop na prodajne police visoke zneske, povrh vsega pa je EMPIK-ova prodaja t. i. remisija: če določene knjige v časovnem obdobju nekaj mesecev ne prodajo, jo vrnejo založniku, da izstavi dobropis. Torej, ko si kot založnik za knjigo plačal prodajno površino, lahko to isto knjigo dobiš nazaj – imel si stroške, prodal pa nisi ničesar. Vertikalno lastništvo v založništvu in knjigotrštvu žal ni le poljski problem; navzoče je povsod po Evropi. Zato naše združenje FEP v prvi vrsti podpira obstoj in razvoj neodvisnih knjigarn, ki na svojih policah ponujajo vseskozi raznovrstno literaturo, ne le nekaj uspešnic s kratkim rokom trajanja.
Tuma: V Sloveniji se že vrsto let prerekamo glede razmerja med nakupom in izposojo knjig v knjižnicah. Kaj menite, kako se bo trg z elektronsko izposojo razvil v prihodnje?
Marciszuk: Ja, slišal sem, da prodate en izvod na deset sposojenih. To mora biti zelo težko in kaže na dejstvo, da nekaj na vašem knjižnem trgu ni povsem v redu. Na Poljskem je razmerje ena proti ena. Kakor koli že, z elektronsko izposojo postanejo reči le še bolj zapletene.
Tuma: Kaj mislite s tem?
Marciszuk: Saj veste, elektronska knjiga ni fizična, se ne obrabi. Je datoteka, lahko celo v t. i. oblaku. Zato je zelo težko zanjo vpeljevati enaka pravila kot za tiskano knjigo. V EU so bile nekaj časa žive ideje, da bi vsi državljani za kulturne dobrine plačevali preko t. i. internetnega pavšala. Deleže od uporabnikov vseh avtorskih pravic bi pobirala določena organizacija, govor je bil o IFFRO (op. International Federation of Reproduction Rights Organisations, v Sloveniji je njena članica SAZOR), ki bi jih delila med producente. No ja, ne vemo, kako bi to delovalo s knjigami. Menimo, da bi ta model prinesel hude motnje v obstoječe založniške poslovne modele, tako da se v Evropski komisiji niso mogli poenotiti glede vprašanja, kakšen bi bil tak sistem in kako bi ga vpeljali. Založniki vztrajamo pri t. i. pravilu prve prodaje, ki je naša svetinja. Knjižnice lahko hkrati izposodijo le po en izvod elektronske knjige, po določenem številu izposoj, mi predlagamo naj bo to 10, pa naj kupijo nov izvod knjige. Datoteke so namreč za razliko od papirja teoretično večne, saj se ne strgajo ali uničijo, četudi jih posojamo znova in znova, tako rekoč v nedogled. Menimo, da bi v tem primeru založništvo utrpelo veliko škodo in bi prodaja padla v prid knjižnične izposoje. Kot format se je dokončno uveljavil ePub, predvsem zaradi svoje interoperabilnosti.
Tuma: Torej predlagate omejeno število elektronskih izposoj za določen naslov?
Marciszuk: Ja, na neki način točno to. Prepričani smo, da morajo biti vsi akterji v knjižni verigi ustrezno in pošteno nagrajeni za svoje delo, ne da danes dajemo prednost enim, jutri drugim. Zelo nam je všeč nemški sistem promocije in prodaje elektronskih knjig in želeli bi ga vpeljati po vsej Evropi. Njihovo združenje Boersenverein ima on-line računalniški sistem, ki deluje tako, da vsakega uporabnika knjižnic ali kupca elektronske knjige na podlagi njegove poštne številke pripelje do seznama najbližjih lokalnih knjigarn, kjer si lahko kupite knjigo, natisnjeno ali elektronsko.
Tuma: Kaj ne bi omejitev elektronske izposoje na neki način omejevala tudi svobode samih knjižnic?
Marciszuk: No ja, seveda so to le ideje in mnogo je še nerazrešenih dilem, o katerih bo še tekla razprava med založniki in knjižničarji. Prvi tak skupni sestanek smo imeli maja letos v Helsinkih, in sicer med predstavniki knjižnic, torej združenja EBLIDA (European Bureau of Library Information and Documentation Associations), združenja knjigotržcev EBF (European Booksellers Federation) in založniki FEP-a. Začeli smo resne pogovore o elektronski izposoji. Prepričani smo, da se bo elektronska izposoja zgodila le v primeru, da bomo tudi založniki zadovoljni z njenim potekom in robnimi pogoji. Če ne, se bo razvoj elektronske izposoje upočasnil. Naslednja pomembna tema glede knjižnične uporabe je knjižnično nadomestilo. FEP je mnenja, da morajo nadomestilo prejeti vsi: avtorji, založniki in imetniki vseh avtorskih pravic pri določeni knjigi. Ni ravno pošteno, da se plačuje le avtorjem besedil ali ilustracij, saj imajo založniki vedno, pomislite le na izobraževalno založništvo, veliko več avtorskih pravic in zaslug pri nastanku dela. Poleg tega so založniki tisti, ki investirajo sredstva v knjigo, in edino prav je, da tudi oni prejmejo nadomestilo.
Tuma: Res ima vaše združenje FEP zelo zahtevne načrte. Toda na kongresu ste govorili tudi o veliko bolj prijetnih nalogah, npr. o promociji branja. Kakšni so vaši najnovejši načrti glede tega?
Marciszuk: Ujemi me pri branju, seveda ... Prvič smo promocijo izpeljali leta 2005. Nato smo jo ponovno oživili letos. Člane Evropskega parlamenta, člane Evropske komisije, ministre za kulturo in druge ugledne osebnosti smo povabili, naj se fotografirajo z njihovo najljubšo knjigo, in sicer ko jo berejo, ter nam napišejo nekaj vrstic, zakaj so izbrali prav to knjigo in zakaj je branje tako pomemben del njihovega življenja. Razstava je potekala v Evropskem parlamentu med 17. in 20. junijem 2013. Do konca leta bomo izdali tudi knjigo, ki bo vse fotografije in mnenja sodelujočih povezala v skupno sporočilo. Več kot 150 uglednih osebnosti nam je doslej poslalo svoje fotografije in pisma, s katerimi izražajo njihovo strast do branja, med njimi predsednik Evropskega parlamenta, Martin Schulz, predsednik Evropske komisije, Jose Manuel Barroso in predsednik Sveta Evrope, Herman Van Rompuy.
Tuma: Fantastično. Tudi mi bomo zaprosili našega ministra dr. Uroša Grilca, da pošlje svojo fotografijo med branjem knjige. Saj veste, da v Sloveniji obožujemo bralne kampanje. Kaj pa menite o naši kampanji Ni igre brez drame, ki povezuje knjige in Eurobasket 2013?
Marciszuk: Po mojem je dobra ideja, da se povezuje knjigo s športom in drugimi področji našega življenja, ki na prvi pogled niso povezani z branjem. Namen je knjigo približati prav vsem, tudi ljudem, ki drugače ne berejo knjig. Knjiga kot medij mora preseči ozke tradicionalne kroge zvestih bralcev. Moja edina pripomba pri vaši akciji je, da se mi zdi popust za kupce, to je en evro, prenizek. Po mojem je 10 odstotkov popusta najmanj, kar bi kupce pritegnilo, da bi romali v knjigarne. Na koncu pa mi dovolite, da zaželim slovenskemu knjižnemu trgu le najbolje in vam izrečem trajno pomoč in podporo našega združenja FEP. Hvala vam za vse.
Tuma: Tudi vam hvala za vaše misli in obisk na kongresu, g. Marciszuk.
Koristne povezave:
www.drustvo-zaloznikov.si
www.fep-fee.eu
www.europeanbooksellers.eu
V okviru evropske akcije za promocijo branja Get Caught Reading (Ujemi me pri branju), smo za komentar poprosili tudi dr. Uroša Grilca, ministra za kulturo RS.
Zakaj je branje pomembno?
dr. Grilc: Kot navdušen bralec pri odgovoru na to vprašanje kaj hitro lahko zapadem v larpurlartizem. Berem, ker sem, berem zaradi branja samega in o pomembnosti branja lahko prepričujem zgolj že prepričane. V nekoliko bolj militantnem jeziku lahko rečemo, da nas branje oboroži s tistim, česar nam pa res nihče ne more vzeti, z znanjem. Na tej poti izvemo tudi kaj o sebi. Znanje nam ni dano, moramo ga prigarati, vendar pa ima v družbi raznolikih statusov izjemen potencial družbene mobilnosti. Zato je ravno tako pomembno podvprašanje, kaj pravzaprav danes beremo. Zagotoviti pa je treba tudi pogoje za dvig ravni bralne kulture, tako z vidika branja kakovostne literature kot z vidika interesa za branje, osveščati širšo javnost, zlasti mlade, o pomenu branja in razvite bralne pismenosti za njihov osebni in širši družbeni razvoj. V zavedanju tega smo pisali osnutek Nacionalnega programa za kulturo 2014-2017, ki je do 8. julija 2013 v javni razpravi. Kot dva pomembna cilja smo vključili razvoj in promocijo bralne kulture ter razvijanje jezikovne zmožnosti vseh skupin govorcev s ciljem dviga ravni bralne pismenosti.
Zakaj je izbrana knjiga pomembna?
dr. Grilc: Hvalnica ljubezni Slavoja Žižka in Alaina Badiouja je pravzaprav zbornik prispevkov z zelo primernim naslovom. V njem Žižek v svojem patentiranem slogu presega ustaljeno pojmovanje ljubezni in izpostavlja njeno notranjo resnico, njeno zapleteno vez s terorjem in nasiljem. Slednja se nam sicer zdita ljubezni tuja, da bolj ne gre, saj jo navadno pojmujemo kot svetlo opozicijo sovraštvu. Badiou pa opozarja na to, da se silnice, zvezane z življenjem v kapitalističnemu sistemu, postopoma in tiho, skoraj neopazno, prebijajo tudi na tako intimno področje, kot je ljubezensko življenje. Ključno sporočilo je, da ljubezni ne moremo pojmovati kot nekakšne varne naložbe ali kot skrbno zastavljen in do potankosti nadzorovan izlet v hedonizem, saj takrat postane nekaj drugega. Postane simulacija, in ker je ljubezen s tem jasno ogrožena, jo je potrebno braniti, tudi skozi filozofsko refleksijo.