»… četudi je samo en stavek, le na papir z njim …«
Le kako bi človek našel pisker zlatnikov, s katerim lahko omožiš tri hčere? In kje bi ujel tisto belo kačo, ki jo samo oblizneš, pa vse veš! Le kako ti rdeči čeveljčki lahko obrnejo življenje na glavo in prinesejo srečo? Po odgovore na ta vprašanja lahko sežemo v novi knjigi Zlati hrib, ki jo je izdala Matična knjižnica Kamnik.
Zlati hrib
Pravljice in povedke iz Tunjic in okolice
France Stele
Matična knjižnica Kamnik, 2013, t. v., 168 str., 30 €
Imenitna zbirka ljudskih pravljic in povedk za odrasle je nastala po zapisih dr. Franceta Steleta, znamenitega Tunjičana, umetnostnega zgodovinarja, profesorja in konservatorja, po katerem se imenuje tudi Umetnostnozgodovinski inštitut na ZRC SAZU.
Ljudske pravljice in povedke je Stele začel zapisovati že kot gimnazijec leta 1900. Nekaj jih je objavil v strokovnih publikacijah, a knjiga poleg teh prinaša tudi do zdaj še neobjavljene pripovedi. V časih, ko je že vse povedano, zapisano in najdeno, je presenetljivo vesela novica, da gre za pomembno odkritje pravljičnega gradiva na Slovenskem. Kot se za pravi skriti zaklad spodobi, je gradivo čakalo na objavo v Steletovem rokopisnem notesu, ki ga hranijo v knjižnici Umetnostnozgodovinskega inštituta na SAZU-ju več kot 100 let!
In kdo je poskrbel, da se zaklad izkoplje in zlato zlošči? Pobuda za knjigo je prišla s strani ddr. Marije Stanonik, dolgoletne raziskovalke slovstvene folklore (in tudi sourednice knjige), v življenje pa sta jo spravili še Breda Podbrežnik Vukmir, direktorica Matične knjižnice Kamnik, in Ivanka Učakar, ki s knjižnico sodeluje kot pravljičarka. Pod knjižni izdelek, ob katerem knjižnici ni potrebno zardevati pred nobenim profesionalnim slovenskim založnikom, se je podpisala številna ustvarjalna ekipa. Zato naj omenimo samo še ilustracije slikarke Andreje Peklar, ki je zbirki znala dati prav poseben likovni izraz. Predvsem njene ilustracije dajo vedeti, da to ni sladka knjiga za otroke, pač pa poštena knjiga za odrasle in mladostnike, ki je hkrati malo strašljiva in zelo čarobna.
Ker starši radi mislimo, da so ušesa naših otrok tako zrela, da razumejo vse, kar je namenjeno nam, naj poudarimo še enkrat: teh zgodbe ne berite (majhnim) otrokom. V roparskih povedkah lahko mimogrede po juhi priplava kakšen otroški noht ali pištola … in tudi sicer v zgodbah najdemo vse vrste krutosti, krivic in zlorab. Steletovi zapisi namreč nazorno razodevajo, da pravljice včasih niso bile namenjene otrokom, pač pa odraslim. Šele ko je pravljica postopoma prevzemala pedagoško in vzgojno vlogo, so bili izpuščeni mnogi motivi, neprimerni za otroke. »V naši knjigi ni nič odvzetega in nič dodanega, zato je tudi dragocen dokument razvojne faze pravljic in odsev nekdanjega sveta,« pojasnjujeta kamniški urednici.
Glede na to, da je v zadnjih letih pripovedovanje pravljic za odrasle postalo spet zelo priljubljeno, bo knjiga Zlati hrib dragocena ne samo za ponosne domačine, pač pa tudi za sodobne pripovedovalce. Zgodbam, ki so včasih samo ohlapna okostja, lahko ravno zato poljubno dodajajo svoje obline ter jih tako naredijo aktualne in privlačne tudi za današnjega poslušalca. Da Steletove pravljice še imajo to moč, so pripovedovalci od izida knjige dokazali že več kot enkrat.
Ddr. Marija Stanonik, sourednica in avtorica spremne besede, je knjigo poimenovala kot zlato knjigo Kamnika.
Na predstavitvi knjige, ki jo je kamniška knjižnica pripravila skupaj s Kulturnim društvom dr. Franceta Steleta iz Tunjic, so s pripovedovanjem pravljice navdušili domačin Ivan Nograšek ter izkušeni pripovedovalci Ana Duša (na fotografiji), Liljana Klemenčič in Boštjan Napotnik. (foto: Agata Stele)
Knjiga Zlati hrib je nov kamen v pravljičnem mozaiku, ki ga s svojim delovanjem sestavlja Matična knjižnica Kamnik. Že leta 1999 je izdala kamniške pravljice in povedke Veronika z Malega gradu, ki jo je leta 2009 ponatisnila. Je tudi pobudnica in soorganizatorica Križnikovega pravljičnega festivala v Motniku, ki je posvečen Gašperju Križniku, še enemu pomembnemu zbiratelju slovstvene folklore. Knjižnica organizira tudi Kamniške pravljične poti – vodene sprehode za družine z majhnimi otroki s pripovedovanjem pravljic. Spodbujanje pravljičarske tradicije sodi v njeno osnovno poslanstvo, raziskovanje njenega lokalnega izročila pa predstavlja jagodo na vrhu torte.