Michael Biggins, dobitnik letošnje Lavrinove diplome
Društvo slovenskih književnih prevajalcev je letošnjo Lavrinovo diplomo, priznanje za izjemen prispevek na področju posredovanja slovenske književnosti v druge jezikovne kulture, podelilo Michaelu Bigginsu, priznanemu prevajalcu v angleščino in neutrudnemu posredovalcu slovenske kulture v ZDA. Za Pobliske v prevode je odgovoril na nekaj vprašanj in izhodišč.
Zakaj slovenščina
Kot bi rekel Sir Edmund Hillary: zato, ker je. Seveda ne samo zato. Ker je nekako enkratna in zato zelo zelo vredna usvojitve. In zato, ker sem po izobrazbi slavist in germanist in mi ravno ta prostor, ta jezik in literatura ponujajo možnost, da v svojem delu zajamem obe smeri, ki sta mi enako, vsaka po svoje, pri srcu.
Prevajanje iz slovenščine v angleščino
Začetniku se je predvsem težko privaditi, da je skladnja slovenskih stavkov pogosto ravno obratna od skladnje angleških stavkov, kar velja za slovanske jezike nasploh. Slovenščino je povrhu zapletel še dolgoleten vpliv nemškega besednega reda, ki govorcem angleščine povzroča dodatne preglavice. Nekje sredi poti se ti ta dejstva odprejo in sčasoma začneš samodejno prestavljati stavčne sestavine, kamor je treba, ne da bi bil na to posebej pozoren. Če do te točke ne prideš, če ti ne uspe ponotranjiti najpoglavitnejših razlik med jezikoma, prevodi v angleščini zvenijo precej tuje. Začuda in žal v vsaki ameriški knjigarni še danes najdeš veliko prevodov iz različnih jezikov, pri katerih je že na prvi strani očitno, da ameriški prevajalec ni povsem obvladal niti teh najbolj osnovnih razlik in načel in da ga struktura izvirnega jezika marsikje vodi. Ta tujost seveda odvrača ameriške bralce in jim otežuje dostop do literarnega besedila.
Meni pri prevajanju iz slovenščine še zmeraj povzročajo težave predvsem zastareli izrazi in narečno besedišče. V glavnem pa težav kot takih ne priznam. Če je avtor vreden prevajanja, bo pač pisal slogovno in vsebinsko zahtevno in samosvoje, ravno s tem ti kot bralcu in prevajalcu ponuja nekaj novega in pomembnega, kar je vredno tvojega časa in truda.
Prevajanje iz majhnega v velik jezik (v prevodih v angleščino se rado posplošuje, izpušča, prilagaja »okusu« bralcev …)
Tega osebno ne bi nikoli več dopustil, lahko pa povem, da so se mi včasih take vrste sprememb dogajale, in sicer pod vplivom ali prisilo aktivističnih urednikov. Največ na začetku, npr. pri prevodu Pahorjeve Nekropole in pri nekaterih prevodih Šalamunovih pesmi. Urednica Nekropole, sicer zelo ugledna gospa pri eni najbolj znanih ameriških založb, ki je urejala angleške prevode evropskih nobelovcev, je rada posegala v Pahorjevo besedilo, zlasti pri kakih podrobnostih v opisih pokrajin ali zgodovinskih dogodkov. Na primer, Sečoveljske soline, ki jih Pahor omenja v zvezi z opisom sojetnika Tomaža, so v angleškem prevodu kar izginile. Na desetine takih primerov je v tem besedilu, če ne še več. Sodelavci JAK-a so pred kratkim ugotovili, da je angleški prevod Nekropole približno za četrtino krajši od izvirnika in drugih prevodov, kar je bilo osupljivo odkritje, sam pa sem medtem čisto pozabil na vse uredniške posege. V ZDA prevladuje čisto drugačen ured niški pristop. Tam je urednik včasih bog in ima pravico preoblikovati avtorjevo besedilo na načine, ki so v Sloveniji težko doumljivi. To velja enako za razmerje med urednikom in avtorjem kakor med ured nikom in prevajalcem. Veliko je zgodb o vrhunskih ameriških avtorjih, ki so obupali zaradi prevelikih posegov urednikov, obstaja celo literarna podzvrst kratkih zgodb o bitkah, ki jih ameriški uredniki in avtorji včasih bijejo med seboj.
Zdaj sem prišel do točke, ko se lahko uprem pretiranim uredniškim posegom, če znam svojo prevajalsko odločitev zadostno utemeljiti. Na primer pri F. Lipušu zaradi avtorjeve izredne stilizacije. Ali pri L. Kovačiču, kjer je treba spoštovati otroško in poleg tega še zunanjo perspektivo na slovensko stvarnost, ki jo pripovedovalec po oseblja oz. posreduje in ki je vzrok za obilo nenavadnih, svežih opisov sicer najbolj navadnih stvari. Včasih zna ta nenavadnost presenetiti tudi najbolj izkušenega, zmernega urednika, ki potem ob njej dopiše vprašaj, drugič pa tudi ne, se kar navduši nad genialno »popačenostjo« kake podobe. Torej, kot prevajalec moram biti vse do konca zelo pozoren in odločno ukrepati, takoj ko se pojavi kaka nevarnost za avtorjevo delo.
Prevajalska in prevajalčeva svoboda
Če si si izbral odličnega vodjo, ne potrebuješ svobode, a ne? Oziroma nočeš toliko svobode, saj zaupaš in se rad prilagodiš avtorjevim izbiram, domišljiji in ustvarjalnosti in si na koncu lahko le hvaležen, če si mu ostal čim bolj zvest in posredoval njegovo enkratno vizijo sveta kar se da učinkovito v ciljni jezik. Kanček svobode seveda imaš v presledkih med besedami »kar se da učinkovito v ciljni jezik«, ker ima slednji za razliko od slovenščine svoje zakonitosti, zahteve, možnosti in omejitve. Znotraj teh omejitev se lahko uveljavi prevajalska svoboda oz. natančneje dolžnost, da najdeš čim bolj ustrezne nosilce izvirne vsebine.
Če pa imaš slabega vodjo, je pač čas za revolucijo, preobrat. To je po mojem mnenju prevajalčeva največja svoboda. Da lahko zanetim revolucijo, kadar koli se mi zdi potrebno, in zamenjam svojega vodjo, se pravi pisatelja ali vsaj knjigo, za dostojnejšega oz. dostojnejšo. V najhujših primerih se ti besedilo, ki se ti je na začetku morda zdelo zanimivo, med prevajanjem kar zdrobi kot prgišče izsušene zemlje med prsti, se zoži, poenostavi in zbledi. Prevajalski postopek kot najbolj pozorno branje in poglabljanje v besedilo da vedno zanesljiv vpogled v to, kako je besedilo koherentno zamišljeno in sestavljeno, kako globoko seže njegova pomenska in prispodobna vsebina, predvsem pa v njegovo moč duhovnega in čustvenega doživetja.
Slovenija kot pravljična dežela in Slovenci kot narod pesnikov in pisateljev
Res je, da dojemam Slovenijo kot neke vrste pravljično deželo, hkrati pa je res, da dojemam tudi svoj Seattle in njegovo okolico kot neke vrste pravljično deželo, ravno zato tam živim in ravno zato rad prihajam v Slovenijo. V obeh primerih je za to zaslužna predvsem bližina gora, gozdov in morja, ponekod neokrnjena narava, v Sloveniji pa še posebej jezik in literatura. Odraščal sem namreč v ravnici ameriškega srednjega zahoda, kjer je lepoto treba iskati v drobnih detajlih, veličastnost narave pa predvsem v neskončnih, ploskih obzorjih in občasno kar podivjanih, tudi smrtno nevarnih nevihtah. Od malih nog sem prave pustolovščine istovetil z goratimi, gozdnatimi pokrajinami, ki so bile vse kaj drugega kot moj ubogi, dolgočasni Kansas. Ampak take vrste pravljične dežele obstajajo izključno za posameznikovo lastno uporabo, za duševno pribežališče od vsakdanjih problemov in osebnih frustracij. P. Handke je s svojo zelo osebno vizijo Slovenije kot devete dežele zgrešil šele takrat, ko jo je začel posploševati v družbene in politične namene, dotlej pa mu je služila kot neka nedolžna alternativa po materini strani, kamor je lahko zbežal iz očetove krivične Avstrije. Nimam iluzij, da je bilo življenje v Sloveniji kaj manj problematično kot življenje kjer koli drugje. Ravno nasprotno, v nekih pogledih je življenje tukaj še težje, ne nazadnje zaradi zgodovinskih razprtij in travm, ki sežejo stoletje in več nazaj.
Da ima Slovenija nadpovprečno število izjemno talentiranih, vrhunskih pisateljev in pesnikov – o tem pa niti za hip ne dvomim.