Inventura ob koncu nekega desetletja
Bilo je poleti pred desetimi leti, ko sva se z Renate odpravila na izlet v Zagreb, kjer sva seveda obiskala tudi več knjigarn. V tistem času so v tamkajšnjih knjigarniških izložbah izpostavljali lestvico najbolj prodajanih knjig na Hrvaškem, zraven pa so navajali tudi število prodanih izvodov. To se nama je zdelo silno napredno, saj pri nas nismo imeli ničesar podobnega.
Usedla sva se na kavo in pokramljala o tem, kako bi bilo to videti v Sloveniji, potem pa odšla naprej. Nekaj kasneje sva v eni od knjigarn odkrila hrvaško izdajo velike knjige 1001 film. Tudi ta se nama je v tistih časih zazdela povsem fascinanten projekt in takoj sva začela sanjariti, da bi nekoč nekaj takega – glede na to, da smo takrat izdajali predvsem knjige s filmsko tematiko – lahko izdali tudi v slovenščini.
Ko sva se vrnila domov, sva naredila dvoje. Kot prvo sva iz predala potegnila že nekaj časa načrtovani, pa vedno znova odlagani revijalni projekt z imenom Bukla. Kot drugo pa sva poklicala hrvaškega založnika knjige 1001 film in ga povprašala, kako se izpelje tak koprodukcijski projekt.
Prva, nulta številka revije Bukla je izšla nekaj tednov kasneje, slovenska izdaja 1001 filma pa se je na slovenskih knjigarniških policah znašla dobro leto za tem. En sam izlet v Zagreb nama je spremenil življenje prihodnjega desetletja.
V tem desetletju sva se večidel obnašala tako kot v knjigi Naprava za vsebino avtorja Michaela Bhaskarja, ki je zdaj izšla tudi pri nas, urednik založbe Harper & Row Cassa Canfielda opredeljuje definicijo založnika: »Založnik sem – hibriden stvor: deloma sanjač, deloma hazarder, deloma poslovnež, babičar, predvsem pa optimist.« Mislim, da je to kar primeren napis za mojo naslednjo vizitko.
A vendar: ali po več kot desetih letih relativno intenzivnega izdajanja knjig in revij znamo to početi v skladu s teorijo, ki jo v svoji knjigi, obveznem branju za vsakega založnika, postavlja Bhaskar, po kateri je založništvo dejavnost, ki deluje na uokvirjanju vsebine, ki je za distribucijo občinstvu pripravljena v skladu z nekim poslovnim modelom, ob tem pa je poprej tudi ustrezno precejena in ojačena?
Preden odgovorim na to vprašanje, naj postrežem še z dvema pripetljajema. Nedavno me je poklicala kolegica in mi povedala, da je njen prijatelj izdal pesniško zbirko, zato je pripravljal knjižno predstavitev.
Vprašala me je, kaj se spodobi, da mu prinese na to slovesnost: »Naj mu prinesem kako vino, bonboniero ali kaj?«
Nisem odlašal z odgovorom: »Pojdi tja, kupi kako njegovo knjigo, najbolje dve, eno zase, da ti jo tudi podpiše s posvetilom, eno pa še za kako darilo. Zato pa je tudi naredil predstavitev knjige – ne zato, da dobi kakšno steklenico, temveč da svoje knjige na njej proda!«
»Uf, saj res, sploh nisem pomislila na to,« mi je odvrnila.
Na severu je taka tradicija že utečena.
Pred časom je bila na Islandiji kolegica, ki mi je poročala, kako se v zvezi z novimi knjigami znajdejo tam, kjer so sicer dobri kupci knjig, vendar jih je izjemno malo, saj ima Islandija le dobrih 300.000 prebivalcev.
»Ko tam izide knjiga,« mi je napisala, »tradicionalno naredijo njeno predstavitev v kaki od knjigarn. Pri tem po navadi sodelujeta založnik in avtor, včasih tudi knjigarna. Te prireditve so običajno zelo dobro obiskane, saj nanje pride tudi do dvesto ljudi in na njih se proda veliko knjig, kar v nekem smislu predstavlja res dober pospešek prodaje pri izidu nove knjige.«
Seveda! Pri izvirnih knjigah na Islandiji je logično, da avtorja podpre njegovo ožje in širše socialno okolje, ki v nekem smislu predstavlja tudi primarno ciljno skupino za prodajo avtorjeve knjige. Vse skupaj pa lahko deluje ob prvem pogoju, da je knjiga ustrezno izdelana, torej v Bhaskarjevem jeziku vsebina ustrezno precejena, ojačena in uok virjena ter za distribucijo občinstvu pripravljena v skladu z založniškim poslovnim modelom.
Samo ob tej predpostavki se lahko založniški cikel obnavlja iz prodaje (in drugih, bodisi javnih ali zasebnih, prihodkov) ter deluje vsaj na srednji rok: da so (u)porabniki knjige, četudi so to »le« znanci in/ali prijatelji, zadovoljni s končnim izdelkom ter njegovo vsebino in so nadaljnje knjige istega založnika, avtorja itn. pripravljeni kupovati in brati tudi naprej.
In zdaj nazaj na vprašanje: Ali mi (UMco) to kot založnik že znamo početi?
Odgovor na to vprašanje ni enoznačen. Kot založniki smo v zadnjem desetletju ugriznili v raznovrstne knjige in jih do izida pripeljali iz še precej surovega besedila, ki je zahtevalo kar nekaj uredniškega dela, ali pa prek prevoda, kjer je ključno nalogo na poti do končnega izdelka opravil že sam prevajalec. Včasih smo to naredili bolje, včasih tudi slabše, včasih nismo dobro precedili, kar nam je prišlo naproti, včasih nam ni uspelo ustrezno ojačiti tistega, kar je vsaj v načelu imelo neki večji vsebinski in/ali tudi tržni potencial. Včasih smo se zaklali pri poslovnem modelu ali pa vsebine knjige tudi nismo povsem ustrezno uokvirili. Kdor dela, dela tudi napake.
Vseeno pa smo zadovoljni s tem, kar smo naredili. V tem času, sploh pa v zadnjih treh letih, smo izdali precej knjig, ki so bile več kot vredne tega, da smo postali založnik. Izčistili smo si, kaj želimo in si prišli na jasno, kaj lahko pričakujemo od izdanih knjig. Sem ter tja smo bili res pozitivno presenečeni nad odzivom, spet drugič tudi razočarani, ko na kako našo knjigo, ki se nam je zdela res dobra, ni bilo velikega odmeva.
Podobno je bilo tudi z Buklo. Kaj bi lahko naredili več, česa drugega morda manj in drugače. Delali smo, kakor smo najbolje znali, imeli odprta ušesa in oči za dobre zglede in nasvete vsakogar, ki je prišel mimo. Ko pregledujem deset letnikov Bukle, lahko vidim, da smo v tem času naredili nesluten razvoj, tako v obsegu revije kot v njeni vsebini.
Pod črto tako lahko sklenem, da smo desetletje 2005– 2015 v tem zahtevnem slovenskem založniškem svetu uspeli preživeti po zaslugi tega, da smo ves ta čas delali s strastjo. Buklo smo vedno znova skušali napolniti s čim bolj svežimi knjižnimi novostmi, o katerih so nas obvestili založniki, in raznimi drugimi prispevki, sami pa smo želeli izdajati predvsem tiste knjige, ki so se nam zdele vredne našega osebnega angažmaja.
Morda ves ta čas nismo bili dobri poslovneži, smo bili pa to desetletje zagotovo dobri sanjači.
Ali z drugimi besedami: si predstavljate, kako močne morajo biti sanje, da se spremenijo v revijo, ki jo imate zdaj v rokah? Hvala vsem, ki ste ta čas preživeli z nami, ter srečno in vse dobro tudi naprej!