Prevajalec je avtor in prevod je avtorsko delo
Društvo slovenskih književnih prevajalcev se je vso prvo polovico letošnjega leta trudilo opozoriti na – milo rečeno – podcenjujoč odnos do književnega prevajanja kot avtorskega dela in do prevajalcev kot avtorjev, kak ršen je razviden iz Zakona o knjižničarstvu oziroma iz določil v zvezi s knjižničnim nadomestilom.
Zaradi novega Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o knjižničarstvu (Uradni list Republike Slovenije, št. 92/15), ki ureja in popravlja tudi določila v zvezi s knjižničnim nadomestilom, je moralo Ministrstvo za kulturo v sodelovanju s stanovskimi društvi, ki jih knjižnično nadomestilo zadeva, pozimi 2015 začeti pripravljati nov pravilnik o izvajanju knjižničnega nadomestila. Društvo slovenskih književnih prevajalcev je ob tem večkrat predlagalo nov razrez sredstev, ki bi tako glede na izsledke statistik knjižničnih izposoj kot tudi glede na status in delež kakovostne prevodne literature na slovenskem knjižnem trgu in v šolskem kurikulumu odpravil neupravičeno in neutemeljeno anomalijo v vrednotenju avtorskega dela (denarnem in siceršnjem), ki je doslej predvidevala 60 % sredstev knjižnega nadomestila izvirni slovenski literaturi in 20 % prevodnim delom.
Ker je bilo v 2. členu Pravilnika o izvajanju knjižničnega nadomestila zapisano, da je knjižnično nadomestilo »oblika podpore avtorjem knjižničnega gradiva, ki je predmet javnega posojanja v splošnih knjižnicah« in da je »namen izvajanja knjižničnega nadomestila spodbujati ustvarjalnost posameznikov na področjih kulture, na katerih se ustvarja knjižnično gradivo in ki so v javnem interesu«, in ker uradna statistika knjižničnih izposoj, ki jo vodi NUK, jasno kaže, da kar 70 % vseh izposoj obsega izposoja prevedenega gradiva (v letu 2014 je bilo npr. v splošnih knjižnicah 11.484.407 izposoj monografskega gradiva, od tega 2.956.180 izvirnih in 8.009.596 prevedenih; preostanek predstavljajo stari zapisi in monografske publikacije v tujih jezikih), smo v skladu z navedenimi argumenti predlagali razdelitev 50 % za avtorje izvirnih monografskih publikacij in 30 % za prevajalce monografskih publikacij, kar je še vedno v prid izvirnemu avtorstvu, ki v predlaganem razmerju ohranja »večinski delež«.
Naš predlog je bil zavrnjen z obrazložitvijo in argumenti, ki s pred logom Društva slovenskih književnih prevajalcev nimajo neposredne zveze (npr. direktive Evropskega parlamenta in Sveta). V gostobesed nem pojasnilu v Zbirniku odzivov na osnutek Pravilnika o izvajanju knjižničnega nadomestila, objavljenem na spletni strani Ministrstva za kulturo, je med drugim zapisano: »Pri oblikovanju slovenskega modela knjižničnega nadomestila je bilo ključno vodilo vzpostaviti model, ki bo prednostno podpiral izvirno slovensko literaturo, komercialno uspešnemu knjižničnemu gradivu pa namenjal manj.« Še več, v obrazložitvi prevajalsko delo ni omenjeno niti z besedo, medtem ko se ves čas poudarja pomen izvirne ustvarjalnosti – ne glede na to, da je knjižnično nadomestilo namenjeno vsem avtorjem knjižničnega gradiva, ki je predmet javnega posojanja v splošnih knjižnicah. Glede na to pojasnilo ministrstvo poleg tega dela očitno deli na »izvirno slovensko literaturo« in »komercialno uspešno knjižnično gradivo«, kar pomeni, da je za ministrstvo vsakršno prevodno delo komercialno. Na minis trstvu potemtakem menijo, da so slovenski (!) prevodi zahtevne proze, poezije, dramatike in humanistike komercialno uspešna dela, kar naj bi pomenilo, da sta njihovi kakovost in vrednost nižji, pri čemer je tovrstna dikcija per se izjemno problematična in protislovna. Morda pa mislijo, da je prevodna književnost celo neslovenski del književnega ustvarjanja. Ali pa to nemara pomeni, da bo ministrstvo tudi komercialno uspešne izvirne avtorje izločilo iz kvote »prednostno upravičenih«, torej komercialno manj uspešnih izvirnih avtorjev.
Videti je, da ministrstvo o dejanskem stanju in statusu prevajalskega dela ni in tudi ne želi biti poučeno. Evropska unija v skladu z Bernsko konvencijo (The Berne Convention for the Protection of Literary and Artistic Works) in Unescovim priporočilom (UNESCO’s Nairobi Recommendation) prevajanju leposlovja nesporno in nedvoumno dodeljuje status avtorskega dela. Temu sledi tudi slovenski Zakon o avtorski in sorodnih pravicah.
Na letošnjem obvestilu o višini knjižničnega nadomestila lahko preberemo: »Za leto 2015 je bilo za kategorijo \'avtorji izvirnih monografskih publikacij\' namenjenih 182.327,4 EUR. V tej kategoriji je bilo v letu 2015 v splošnih knjižnicah zabeleženih 1.113.524,82 izposoj del avtorjev, ki so presegli spodnji prag števila izposoj in so tako upravičeni do knjižničnega nadomestila za leto 2015. Glede na navedeno je vrednost ene izposoje v tej kategoriji 0,16373 EUR. Za leto 2015 je bilo za kategorijo \'prevajalci monografskih publikacij\' namenjenih 60.775,8 EUR. V tej kategoriji je bilo v letu 2015 v splošnih knjižnicah zabeleženih 5.525.383,71 izposoj del prevajalcev, ki so presegli spodnji prag števila izposoj in so tako upravičeni do knjižničnega nadomestila za leto 2015. Glede na navedeno je vrednost ene izposoje v tej kategoriji 0,011 EUR.«
Avtor prevoda prejme po trenutnem količniku za neposredno izplačilo manj kot desetino knjižničnega nadomestila, kakršno pripada avtorju izvirnega dela. Tako je ovrednoteno prevodno delo, tako je vrednoteno prevajalsko delo, tako je razumljen pomen prevajalca. Poleg tega je najnižje izplačilo v letu 2015 za prevajalce znašalo 41,06 evra, za avtorje izvirnih del pa 120,90 evra. 392 letošnjih upravičencev do neposrednega izplačila na področju izvirnih monografskih publikacij je v preteklem letu beležilo 1.113.524 izposoj, 328 upravičencev s področja prevodnih monografskih publikacij pa 5.525.383. Prevajalci smo prepričani, da je tovrstna razlika v vrednotenju dela avtorja prevoda in avtorja izvirnega dela neupravičena in nesorazmerna.
Vprašanja o statusu prevoda, vrednotenju avtorskega dela in razlogih za razrez, kakršen je, smo naslovili na Ministrstvo za kulturo ter dobili spravljiv in pavšalen diplomatski odgovor, da prevodno delo spoštujejo in ga razumejo kot pomembno za razvoj kulture. V zagovor obstoječega razreza oziroma delitve 60 % sredstev knjižnega nadomestila izvirni slovenski literaturi in 20 % prevodnim delom so priložili primerjalno študijo o knjižničnem nadomestilu v nekaterih državah, kar je še bolj čudno glede na dejstva: 1. študija ne argumentira trenutnega razreza; 2. študija je iz leta 2015, medtem ko je bil sedanji razrez zakoličen že leta 2004; 3. v študiji je naveden podatek, ki govori močno v prid prevod nemu delu: na Danskem, denimo, avtorji leposlovja prejmejo 1,7 točke na stran, pri poeziji šest točk, otroških knjigah in stripih tri točke, pri prevodih pa eno točko; to pomeni, da dobi prevajalec na stran približno dve tretjini pisateljevega nadomestila – kar je veliko bolj primerno, da ne rečemo pošteno, kakor trenutna slovenska praksa.
Poleg tega Pravilnik o izvajanju knjižničnega nadomestila naravnost ignorira izdajanje in izposojanje prevodne literature v elektronski obliki, saj v 4. členu določa, da se knjižnično nadomestilo nanaša na 1. izposojo izvirnih monografskih publikacij v tiskani ali elektronski obliki ter 2. izposojo prevedenih monografskih publikacij (brez omembe tiskane ali elektronske oblike!). Kdaj ste si nazadnje izposodili prevod kakšne knjige v elektronski obliki? Mogoče tole berete v elektronski obliki na napravi, na kateri imate naložene tudi izposojene prevode v elektronski obliki.
Književni prevajalci, ki skrbimo za medkulturno posredovanje, smo upravičeno nezadovoljni zaradi obravnave našega dela in izginjanja vid nosti prevajalskega dela v javnem diskurzu, kjer so kulturne novice tako atrofirale, da so postale skorajda že nevidne in nerelevantne, kar je sicer pereča tema za celotno kulturno sceno. Književni prevajalci nismo samo prevajalci, katerih edina skrb je prenos izvirnika v slovenski jezik, temveč skrbno reflektiramo literarno umetnost samo po sebi in nenazadnje tudi rabo jezika. Zato menimo, da bi morali biti prevajalci deležni ustrezne (tj. boljše) obravnavne tako na ravni kulturne politike kot v javnem diskurzu.