»Urnebes v veliki meri ostaja skrivnost tudi meni.«
Iztok Vrenčur, doktorski študent arheologije, ni neznano ime v slovenskem literarnem prostoru. Zmagovalec festivala Urška 2012, ki je izdal romaneskni prvenec Odrekanje svetlobi (JSKD, 2013) in knjigo arheoloških pravljic za otroke Ouš in Zija iz Potočke zijavke (Pokrajinski muzej Celje, 2015), nam tokrat v branje ponuja Urnebes (Litera, 2016). Roman zaznamujejo nasprotja, ki se na neki točki v časoprostoru združijo in eksplodirajo. Iz tega nastane jezikovno in dogajalno bogato besedilo, v katerem spremljamo mafijske posameznike, vaško življenje, svoje vrstne poganske, okultne pa tudi nenavadne medicinske prakse. Urnebes? Nič nenavadnega, saj gre za »zmešnjavo«, »nered« ali ... neko vrsto solate, ki jo lahko naročiš v »čevabdžinicah« po Balkanu.
Bukla: Že v uvod nih taktih romana pripovedova lec vpelje pojem ničevost oz. vanitas, ki ga lahko razumemo kot leitmotiv. Ta poteza že z vidika vprašanja sodobnosti ni nič nenavadnega, saj gre za pojem, ki ga povezujemo s t. i. družbo spektakla ter barokom oz. njegovimi novejšimi pojavnimi oblikami, ki naj bi jih živeli danes. Kak šen je bil s tega vidika notranji impulz pisanja in kam se roman s potezo uvršča v kontekstu današnje družbe?
Vrenčur: Res je. Urnebes opozarja na ničevost vsega človeškega početja pod soncem, in poskuša v bralcu zacementirati spoznanje o nečimrnosti njegovih želja, škodljivosti čustvenih iztrebkov in še zlasti o slepoti spoštovanja in zaverovanosti v ritu ale spektakla, ki demonski družbi, katere sestavni del bralec je, zagotavlja trajanje – rigidnost in strukturno nepregibnost. Moj impulz je temu skladen – ko sem delal na knjigi, nisem imel občutka, da si moram karkoli izmisliti, raje sem si ves čas govoril, da samo mečem šibko luč na nekaj poznanega, kar ždi v temi. To lahko služi kot način, da eliminiraš last no nečimrnost. Ne vem, kam to roman uvršča. Nekam severozahodno od raja? :)
Bukla: Roman ponuja vpogled v pojme, ki jih radi razumemo kot nasprotujoče, a se zdi, da jih skuša redefinirati. Kako bi se sam opredelil glede vprašanja ruralno in urbano, kako si eno in drugo skušal vpisati v besedilo?
Vrenčur: To vprašanje se zdi bolj primerno za debato o mojem prvem romanu Odrekanje svetlobi, ki res premišljuje in prevprašuje to opozicijo. Urnebes urbano/ruralno ne zanima iskreno, samo na površini, kar se izrazi kot kontrast med dogajalnimi okolji posameznih delov romana; prej se zdi, da želi knjiga to nasprotje zrelativizirati in ga prikazati kot v res nici nebistveno. Osrednje zanimanje ostaja v simbolnih krajinah.
Bukla: Kaj bi lahko v tem kontekstu povedal o razmerju med znanostjo in mitom? Ali celo o mitu v sodobnem svetu?
Vrenčur: Danes je jasno, da je morda še zlasti v preteklem stoletju znanost v zavesti ljudi nadomestila razlagalno in kozmogonsko funkcijo mita. Avtoriteta nekaterih znanstvenih del in znanstvenikov je ogromna. So oblikovalci in varuhi »resnice«, a ker za mase ostajajo popolnoma hermetični in nerazumljeni, menim da strukturno nastopajo zelo podobno kot nekoč sveti spisi in sakralni sloji oblasti. Ob tem je zanimivo, da se laična javnost (verniki) do izsledkov znanosti večkrat obnaša bolj fanatično dogmatično kot znanstveniki sami, kar pa je spet zelo značilno za dinamiko v hierarhiji religijskih sistemov. Tako se v bistvu nismo nikamor premaknili. Živimo v dobi razpršenega relativizma in mnoštva stereotipov ter mitov, tehnologija pa nam jih pomaga izdelovati hitreje kot kadarkoli prej. Urnebes smatra, da premika ali rešitve ni, zato je odkrito naklonjen dobrim starim okultnim vedam.
Bukla: V romanu je seksualnost gotovo eden osrednjih motivov. Ne gre samo za tematiziranje le-te, temveč tudi za seksualnost kot prispodobo odnosov med ljudmi, razmerij moči, celo odnosa kulture in narave ... Kako si jo ob pisanju romana razumel sam?
Vrenčur: Seksualnost ni v sprednjem ali osrednjem planu knjige. Urnebes ni roman o seksu. Če spolnost v tekstu vznikne kot praksa ali specifična pojavnost, je to zato, ker gre za nekaj centralnega pojmu človeškega, os, ki družbi posreduje vrtilno količino in kot se zdi, vsem človekovim ritualom. Seks je v Urnebesu prisoten prej zato, da bralca zrajca, da po možnosti odloži knjigo ter se začne igrati s svojim spolovilom – intelekt začasno otopi, njegova pozornost pa se odvrne od pomembnejših vprašanj, ki prepredajo tekst. Približno tako kot v življenju samem.
Bukla: Roman je poln igre, odkrivanja in zakrivanja. Če se zdi, da se prek seksualnosti in včasih nasilja liki razkrijejo, pa so po drugi strani skriti s tem, ko, denimo, opravljajo nelegalna dela, za katera se končno zdi, da narekujejo širše družbeno dogajanje. Kam se ti zdi, da so v romanesknem svetu vpisani centri moči?
Vrenčur: Nisem povsem prepričan, ampak mislim da je zastrta kardanska gred teksta, hrbtenica moči – žrtvovanje, kar roman sam večkrat neposredno namigne, pa mu seveda nihče noče verjeti. Šele poanta človeške žrtve besedilo lepo teleološko zaokroži. Sicer pa Urnebes v veliki meri ostaja skrivnost tudi meni.
Bukla: Urnebes poleg družbenega konteksta dela premore tudi neke specifične literarne razsežnosti. Kaj lahko poveš o jeziku v romanu?
Vrenčur: Protagonist se na več mestih izjasni, da pogojev svojega tekstualnega bivanja ne razume najbolje in ravno zato skrbno posluša, kaj mu imajo o tem povedati drugi. Melanholično ugotavlja, da mnoštvo glasov ni tu, da odgovori na njegova vprašanja, ampak le zato, da ga še bolj zmede in zadevo še dodatno mistificira, k čemur pa neizbežno pripomore tudi sam, ko se s svojim hermetičnim komentatorskim glasom javlja skozi podčrtne opombe romana.
Bukla: Besedilo ima več pripovednih niti in ne poteka linearno. Kako je potekalo pisanje romana?
Vrenčur: Ne pišem z nekim tehničnim načrtom ali vnaprej zamišljenim redosledom motivov in poglavij. Ko delam, dopolnjujem in prepisujem precej intuitivno. Arbitrarno združim posamične drobce in pustim da tekst raste fraktalno in se na neki način debeli sam vase. Mislim tudi, da se s tem načinom dela doseže pomenska polivalentnost pa tudi določena dvoumnost. To sta bili vedno lastnosti knjig, ki so mi bile všeč.
Bukla: Za nekatera poglavja se zdi, da lahko stojijo tudi sama zase, neupoštevajoč romaneskni kontekst. Vemo, da si kratko prozo že pisal, njene značilnosti je zaznati v romanu ... se poskušaš tudi v tem oz. kakšni so tvoji literarni načrti v prihodnosti?
Vrenčur: Vsako poglavje zase pa tudi podpoglavja so samostojno izpovedna in nekako avtonomna, a so po drugi strani med seboj organsko povezana in pomensko komplementarna. Sam dele Urnebesa razumem kot okna, skozi katera si slej ko prej ogleduješ eno in isto krajino, seveda vedno z drugega zornega kota. Literarnih planov nimam, če pa jih slučajno že imam, so povsem ničevi. Kmalu bom sicer izdal pesniško zbirko. Zapisalo se mi je nekaj strani naslednjega romana. Jaha me neka ideja.