Prevajalska antologija
Knjiga Prevajalci o prevodu ni prevodna novost, ampak zgodovinsko zasnovana antologija spisov slovenskih prevajalcev o literarnem prevodu, pobudniku in spremljevalcu naše izvirne književnosti. Njen drugi del je izšel pred kratkim, prvi, s podnaslovom Od Trubarja do Župančiča, pred tremi leti. Knjigi sta enako obsežni, čeprav zajemata različno dolgi obdobji – prva od srede 16. do srede 20. stoletja, druga od srede 20. stoletja do danes. V desetletjih po drugi svetovni vojni je namreč avtorjev, ki so pisali in še pišejo o prevodu, več kakor v vseh prejšnjih stoletjih, zato jih je tudi v drugi knjigi več, izmed njihovih kritik, meditacij, esejev ali študij pa je po večini izbrana le po ena. Prevodoslovnih razprav, ki so področje zase, v antologiji ni, ker se omejuje na poznavalska, torej tudi za prevodoslovje relevantna, toda z osebno izkušnjo zaznamovana razmišljanja o tem, zakaj in kako v različnih okoliščinah prevesti v slovenščino ali iz slovenščine posamezno delo ali prevajati nasploh.
Na dva bistvena problema naše prevodne književnosti sta kmalu po vojni opozorila Herbert Grün (O prevajalski politiki, 1952) in Anton Sovrè (K tehniki prevajanja latinske proze, 1955). Prvi se je postavil za njeno temel jito modernizacijo, drugi za nujno izobrazbo, tj. »tehnično pripravljenost« prevajalcev. V skladu s temi stališči je v 50. in 60. letih 20. stoletja v pisanju o prevodu prevladovala kritika, sprva usmerjena predvsem jezikovno, sčasoma tudi literarno. Pomembne posamezne prevode so ocenjevali Janez Gradišnik, Janko Moder, Jože Udovič, Branko Rudolf, Kajetan Gantar in Rapa Šuklje, širše sklope Tone Pavček, Rozka Štefan in Janez Menart. Veno Taufer in Branko Madžarevič sta določneje opredelila prevajanje moderne poezije in proze; ob novih prevodih Svetega pisma sta nova vprašanja pretehtavala Niko Košir in Otmar Črnilogar.
Bolj kritični kakor prej so bili tudi ocenjevalci prevodov slovenske literature v druge jezike. Tone Potokar je leta 1948 ostro zavrnil diletantski prevod Samorastnikov Prežihovega Voranca v srbščino, Branko Rudolf je desetletje pozneje s precejšnjo mero skepse ocenil angleško predstavitev antologije Parnas majhnega naroda, Katarina Šalamun Biedrzycka pa je sredi 60. let Alynovim francoskim prevodom priznala, da kljub nekaterim samovoljnostim razkrivajo Kosovelovo pesniško moč, in se hkrati začudila, da je med njimi nekaj pesmi, ki v slovenščini dotlej sploh še niso izšle. Čez dvajset let je v knjigi svojih spominov (Ure mojih dni, 1985) to in še marsikaj drugega pojasnila pisateljica in prevajalka Mira Mihelič.
Ob naslednji zgodovinski prelomnici, osamosvojitvi slovenske republike in posledičnem preobražanju socialističnega podržavljenega založniš tva v zasebno, je Drago Bajt pozval k ohranitvi državne podpore dobri, neprofitni knjigi. Ta pa takrat že ni bila več edini medij literarnega prevoda. Ani Bitenc in Dušanka Zabukovec sta opozorili na zahtevnost dozdevno preprostega prevajanja in hkratnega podnapisnega prirejanja filmskih in televizijskih besedil, Jože Stabej in Milan Dekleva v humornem tonu na zanke, nastavljene prevajalcem opernih besedil in popevk. Vasja Cerar se je na pol ironično, na pol resno vprašal, Kako otročje je prevajati za otroke, Branko Gradišnik pa, Ali kripa stripa škripa. V Priznanju je nato razkril, kako je Tolkienovega Gos podarja prstanov sprva podcenjeval in nato med prevajanjem odkrival njegove odlike. Marjan Strojan je opisal napeto zgodbo svojega prevajanja epa o Beowulfu, Primož Simoniti prevajalčeve probleme in dileme ob artis tičnih zankah srednjeveške latinske lirike, Vlasta Pacheiner Klander ob še starejših in še bolj občutljivih vedskih pesmih.
Fabjan Hafner je z izkušnjo slovenskega književnika z avstrijske Koroške strnil svoja spoznanja o Dvojezični družbi in prevajalstvu v štirinajst aforistično oblikovanih tez, Niko Grafenauer je lucidno umestil prevajalstvo Med mimesis in poiesis, Milan Jesih je predstavil nekaj prevajalskih dilem v hudomušno anekdotičnem Ugibanju in enako ubranih skicah O, ob in mimo. Aleš Berger se je tako kot pred njim Radojka Vrančič postavil za prevajanje v intenzivnem, nemotenem dialogu prevajalca z izvirnikom, brez posredništva teoretičnih posplošitev in napotkov. Razglabljanja O staranju, ki dozdevno doleti le prevode, izvirnikov pa ne, je prepričljivo zavrnil Srečko Fišer, Ciril Zlobec je spominskemu pregledu svoje dolge pes niškoprevajalske poti dal naslov To in ono, a ves čas eno samo, ker izpoveduje, kako se je njegovo obojno, izvirno in prevodno pesnjenje prepletalo in dopolnjevalo.
Sodobni prevajalci torej največ pišejo o prevajanju poezije, najpogosteje sicer v prozi, a včasih tudi v verzih: Kajetan Kovič je Dvogovor med pes nikom in prevajalcem spesnil v sonetnem diptihu, tudi Boris A. Novak v Odah prevajanju opeva izziv iskanja novih zlitin zvena in pomena v sonetnih variantah, medtem ko je Maja Haderlap metaforično zastavljena vprašanja o naravi in zmogljivosti prevajanja izoblikovala v prostem verzu. Njeno prevajanje je v prevodu Štefana Vevarja postavljeno na čelo antologije, čeprav bi jo kot najmlajše besedilo lahko tudi zaključevalo. Toda zadnjo besedo ima poetološko biografski dialog iz intervjuja Ane Geršak z Jolko Milič.