Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Pobliski v prevode

Ta hitri prevod knjige Bernarda Friota Histoires pressées – Ta hitre zgodbe

Mojca Schlamberger Brezar, Bukla 131, 5. 4. 2017

Ta hitri prevod knjige Bernarda Friota Histoires pressées – Ta hitre zgodbe

Kritika prevodov pri nas tako rekoč ne obstaja: ko kritiki predstavljajo knjige, ki so na novo izšle, se po navadi pomudijo pri oznaki avtorja, kratkem povzetku njegovega dela, pomenu za književnost in kulturo ter morda recepciji – prevajalec je omenjen le na hitro, zelo pogosto v stavku »odličen prevod je delo tega in tega«. A vsi prevodi še zdaleč niso odlični. Novembra 2016 je izšel slovenski prevod knjige Bernarda Friota Histoires pressées, v prevodu Ta hitre zgodbe. Bernard Friot je v Franciji zelo znan pisatelj za otroke in mladino. Kot subtilnega mojstra vživljanja v otroška čustva ga poznajo mnogi, ki se učijo francoščine kot tujega jezika, kot tudi tisti, ki so prebrali katerega od njegovih prevodov v tuje jezike. Pisatelj je hkrati tudi prevajalec, prevaja predvsem iz nemščine. Kot pedagog se veliko ukvarja z otroki, ki imajo težave pri pisanju, in poleg tega, da piše za otroke, piše tudi z njimi. Založnik je verjetno računal, da bo prevod dobro sprejet tudi v slovenščini. To bi se najbrž zgodilo, če bi bil narejen korektno, a upamo si trditi, da je prevod Špele Žakelj veliko razočaranje za vse, ki poznajo Friotova dela.

Za začetek moramo priznati, da se prevod na prvi pogled oziroma ob prvem ali malo površnejšem branju niti ne zdi tako slab, saj večina prevajalkinih napak ne vpliva na splošno razumevanje zgodb. Te so same po sebi pač tako dobro oblikovane, da bralec v vsakem primeru v njih uživa. Ko pa se poglobimo v jezik in način pisanja oziroma tok besedila v slovenščini, žal postane kaj kmalu jasno, da se je prevajalka prevoda lotila površno, predvsem precej dobesedno in na določenih mestih celo diletantsko.

O prevzeti prevajalski strategiji – ta je podomačevalna in sloveni vsa imena, kar je običajno za prevode mladinske in otroške literature in torej pričakovano – ne bi razpravljali, ker je to ena od redkih ustreznih reči v prevodu. Neustrezne smo zbrali v naslednjih kategorijah: najprej smo se ustavili pri pomenskih napakah, te so v prevodu najhujše, ker jih ne more odkriti ne lektor ne urednik, v besedilo pa vnašajo občutek, da se dogaja nekaj čudnega. Nadalje se napake pojavljajo tudi na skladenjski ravnini, prevod je prepoln francoskih skladenjskih struktur, ter na ravni kolokacij in rabe predlogov.

Pomenske napake smo odkrili v velikem številu zgodb, vrstijo se od napačnega prevoda besednih zvez – une maison au fond du bois, torej hišica globoko v gozdu, postane lesena hišica, les yeux bridés, poševne oči, so prevedene kot ozke oči, čežanala compotte – postane kompot, histoire policière je prevedena kot policijska zgodba, gre pa za kriminalko, krona vsega je zgodba Conjugaison, ki v prevodu postane Sklanjatev! Začne se takole: »Vaja: sklanjajte glagol obstajati v sedanjiku.« (str. 79) Tovrstne napake so nedopustne – osnovnošolske učiteljice jih zlepa ne spregledajo. V našem primeru pa problema ni zaznala prevajalka, pa tudi ne lektorica in urednik ne. Ali gre za skrajno površnost?

Polž in želva, želva in polž (L’escargot et la tortue, la tortue et l’escargot) je zrcalna zgodba o polžu in želvi, ki drug drugemu razlagata, kako sta grda, vendar obakrat slabo konča le polž; v izvirniku beremo, da prvič želva skoči na polža in ga zdrobi s svojim oklepom, drugič pa polž skoči na želvo in se raztrešči na njenem oklepu. V prevodu pa v drugem primeru polž s svojo hišico zdrobi želvo. Smisel zgodbe in njena logika sta tako v prevodu izgubljena.

Prevod se ponekod izjemno natančno drži izvirnika. Za ilustracijo trditve vzemimo stavek »mais elle la tient bien haut, hors de sa porté« in njegov prevod »toda ona ga drži zelo visoko zunaj njegovega dosega.« Drugod gre za »svobodno« oddaljevanje od izvirnika: avtor v zgodbi Recette de cuisine omenja dve vrsti jabolk, pomme golden in pomme reinette – prva je v prevodu jonagold, druga zlati delišes – kot da sploh ni pomembno, kaj je zapisano v izvirniku.

Težave se pojavljajo tudi pri poimenovanju jezikovnih znanj, navajamo dva primera prevoda iz zgodbe Prizor (La Scène): • Dis donc, toi et l\'orthographe, c\'est pas le grand amour...Zdi se mi, da nisi ravno zaljubljen v slovnico ...• que tu es nul en ortographeda si tako slab v slovnici.

Oba prevoda sta zgrešena, saj gre za pravopis, ne za slovnico. Avtor se tudi v nadaljevanju poigrava s francoskim pravopisom, kjer je za prevajalca ključno, da pomisli, s katerimi besedami imajo težave slovenski otroci. Prevajalka si je med drugim izbrala besedo dragi, ki jo je mali Klemen v pismu napisal kot dregi. Težko si predstavljamo otroka, ki bi imel težave pri zapisu besede dragi, saj je že sama izgovorjava besede dovolj jasna. Lahko pa bi na primer uporabila zvezo preljubi ati, kjer vsaj lahko predvidevamo, da bo marsikateri otrok izpustil črko j (torej prelubi).

Primerov nenavadnih besednih zvez tudi ne manjka, ustavimo pa se le pri povedi Mama se vzravna in pristriže z ušesi kot žival, ki voha nevarnost. Običajno rečemo, da zo zastrižem ušesi. In še bi lahko naštevali.

Zakaj se tako trudimo s kritiko prevoda mladinskega dela? Ker je za vzgojo otrok in mladine v bralce še toliko bolj pomembno, da berejo knjige v kakovostnem jeziku. S tega stališča knjigo v slovenskem prevodu močno odsvetujemo, saj s takim prevodom podcenjujemo mlade bralce.

Ne nazadnje pa smo to dolžni tudi avtorju: ob njegovem obisku na Filozofski fakulteti Univerze v Ljubljani smo se s študenti lotili prevajanja njegovih zgodb v okviru projekta Kaj po svetu berejo za lahko noč (v sodelovanju z Društvom slovenskih književnih prevajalcev). Avtor zgodb je bil navdušen, uživali pa so tudi otroci, ki so jim študenti te zgodbe brali. Žal pa knjige niso prevajali študenti, ki so se dela lotili zelo poglobljeno in s spoštovanjem do avtorja, ampak prevajalka, ki je delo opravila zelo na hitro. Pri tem je nista ustavila ne lektorica ne urednik. Če se vrnemo na začetek: upamo, da bo ta kritika dodala kamenček v mozaiku razmišljanja o tem, kakšne prevode si želimo.

Prof. dr. Mojca Schlamberger Brezar in študentke iz prevajalskega seminarja 2016/2017
(Oddelek za prevajalstvo FF UL) Lea Anžur,Talija Leben, Maja Pavlin, Katerina Pertot, Nika Strojan, Danaja Zorko


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...