Ali preprosti prevodi obstajajo?
Med prevajalci velja, da je književno prevajanje samo po sebi »zahtevno«. Če smo iskreni, razlogi, zakaj je tako, niso vedno najjasneje artikulirani. Predvsem se vrtijo okoli predsodkov, da gre za umet nostni jezik, ki naj bi bil težko do konca razvozljiv, saj prevajalci ne moremo vstopiti v avtorjevo glavo. Kakorkoli že, temu anatomskemu impedimentu navkljub književni prevajalci prevajamo, smo prevajali in še bomo.
Nekaj prevajalskih kolegic sem povprašal, kako bi opisale preprost prevod. Povzetek odgovorov gre takole. Preprost prevod je tisti, pri katerem je izvorno besedilo napisano v nevtralnem, realističnem jeziku, v katerem ni metafor in poetičnih prvin. Pri preprostem prevodu nimamo opraviti s slengom, sodobnim pogovornim jezikom ali dialektom. Izvorni in ciljni jezik si morata biti blizu na semantični, morfološki, sintaktični ravni in imeti morata podobne kulturne reference. Jezika naj imata podobne registre, da prevajalcu ni treba izumljati sociolekta, ki v ciljnem jeziku ne obstaja (na primer hkratna raba kreolščine in francoščine v karibski književnosti; slovenščina svoje kreolske različice kratko malo nima). Besedilo je preprosto prevajati, kadar je dobro napisano, koherentno, brez meta- in intertekstualnih prvin ter aluzij. Ena od prevajalk mi je jedrnato odgovorila, da je prevajanje preprosto, če ji besedilo leži. Zanimivo je, da nobena ni omenila obsega prevoda ali kratkega roka oddaje, čeprav sta to dejavnika, ki hitro zagrenita prevajanje tudi razmeroma enostavnega besedila.
K razmišljanju o preprostem prevodu so me navedle predvsem last ne zmote, zablode in pogubna lahkotnost, ko neko besedilo že vnaprej označim za neproblematično. Ker je moj prevajalski credo vihrav in skače čez potoke, kjer se mu zljubi, še najraje pa vodé kar prebrodi, sem v isto blato zagazil tudi pri prevodu romana Profesorjeva aktovka pisateljice Hiromi Kawakami. Na prvi pogled njen jezik ni nič posebnega, vsebina romana je dovolj komunikativna in dosegljiva, da mi prevajanje ne bi smelo delati večjih težav.
Vendar se že v uvodni povedi pisateljica poigra z japonskim pravopisom, ki pozna tri pisave: dve zlogovni (hiragana in katakana), ki sta v bistvu enaki, ampak v bistvu tudi nista, in pismenke. (Predstavljajte si, da bi v slovenščini besede grškega izvora zapisovali z grško pisavo, slovanske korene s kako staro obliko cirilice, končnice, pred loge, veznike in vse drugo pa z latinico.) Kljub razmeroma logičnim pravilom, kaj se s katero zapisuje, pa japonski pravopis omogoča, da se vse polnopomenske besede lahko zapisujejo na vse tri načine. Kar s pridom izkoriščajo pisatelji, ki se poigravajo s pisavami in tako skušajo ustvariti različne slogovne učinke. Kako to pretvoriti v slovenščino, ki jo v dolgočasni evropski racionalis tični maniri zapisujemo samo z latinico? Hmm, ne vem. Na tem mestu sem pripravljen stopiti na tanek led in oporekati prevodoslovni cvetki, da neprevedljivost ne obstaja. Ampak nekaj je treba storiti.
V konkretnem primeru gre za besedo »sensei« (profesor, učitelj, mentor), ki jo avtorica v isti povedi zapiše na tri načine, s poudarkom, da ima v mislih točno določen zapis v zlogovni pisavi katakani.
正式には松本春綱先生であるが、 センセイ、 とわたしは呼ぶ。
「先生」 でもなく、 「せんせい」 でもなく、 カタカナで 「センセイ」 だ。
Dobesedni prevod se glasi takole: "Uradno je bil profesor Matsumoto Harutsuna, vendar ga kličem profesor. Ne »profesor«, ne »profesor«, s katakano »profesor«."
Prevajalka v angleški jezik Allison Markin Powell je to rešila dobesedno: »His full name was Mr Harutsuna Matsumoto, but I called him \'Sensei\'. Not \'Mr\' or \'Sir\', just \'Sensei\'.« Francoska, Elisabeth Suetsugu, se je tega problema lotila svobodneje: »En bonne et due forme, c\'est le professeur Matsumoto Harutsuna, mais moi je l\'appelle seulement \'le maître\'. Et encore sans majuscule, le maître, tout simplement.«
Obe rešitvi se mi zdita posrečeni, vendar prva zahteva predznanje, kaj pomeni naziv »sensei«, medtem ko je francoska prevajalka enega od treh zapisov zanemarila in preskočila na naziv »le maître«, ob tem pa poudarila, da še to z malo začetnico.
Kako pa je to rešila moja malenkost? »Njegov uradni naziv je bil gospod profesor Harutsuna Matsumoto, vendar sem ga klicala samo \'profesor\'. Ne \'profesor Matsumoto\', ne \'gospod profesor\', ampak preprosto \'profesor\'.« Ali je rešitev dobra, ne vem, za zdaj sem se odločil tako. Pri tem sem izhajal iz interpretacije, da različni zapisi izražajo različne stopnje formalnosti.
Poigravanja s pisavo je v romanu še nekaj, tudi v kombinaciji z drugo posebnostjo japonskega jezika, z različnimi zaimki za isto osebo. Medtem ko evropski jeziki poznajo samo jaz, ti, on, v japonščini sebe (ali drugega) lahko naslavljamo na različne načine, spet odvisno od stopnje formalnosti in govornega položaja. Tako profesor zase uporablja zaimek watakushi (pisano s katakano), pripovedovalka pa watashi (pisano z drugo zlogovno pisavo, hiragano). Oboje pomeni jaz. Edina možnost, kako prevedemo to stilistično in jezikovno posebnost, je kompenzacija, saj se različice zaimkov k sreči avtomatično navezujejo na različne jezikovne registre. (Razen kadar so uporabljeni ironično kot, na primer, v slovitem Sosekijevem romanu Jaz sem maček, v katerem je naslovni jaz v izvirniku nabuhli wagahai, kar bi pripisali osebi, ki se rada visoko ceni.)
V odgovor na izhodiščno vprašanje lahko sklenemo, da nedvomno obstajajo preprosti odlomki, pri celotnem besedilu pa kaj hitro stopimo v takšno ali drugačno past, če ne drugega, nam preglavice dela kratek rok oddaje. Bralcev naj nikar ne skrbi, da ne bodo deležni prevodov zahtevnih besedil, saj se dober prevajalec prevodnemu problemu ne izogne, ampak ga skuša rešiti, navsezadnje se tako ves čas uči. Še več, zahtevna besedila ima celo rad. Za konec še ena sočna misel prevajalske prijateljice: »Preprost prevod je kot preprost človek. Nezanimiv.«