Literarna Ljubljana, utrinek na potovanju
Ljubljana je decembra 2015 kot ena izmed dvajsetih mest na svetu prejela sijajni in trajni naziv Unescovo mesto literature in se tako pridružila druščini mest z živahnim literarnim utripom in bogato literarno dediščino, ki se zavedajo pomena kulture in knjige za mesto in njegov razvoj.
V Bukli odpiramo vprašanje, kaj pravzaprav pomeni, da je neko mesto mesto literature. In kaj je tista majhna izjemnost, ki lahko Ljubljano postavi na literarni zemljevid sveta?
V tokratni številki predstavljamo pogled Svetlane Slapšak - antropologinje, doktorice antičnih študij in avtorice številnih knjižnih del, za katero Ljubljana pomeni predvsem postajo, oddih, utrinek, spomin in prehod.
Če odmislimo realne prostore mesta Ljubljane, ulice z njihovimi zgovornimi imeni, stavbe, spomenike in grobove, obstaja v kulturni zgodovini še ena skoraj pozabljena Ljubljana: Ljub ljana – mesto prehodov, mesto nomadskih popotnikov, ki so še pred izgradnjo železnice skozi Ljubljano potovali proti Zahodu, Jugu in Vzhodu.
Posebej zanimivo je postalo, ko so se na potovanja začeli podajati ljudje, obsedeni s pismenostjo in željo to pismenost prenesti drugim.
Med njimi je bil, denimo, Riga Ferejski, grški razsvetljenec, ki je skozi Ljubljano pogosto potoval med Francijo, Trstom in Solunom. Iz francoščine je prevajal besedila, ki naj bi po njegovem mnenju koristila Grkom, ko se bodo nekoč osvobodili Turkov. Prevajal je zemljepis na in kartografska dela, matematične razprave pa tudi delo o »delikatnih ljubimcih« – tudi to delo bo pomembno za novo nacijo ... Njegov politični projekt je bila balkanska konfederacija, ideja, nevarna tako za Turke kot za Avstrijce. Na poti iz Trsta v grške kraje so ga morda prav v Ljubljani aretirali in predali Turkom, ti pa so ga potem v Beogradu ubili.
Tu je bil Vuk Karadžić, nešolani filolog, ki je s pomočjo velikega strokovnjaka Jerneja Kopitarja postavil osnove laičnega srbskega jezika. Nenehno je potoval med Dunajem, Leipzigom, Trstom in Beogradom. Sestavljal je slovarje, zbirke ustne poezije in druga dela ter iskal založnike zanje.
Tu je bila Dora D\'Istria, ki se je rodila kot moldavska princesa Eleni Ghika. Poročila se je z bogatim plemičem in živela neodvisno živ ljenje, posvečeno potovanjem po Balkanu in Italiji, alpinizmu, zgodovinopisju in raziskovanju usod žensk na Vzhodu in Balkanu. Njena zamisel o balkanski ženski ustni poeziji je vključevala madžarsko, srbsko, turško, albansko, romunsko in grško izročilo. Menila je, da so ženske glavne nosilke in izvajalke ustnega pesništva, in je o vsaki od teh poezij napisala razpravo.
Tu je bil Charles Nodier, ki je kot glavni ured nik uradnega glasila Ilirskih provinc in knjižničar mestne knjižnice leta 1813 živel v Ljubljani in občasno potoval v Trst. Med Ljub ljano in Trstom je napisal svojo najbolj depresivno prozo.
Potovali pa so še mnogi drugi ...
Obrazi za okenci kočije, potniki s stekla otirajo vlago, da bi videli mesto v dežju. Furmanske gostilne s prenočišči, sivo jutro, v katerem popotniki nadaljujejo pot na Vzhod ali na Zahod.
Ljubljana je prelomnica, točka nujnega premisleka o smislu potovanja, o namenih, o bodočih rokopisih, o slavnih knjižnicah, o tiskarnah, o založnikih, o prihodnosti skupnosti, v katero vlagajo ves ta napor. Ali bodo Grki, ko bodo enkrat vsi pismeni, sposobni tudi galantne ljubezni? Ali bodo Evropejci razumeli, kako pomembna je ustna književnost Balkana in kakšna je pri tem vloga žensk? Ali bo krog frankofilov v Ljubljani dovolj močan, da bo sam izdajal časopis, vodil licej in morda univerzo? Ali bodo Srbi sprejeli lažjo, ljudskemu jeziku prilagojeno pismenost? Omenjam samo tiste, ki se mi zdijo najbolj zanimivi.
Ljubljana kot neizogibna točka na potovanjih, kot nomadska stalnica vseh, ki so se gibali med svetovi, je morala biti mesto, kjer misel postane težka, zrela, bolj odgovorna, pertinentna, je morala biti mesto, kjer se nujno premišljuje o celotah – o kolektivih in njihovih odnosih. Mitološka fantazija o argonavtih v Ljubljani, kakor koli že arbitrarna, zmanipulirana in neutemel jena, vsebuje element, ki zrcali realnosti zgodovine mesta: prehod, potujoči kulturni heroji. Temelji imaginarne Ljubljane, kot jih je zastavil Jazon, še danes opredeljujejo kulturni profil mesta: postaja, oddih, utrinek, spomin nomada, prehod.