Pojdi na glavno vsebino
Brezplačna dostava za naročila nad 35 €
041 670 666(pon.-čet.: 8.30-16.00, pet.: 8.30-14.30)
0
Mestna knjižnica Ljubljana

Resnica navideznega

Ida Mlakar Črnič, Bukla 134-135, 5.7.2017

Resnica navideznega

Mladinski pisatelji, založniki, uredniki, ki svojim mladim bralcem zaupajo in jih jemljejo resno, pripravljajo zanje tudi zahtevnejše eksistencialne in problemske teme, ki ne prinašajo le zabave, humorja ali srečnih koncev. Z njimi brez sprenevedanja opozarjajo na zaskrbljujoče stanje sodobnega sveta, v katerem ni vse tako, kot se kaže na prvi pogled, in razkrivajo resnico, ki je skrita pod površjem. Dobronamerni odrasli, ki jim je mar za mlade ljudi, zato ne bodo oklevali z razkrinkavanjem videza, ki ga sodobna družba tako časti in ohranja. Takšna literarna in poučna dela zahtevajo poglobljeno kritično branje in izmenjavo mnenj, zato bo radodarneje odmerjen počitniški čas morda pravi, da se lotite branja.

BEZLAJ, Jiři: Evangelij za pitbule. Ljubljana: Mladinska knjiga, 2016. (Nova slovenska knjiga)

Evangelij za pitbule je boleče odkritosrčen mladinski roman, čeprav se je avtor (upokojeni profesor umetnostne vzgoje na bežigrajski gimnaziji) oznaki »mladinski« iz previdnosti raje odpovedal: »/…/ če bi to knjigo skušal predstaviti kot mladinski roman, bi me razjarjene matere verjetno linčale« (Delo, 6. 8. 206).

Izzivalen je že sam naslov, ki povezuje na prvi pogled dva težko združljiva pojma. Beseda evangelij izhaja iz grške besede euangélion, kar dobesedno pomeni dobro oznanilo (Etimološki slovar), v SSKJ tudi Kristusov nauk oziroma krščansko vero. V tej neobičajni povezavi z »nevarnimi« psi pa lahko besedo evangelij razumemo kot sopomenko za osnovna, vodilna načela (SSKJ). Vsekakor bralec ob naslovu upravičeno pričakuje, da bo avtor postavil v ospredje krščansko ali vsaj »osnovno človeško etiko«.

Vendar ni tako. Delo postavi v ospredje skupek na videz razdrobljenih in nepovezanih prvoosebnih pripovedi, ki jih težavna srednješolka Koka izpoveduje tik pred zrelostnim izpitom svojemu odraslemu poslušalcu in s tem kot v psihoterapevtski obravnavi tudi sami sebi. Na prvi pogled je romaneskna struktura nametana na kup ali kakor pravi Koka: »Toliko je tega in na videz ni prave logike ali rdeče niti, ali kako se že reče temu« (str. 4), a pozorno branje razkrije, da je vsaka od zgodb premišljeno in učinkovito vključena v celoto in da ima v njej svoje natančno določeno mesto.

V katero smer bo avtor zapeljal pripoved, se razkriva počasi in postopoma, z nekaj presenetljivimi preobrati. Tisto, kar se na začetku zdi bistveno, se kasneje izkaže za obrobno in obratno. Kokine pripovedi odmerjeno ostrijo pogled na njeno kontroverzno osebnost pa tudi na svet, v katerem živi (sošolce, starše, širšo družbeno skupnost in njene institucije, šolo, kulturo, zdravstvo, Cerkev, politiko, gospodarstvo …). Avtor bralcu pri tem ne olajšuje branja in se ne trudi, da bi ga obvaroval pred številnimi eksces nimi prizori iz življenja najstnikov pa tudi odraslih (nasilje med vrstniki, razuzdana spolnost, drogiranje, spolne zlorabe, problematični odnosi v družini, samomor, gospodarska kriza …), in ob tem ravnodušno povozi morebitne bralčeve pomisleke glede vzgojnosti. Celo več.

Že takoj na začetku ga dodobra zbombardira s kvantaškim širokoustenjem cinične srednješolke, ki se teatralno pripravlja na svoj, kot se kmalu izkaže, neuspeli samomor. Čeprav se Koka zaveda svojega burkaštva, pa se tudi v resnici znajde v posebnem psihičnem razpoloženju gnusa nad sabo: »Jebemti, punca, kaj sploh delaš na svetu z vsem tem smrdljivim gnojem v podzavesti!« (str. 46), ki močno načne samopodobo »najboljše zajebantke daleč naokrog«. Prav zaradi Kokinih lucidnih uvidov na način: »Veš, lažje se mi je zafrkavati, kot pa opisovati, kako sem se takrat počutila« (str. 8) bralec do konca romana željno pričakuje odrešujoči pre obrat Kokinih nihilističnih stališč, a se to ne zgodi. Prav nasprotno. Avtor bralca v sklepnem delu romana brutalno potunka v streznitev s Kokinimi lastnimi besedami: »In jaz? Ah, ne sprašuj! Isto sranje kot vedno. Po navadi krastača, skoraj nikoli metulj.« (str. 111)

Iz povedanega razberemo, da Koka ni monoliten literarni lik. S svojo gostobesednostjo, polno vulgarizmov, pikrih pripomb, zbadljivk, prezira in cinizma, vzdržuje navidezno integriteto, ki ji dviguje ugled med vrstniki: »Dobro, Koka, ti imaš največji gobec na Balkanu po drugi svetovni vojni …« (str. 69) Z zgodbami, izmišljijami in lažmi Koka širi svoj posmehljivi pogled na svet, kot da gre za stand up komedijo, svojo skrito podobo (nemoč, sram, dvom, žalost, jezo, zavist in bolečino) pa potiska v ozadje: »Spet nakladam o čisto drugih stvareh, kot bi morala.« (str. 24) Tisto, kar kljub njeni trdno zgrajeni neprebojnosti ostaja nedotaknjeno, je jezik literature, poezija: »Ko sem jo brala, se je vse rušilo v meni, odpirali so se takšni temni prepadi, za kakršne si ne bi nikdar predstavljala, da jih nosim v sebi.« (str. 84)

Avtor svoj romaneskni prvenec v celoti gradi na konceptu dvojnosti: videzu in resničnosti. Prvo izhodišče se kaže v kričeči očitnosti, drugo kot prikrita resnica navideznega. Poslušalcu (in bralcu) ostaja slednje prikrito do ključnega preobrata, smrti Kokinega očeta, zaradi katere se vse, kar je bilo povedano prej, prikaže v novi luči in spremeni pozicije literarnih likov iz vidnih v obrobne in obratno.

Z navideznim in resničnim se v svojih pripovedih sooča tudi Koka. Ne samo kot raziskovalka svoje duševne pokrajine, polne presenetljivih nas protij, tudi ob najbližjih, ki se ji počasi razkrivajo v vsej svoji kompleksnosti (verna in sočutna prijateljica Maca, anarhistični sošolec Jan, zapita profesorica kemije, njen zgubarski oče …). Vsi in vsakdo ima svojo skrito plat in vse je v resnici drugače, kot se kaže na prvi pogled.

Zato lahko upravičeno posumimo, da Kokina zgodba v romanu pravzaprav ni najpomembnejša.

Avtor jo namreč spretno vkomponira v širše družbeno dogajanje, v pripoved o sodobni slovenski družbi. Razkriva, kako pomen videza, materialna preobjedenost in moralna podhranjenost (hlastanje po uspehu, tekmovalnost, konformizem, dvoličnost) prodirajo v vse pore njenega živ ljenja. Tisti, ki se znotraj prevladujoče moralne drže še odločajo na podlagi človečnosti in vesti, denimo Kokin oče, pa postajajo odvečni in nevidni.

Koka se trudi ponotranjiti prevladujoče družbene vrednote in jih sprejeti za svoje, prav kakor njena mama, ambiciozna in uspešna menedžerka »Grebem se kot pitbul, prav kakor pitbul ...« (str. 75), a ji to ne uspe v celoti. Čeprav ostaja do konca hladna in prezirljiva do svojega nepomembnega očeta, razume, da je prav njegova moralna drža skrita resnica, ki bi jo lahko preobrazila. Ali s Kokinimi besedami: »Ja, klinc, prav zato sem ga prezirala, ker sem mu tako presneto podobna.« (str. 74. ) A glede tega ne ukrene ničesar.

Na videz torej nič novega, razen tega, da nam pisatelj na koncu izmak ne še protagonistko in ji nameni stransko vlogo.

Tisto, kar ostaja kot simbol tega izginotja, je popolna družbena izpraz njenost, kjer so metulji redki. Tako pisatelju (in z njim bralcu) ne pre ostane nič drugega kakor upanje (ali skrita »molitev«) za mlade, da se bodo znali odločiti drugače.

Opozarjam na še nekaj knjig iz preteklega založniškega leta, ki tako kakor Evangelij za pitbule, razkrivajo dvojnost resnice in videza v mladinski literaturi, tako poučni kot leposlovni.

SVETINA, Peter: Molitvice s stopnic. Ilustrirala Ana Zavadlav. Ljub ljana: Mladinska knjiga, 2016. (Knjižnica Čebelica; 448).

BROOKS, Kevin: Dnevnik iz bunkerja. Prevedla Meta Osredkar. Dob pri Domžalah: Miš, 2016. (Zbirka Bisernice).

VAROUFAKIS, Yanis: Ta svet je lahko boljši: kako sem hčeri razložil gospodarstvo. Prevedla Jelena Isak Kres. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2016. (Zbirka Najst).


Povej naprej

Spletno mesto za boljše delovanje uporablja piškotke.
Ti piškotki ne posegajo v vašo zasebnost. Več ...