»Poezijo bolje prenašajo velikodušni ljudje.«
S poezijo Ervina Fritza sem se prvič srečal v najstniških letih. Natančneje, z njenim humornim polom, najsi gre za knjižne izdaje (denimo Dejansko stanje) ali kar glasbene popevke (denimo Iščemo očka, ki jo je prepevala Sonja Gabršček). Upam si reči, da je Fritz zame pomenil pomembno odkritje avtorja, ki odpira pesniški jezik (kot je po moji presoji to počel Šalamun, a na drugačen način). Kasneje sem začel spoznavati trpko plat Fritzevega idejnega sveta, ki se zrcali v pesmih o smrti, utesnjenosti v lokalno (slovensko) okolje, nenehnem špikanju oblasti ..., a vse te plati hodijo z roko v roki z (erotičnim) vitalizmom in humorjem. Kako eno ne more brez drugega, se zrcali v Veliki radosti, knjigi zbranih pesmi. O njih (njej) sva poklepetala z avtorjem.
Bukla: Zdi se, da Velika radost do neke mere zakoliči recepcijo (in percepcijo) vaše dosedanje poezije. Morda komu najprej pade v oči vaš humor, spet drugemu soočanje z vprašanjem smrti, tretjemu t. i. kos matičice ... Toda nova knjiga dobro pokaže, kako vse navedeno sobiva, je med seboj celo soodvisno. Kako v tem smislu retrospektivno gledate na lastno ustvarjanje? Se vam zdi, da bi lahko definirali svoj »primarni« glas?
Fritz: Tale najin pogovor, draga Bukla, naj bi vendarle opozoril cenjeno bralko in bralca, da je izšla zelo posebna knjiga, ki je mogoče ne bi bilo tako slabo imeti doma, mogoče kar ob zglavju ležišča kot eno ljubših. V platno vezana živordeča debeluška ima skoraj devetsto strani in je še najbolj podobna elegant nemu »ceglu«. Po svoje tudi je zidak, vzidan bo v stavbo nacionalne umet nosti. V njej so zbrane vse moje pesniške zbirke. Pesmi so nastajale več kot šestdeset let. Knjiga ima vsebinsko in abecedno kazalo zbirk in pesmi v njih, datume njihovega nastanka in spremni esej Petra Kolška, najtehtnejše, kar je bilo doslej napisanega o mojih pesmih. Tu so zdaj v eni knjigi zbirke, ki jih večine že desetletja ni na policah knjigarn. Če zdaj odgovorim na vaše prvo vprašanje: na svoje ustvarjanje gledam pomirjeno. Kar je, je, skoraj vse je narejeno, za popravca ni več časa, a kaj bi tudi popravljal! V tej knjigi je vse moje pesniško delo postavljeno zgodovini pod nos, naj se zmrduje, če se hoče, mojih navdihov, tu opredmetenih, ne more več spraviti s sveta. »Primarni« glas, po katerem tudi sprašujete, v moji poeziji ne obstaja. Pesmi govorijo o svetu, času, usodah, ljudeh, to terja različne glasove. »Primarni« glas bi bil torej kvečjemu moj slog. Tu o tem ne morem reči nič, ima pa Kolšek v eseju na koncu knjige nekaj bril jantnih opredelitev.
Bukla: V okviru sodobne poezije vaše pisanje izstopa po izrazito jasnem pesniškem izrazu, jasni poantiranosti. Večkrat ste (predvsem v pesmih) polemizirali z bolj hermetičnimi pesniškimi praksami. Kako bi opredelili svoje pesniško poslanstvo?
Fritz: Poezija so sugestivne podobe sveta, usod, usode. Če so globoko resnične, lahko imajo na ljudi velik vpliv in na svoj način ljudi osrečujejo, so najlepše darilo, ki ga človeštvo lahko podari samemu sebi. Vedno sem si prizadeval, da bi bila moja pesem dostopna »vsem«. Zaradi omenjenega osrečevanja. A kaj, tu prebivajo neki vandali, ki postavljajo meje. Ste zadnjih petindvajset let na nacionalni televiziji, da o drugih ne govorim, opazili kako oddajo, v kateri bi recitirali pesmi? Mojih pa sploh ne. Zadnje posebno poročilo o kaki moji zbirki je Alenka Zor Simoniti na TV Slovenija objavila leta 1982!
Bukla: Vsekakor upam, da se bo to s tako pomembno izdajo spremenilo, prvi korak je gotovo tak intervju. Ena osrednjih tem vaše poezije je tudi vprašanje smrti. Kako se je z leti spreminjal vaš pogled nanjo? Kakšno je njeno mesto v družbi oz. ali je prišlo tu do kakšne premene gledišča?
Fritz: V osnovi vse moje poezije je velika fascinacija nad življenjem: ta svet, s katerim nekaj časa potujemo, potem pa na lepem postane kraj, kjer nas ni več zraven. To zbuja navdihe v vsej svetovni literaturi že od pradavnih časov. Smrtna tesnoba kot osnova vseh mojih doživetij se v mojih verzih oglaša pravzaprav ves čas. Toda zadnja leta je čudno pojenjala, zamenjala jo je velika radost, da sem doživel dolgo življenje in da sem za vse, kar sem naredil ali opustil, v veliki meri odgovoren sam. Prst mi ni zasula ust na sredi ali že kar na začetku življenjske poti kot tolikim našim velikim pesniškim upom.
Bukla: Še ena od v oči bijočih razsežnosti vašega pisanja je nekak šna nesprijaznjenost z okoljem. Največkrat se zrcali v kritikah t. i. slovenstva. Gre tudi v resnici za nekakšne lokalne probleme ali so pravzaprav splošnejši? So z leti spremenili podobo?
Fritz: Moja poezija je angažirana. Upesnjuje svet in ga zato tudi kritično motri. Za nekatere stvari se zavzema, za druge pa malo manj. Svet se spreminja, poezija ga poskuša kritično razumeti in ubesediti. Slovenstvo je za slovenskega pesnika os, okrog katere se suče njegov svet, še sanja se mu po slovensko, večinoma dovolj pošastne sanje.
Bukla: Seveda nikakor ne moreva mimo humorja. Osti so pogosto usmerjene proti oblasti. So bile težave v prejšnjem sistemu jasneje zaznavne?
Fritz: Za razliko od mnogih pesniških kolegov imam smisel za humor. Zelo dobro vidim, kaj bi veljalo osmešiti. Ko to storim, me osmešeno zasovraži in večkrat spomni name javnega tožilca. Take težave sem imel v socializmu, nič manj pa zdaj. Zaprli me pa nikoli niso.
Bukla: Druga plat humorja pa je vezana na erotiko in mogoče bi bilo reči, da se v teh pesmih poigravate z mejami politične korektnosti.
Fritz: Humor in erotika gresta lepo vštric. A slovenska poezija je na splošno sramežljiva in katoliško spodobna, tudi če ni katoliška. V spolnosti je večinoma prvoobhajilska. Jaz nisem imel katoliške vzgoje in moje otroško okolje v rod nem Preboldu ni imelo katoliških zadržkov do čutnosti. Ja, v moji poeziji se poleg humorja berejo tudi okrogli stihi, precej okrogli. »Tercjalke poreko, de jih je vdihnil zlodi.«
Bukla: V vaši najnovejši poeziji se zdi, da se mešajo resnejši in humoristični toni. Prvi so do neke mere prisotni v zbirki Žitja, drugi pa v Odgovornosti poezije. Ali to zaznamuje nekakšen premik v vašem pisanju ali pa bi lahko govorili o kontinuiteti v vašem opusu?
Fritz: Žitja so moja najnovejša pesniška zbirka (2012). To so balade in romance, zidne freske usod iz velikega časa okrog druge svetovne vojne, velike usode preprostih ljudi. Odgovornost poezije (2015) pa je knjiga esejev in razmišljanj. Med njimi so štirje razdelki, v katerih sem objavil nekatere nekdanje in mnoge najnovejše epigrame. Te epigrame, ki jih je za zajetno pesniško zbirko, sem tu zdaj ponatisnil kot posebno zbirko in zaključujejo Veliko radost. Epigrami so mali hudobneži. Biti morajo duhoviti in se morajo dobro zašpičiti in zapičiti. Primerno jih je namerjati v velike duhove, kajti malenkostne duše ti hitro zamerijo. Tudi na sploh poezijo bolje prenašajo velikodušni ljudje.