Ožji izbor kandidatov za Sovretovo nagrado 2017
Jeseni bo Društvo slovenskih književnih prevajalcev kot vsako leto podelilo Sovretovo nagrado, priznanje za posebno uspele prevode leposlovnih besedil iz tujih jezikov v slovenščino. Po presoji društvene komisije za nagrade in priznanja (letos v sestavi Nada Grošelj, Majda Kne, Tina Mahkota, Nives Vidrih in Primož Vitez) so se v najožji izbor uvrstile naslednje kandidatke, predstavljene po abecednem vrstnem redu:
Saša Jerele s prevodom dela:
Marguerite Yourcenar, Splet večnosti (Ljubljana: Beletrina, 2016)
Utemeljitev komisije: Saša Jerele, diplomirana komparativistka in romanistka, prevaja francoske leposlovne avtorje, ki so mojstrsko izoblikovali samosvoje jezikovne svetove: med njimi so Jean Cocteau, Julien Gracq, Antonin Artaud, Muriel Barbery, Francis Ponge, Marie NDiaye. Izvrstno se znajde tudi v prevajanju humanističnih del: v njenih prevajalskih obdelavah so zaživeli Jules Michelet, Jacques Derrida, Ernest Renan in predvsem René Descartes, čigar temeljno delo Razprava o metodi (2007) je šele po njeni zaslugi dobilo koherentno podobo v slovenskem jeziku. Najgloblje pa je slovensko književno prevajanje zaznamovala s prevodi romanov, ki jih je napisala Marguerite Yourcenar, prva ženska, pripuščena (1980) v prestiž Francoske akademije. Prvi literarni prevod Saše Jerele je roman Hadrijanovi spomini (2001), slogovno izjemno zahteven tekst, za katerega je leta 2003 prejela priznanje za najboljšo mlado prevajalko, od leta 2013 poimenovano nagrada Radojke Vrančič.
Zadnji prevod Saše Jerele iz opusa Marguerite Yourcenar je slovensko besedilo pisateljičinega zadnjega romana Splet večnosti (2016). Z njim avtorica zaokroži družinsko trilogijo, začeto z romanoma Severni arhivi in V pobožen spomin, obenem pa tudi svoj literarni opus. Splet večnosti je pripoved o ljubezenskem trikotniku, ki je zaznamoval avtoričino družino, pa tudi njo samo. Njen oče se je zapletel z močno, izjemno žensko, podobo vseh idealnih projekcij, kakršne Marguerite Yourcenar konstruira kot odseve svoje lastne pisateljske osebnosti. To je identifikacijski postopek pripovedovalke, značilen že za večino njenih prejšnjih romanov. Saša Jerele je počasni, mogočni pripovedni tok romana z močno poetično noto prelila v slovensko različico, ki vešče podaja specifike francoske prozne periode in klasične pripovedne metode, obenem pa ustvarja nov jezikovni izraz slovenščine, ki je sposoben v enem zamahu izrisati neznatne psihološke odtenke literarnih likov in usodne premike v evoluciji evropske zgodovine. Saša Jerele je v prevodu Spleta večnosti posnela jezikovno smetano s pripovedi o metafiziki človeškega bivanja in jo, prečiščeno, ponudila slovenskemu bralstvu kot prefinjeno zgodbo o eksistenci izjemne posameznice, ki soustvarja utopično podobo plemenite človečnosti.
Mateja Seliškar Kenda s prevodom dela:
Hugo Claus, Žalost Belgije
(Ljubljana: Beletrina, 2016)
Mateja Seliškar Kenda, komparativistka, romanistka in nederlandistka, je doktorirala z disertacijo Nizozemska in flamska avantgardistična poezija med letoma 1916 in 1936. Od leta 1996 prevaja nizozemsko in francosko prozo, poezijo in dramatiko za mladino in odrasle. Kot prevajalka literature za odrasle se osredotoča na avtorje modernizma in postmodernizma, kot so Michel Tournier, Alain Robbe-Grillet, Hugo Claus, W. F. Hermans, Gerard Reve, Cees Nooteboom, Tom Lanoye, Arnon Grunberg, Peter Terrin itd. Med pomembnejše prevajalske dosežke sodijo tudi antologije: leta 2003 je pripravila izbor sodobne nizozemske kratke proze z naslovom Zeleni volk in bakreni dan, leta 2008 je izšla zbirka Tournierjevih zgodb Družina Adam, sledili pa so izbor in prevod flamske kratke proze Zgodbe iz Flandrije (2008), izbor in soprevod antologije poezije iz Flandrije Ruimte ter zbirka sodobne poezije v nizozemskem jeziku Jutro je v tej vlažni deželi (2016). Je mentorica za področje literarnega prevoda iz nizozemskega v slovenski jezik na Univerzi v Utrechtu.
S svojimi 853 stranmi, kolikor jih ima v slovenski izdaji (od tega obsega 17 strani prevajalkina spremna beseda z naslovom Majhna dežela, velika žalost), je roman Žalost Belgije resnično zastrašujoč. A ko se odločimo, da si to izkušnjo upamo privoščiti, smo večkratno nagrajeni. Gre za prešitje zgodovinskega in razvojnega romana, postavljenega v Belgijo in tudi čez njene meje, v prvi polovici 20. stoletja. V njem se izrišejo zapletena podoba flamsko-valonskih odnosov in dve strašni vojni: epsko ozadje, a vendarle bolj kot ne res samo ozadje za protagonistovo odraščanje iz zgodnjega najstnika v mladega moškega, z vso pisano, številno družino vred. Prav ta mladenič je prvoosebni pripovedovalec, kar seveda pomeni, da mnoge izjave ali trditve o zgodovinskih dogodkih niso niti zanesljive niti resnične. In tu odigra odločilno vlogo avtorjev zelo svojevrsten humor, ki je bil med najtršimi prevajalskimi orehi v tej epopeji.
Prevajalka se je morala spoprijeti z gmoto zgodovinskega gradiva, doumeti družinske in socialne odnose, ki se marsikdaj ne prekrivajo s tistimi iz našega okolja, in to čim bolj približati slovenskemu bralcu. Pretanjeno je morala rasti z »junakom«, njegovim jezikom in slogom, njegovim načinom mišljenja. In rezultat tega monumentalnega podviga je odličen.
Urša Zabukovec s prevodom dela:
Tatjana Tolstoj, Mjausk
(Ljubljana: Društvo slovenskih pisateljev in Forum slovanskih kultur, 2016)
Urša Zabukovec, diplomirana rusistka in komparativistka, doktorica ruske literature, prevaja največ iz ruščine, pa tudi iz španščine in poljščine ter iz slovenščine v poljščino. Kot pravi sama, svoje prevode rada opremi s sprem no študijo. Mednje sodita tako leposlovje kot zahtevno družboslovje in humanis tika – imena, kakršna so Dostojevski, Gogolj, Bahtin, Lotman. Napisala je tudi avtorsko knjigo Neverbalni Dostojevski (2014), objavlja znanstvene članke (predvsem o ruski literaturi in filozofiji), eseje in kritike.
Distopični roman Mjausk ruske pisateljice Tatjane Tolstoj je izvrstno in večplastno delo: brezizhodno in obenem komično, eruditsko, pa vendar pretežno napisano v nižjem pogovornem in obenem arhaično patiniranem jeziku. Pripoved je postavljena v umišljeno prihodnost, v ostanke Moskve dvesto let po (atomski) »Eksploziji«. Ta je prebivalstvo zdesetkala, na preživelih in na njihovih potomcih pa pustila »Posledice«: v nekaterih primerih nesmrtnost, v glavnem pa mutacije in iznakaženost. Civilizacija je potonila na primitivno raven; pri opisih družbe in njene miselnosti se Tolstojeva poigrava z zgodovinskimi dejstvi, stereotipnimi predstavami o ruskem človeku in s pripovednim slogom ruskih ljudskih pripovedk. »Golobčkov«, kot se kličejo med sabo prebivalci nekdanje Moskve, iz nove »temne dobe« ne bo popeljalo razsvetljenstvo v obliki knjig, kajti čeprav knjige, tako kot glavni junak Benedikt, obožujejo, zvesto prepisujejo in nekritično požirajo, naj gre za ruske klasike ali osnove diferencialnega računa, niso več sposobni dojeti njihovih globljih poant.
Ne le motivno, tudi jezikovno je Mjausk prava paša za dojemljivega bralca in vrhunski izziv za prevajalca. Prvi prevajalski oreh je že izvirni naslov Kys\', neobstoječa beseda, ki spominja na medmet kis (kis kis), »muc muc«, in je iznajdljivo poslovenjena kot »Mjausk«. Tudi v samem besedilu se je prevajalka ustvarjalno spoprijela z množico novotvorjenk, ki označujejo realije iz postapokaliptičnega sveta – z raznimi črvirji, kopruhom, javborji, nakolebnico in še marsičim – obenem pa je opravila pedantno filološko delo, saj se v besedilu skriva vse polno citatov in namigov na druga literarna dela, ki jih je morala prepoznati, poiskati v že obstoječih prevodih in po potrebi tudi prirediti. Najmočnejši vtis pa ustvari stalno preigravanje razpona jezikovnih registrov, od humorja in sočne, nizke pogovornosti do liričnih, domala presunljivih opisov narave.