Pedro Páramo in Pridiga o padcu Rima
Pedro Páramo
Juan Rulfo
prevod: Vesna Velkovrh Bukilica
Mladinska knjiga, 2017, t. v., 136 str., 24,94 €, JAK
Pridiga o padcu Rima
Jérôme Ferari
prevod: Živa Čebulj
eBesede, zbirka Besede, 2017, t. v., 191 str., 27,90 €
Moje duhovno poletje sta pretresla dva romana, pretresla tako, da še nisem okrevala. Pedro Páramo velikana peresa Juana Rulfa (1917– 1986 ) me je telesno prizadel, da sem si morala po polovici tega sicer tenkega romana, a tako močnega, kot je močan smrtni strup, vzeti odmor. Tresla sem se, šlo mi je na bruhanje, ob tem pa sem bila vzhičena do neba … Ko sem brala njegove magične besede in imeniten prevod Vesne Velkovrh Bukilica, sem v polnosti razumela Rilkeja: Lepota je le strahotnega ravno še znosni začetek in občudujemo jo, ker se ji sploh ne zdi vredno, da bi nas pokončala. Ni me pokončala lepota tega romana, me je pa zaznamovala za vekomaj. Njegov svet, duše, ki blodijo po njem in nam pripovedujejo zgodbe trpljenja, predvsem pa pisava genija, kakšnih je malo. Kot je zapisal Carlos Pascual v spremni besedi: »Če bi v 20. stoletju v Mehiki želeli imenovati pisatelja, ki ima svetniški status, bi bil to zagotovo Juan Nepomuceno Carlos Pérez Rulfo Vizcaíno, ki je že od krstnega kamna dalje s seboj nosil vonj po kmetski mehiški svetosti. Pravzaprav je njegova literarna svetost dandanes razširjena po vsej Latinski Ameriki ter po mnogih univerzitetnih študijskih kabinetih po vsem svetu. V njegovo ime se zlivajo vsi glasovi literarnega odobravanja v Mehiki. Različne skupine, združenja, male mafije, veliki literarni sovražniki ob njegovi osebnosti in ob njegovem pisanju sklenejo neko posebno vrsto premirja …« Branje Juana Rulfa je vzpon na najvišje možne vrhove. Himalajska odprava, pravi drugi pisec spremne besede Uroš Zupan. Ne bom govorila o romanu, ker Himalaja sama vabi v svoje naročje, v katerem sta življenje in smrt enakovredna partnerja. Odlomek za okus: Zunaj na dvorišču, koraki: kot bi postavali ljudje. Tihi zvoki. Tu pa ta ženska, stoje na pragu; z vsem telesom je zastirala dan, da ni mogel noter; izza njenih rok so se svetlikale zaplate neba; izpod njenih stopal je mezela svetloba; mokra svetloba, kot bi bila tla pod njo poplavljena s solzami. In potem hlip. Znova tihi, predirljivi jok in bridkost, ki ji je krotovičila telo. »Tvojega očeta so ubili.« »Pa tebe, mati – kdo te je ubil?« Drugi roman je napisal francoski filozof Jérome Ferrari, po rodu s Korzike, odkoder je njegov prastric Antoine Vesperini, ki mu je s knjigo postavil spomenik. S prestižno nagrado Goncourt (2012) ovenčani roman je navdihnila pridiga. »Preseneča te, da gre svet počasi h koncu? Čudi se rajši, da ga vidiš v takšni pozni starosti. Svet je kot človek; rodi se, raste in umre (…). V starosti človeka torej pestijo nadloge in svet v starosti prav tako pestijo nesreče …« Avtor: Sveti Avguštin, Pridiga 81, december 410. Razen zadnjega poglavja so vsa naslovljena po Avguštinovih pridigah: »Morda pa Rim ni propadel, če niso propadli Rimljani«, »Sprejmite torej, bratje, Božjo kazen brez zadržkov«, »Ti pa glej, kaj si. Kajti ogenj pride zagotovo«, »Kar človek naredi, to človek uniči«, »Kam boš šel proč od sveta?« Zadnje poglavje je Ferrari naslovil »Kajti Bog ti je pripravil zgolj svet, ki je minljiv«. Streznitveno sporočilo v času, tako podobnem tistemu pred padcem Rima! »V resnici ne vemo, kaj so to svetovi. Lahko pa prežimo na znamenja njihovega konca,« piše avtor v filozofsko polnem in literarno odličnem romanu, premisleku o svetovih v nas in svetu, v katerem smo mi. Ritem njegovega pripovedovanja je raznolik, od kratkih dialogov do poglavja, spisanega v enem odstavku, uauuu! Njegovi liki so živi, glavna junaka, prijatelja od malih nog (prijateljstvo je skrivnost!) prototipa današnjih življenjskih drž: zaradi propada akademskega sveta, oskrunitve filozofije in bedastih primitivnih novinarjev prestopnik v materialni vsakdanjik ter neodrasel mamon, ki zatiska oči pred realnostjo. Ženska pa ve: »Vsak svet je kot človek, celota, iz katere je nemogoče črpati po svoji volji, in kakor to celoto ga je treba zavrniti ali sprejeti, tako listje kot plodove, tako plevel kot zrnje, tako nizkotnost kot milino.« Sijajen roman, s katerim bolje razumemo svetove in ljudi. In propad, ki se bliža.