»Nobena zgodba ni tuja, če se povežemo z besedami.«
Veronika Dintinjana (1977) je ena tistih pesnic, ki je pozornost tako kritikov kot bralcev pritegnila že s prvencem Rumeno gori grm forzicij (LUD Literatura, 2008), za katerega je prejela nagrado Slovenskega knjižnega sejma za najboljši prvenec. Po dolgih, vsaj za slovenske razmere, osmih letih je izšla njena druga zbirka V suhem doku (LUD Literatura, 2016), s katero je spet požela navdušenje kritikov in bralcev ter zanjo prejela Jenkovo nagrado. V vmesnem času je, poenostavljeno rečeno, osvojila še lovoriko vitezinja poezije na Pesniškem turnirju v Mariboru in še eno na 6. ljubljanskem pesniškem slemu, skupaj z Dejanom Kobanom organizirala vrsto Mladih rim ali najbolj rock\'n\'roll pesniških večerov v Sloveniji, ki so v prvi vrsti namenjeni mladim pesniškim silam, prevajala in, če za hip osvetlimo še njen prvi poklic, opravila specializacijo iz kirurgije.
Bukla: Za prvo zbirko ste prejeli nagrado za najboljši prvenec, za drugo pa Jenkovo nagrado, pri čemer je žirija v utemeljitvi napisala, da je bila letos odločitev zaradi odlične pesniške bere (S. Makarovič, M. Jesih, M. Komelj, A. Medved) zelo težka. Kaj vam pomeni nagrada?
Dintinjana: Občutek, da ne pišeš v prazno, je dragocen. Nagrada ne nazadnje pomeni, da je knjigo nekdo pozorno prebral. Čeprav je tekmovanje poeziji tuje in so presoje vedno odvisne od številnih okoliščin, sem nagrade vesela. Seveda pa ne poznam dosti ljudi, ki se nagrad ne razveselijo.
Bukla: Ker je med eno in drugo zbirko minilo osem let, me zanima, kakšen je vaš pogled na obe zbirki. Kritiki namreč prvo večkrat opisujejo kot svetlejšo, bolj harmonično, medtem ko naj bi bili v drugi izrazitejši mračnejši toni.
Dintinjana: Osebno mi je prva ljubša. Ne da bi bila boljša, drugačna je, nekakšen notranji mir vsebuje, nekakšno žarenje. Do druge imam gotovo manj odmika, te pesmi se mi šele razkrivajo. Tudi prva zbirka ima »tem ne tone«, zadnji razdelek tematizira smrt in končnost. Je pa res, da naredi to na »svetel« način, s sprejemanjem, razumevanjem minljivosti. Za prvo knjigo bi lahko res rekla, da je bolj harmonična, toda to ne pomeni, da je druga knjiga disharmonična. Všeč mi je oznaka, ki jo je uporabil pokojni Milan Vincetič: da je diskurzivna. Pesmi so si med sabo nasprotujoče, že naslednja spodnaša spoznanja predhodne, jih poglablja, rekontekstualizira. To ni enovit pogled na svet. Morda bi lahko prvo knjigo primerjala z jasnostjo korala, drugo pa z bolj zapleteno strukturo polifonije, ki je izšla iz njega.
Bukla: Imate kar dva poklica: ste pesnica in kirurginja. Čeprav sled nje neradi izpostavljate, vaš poklicni vsakdan včasih zelo izrazito vdre tudi v vašo poezijo, v mislih imam npr. pesem Telo brez srca iz prve zbirke o izkušnji presaditve srca. Zanima me, kje sta si po vašem mnenju poezija in medicina najbliže in kje (če sploh kje) sta najbolj oddaljeni?
Dintinjana: Najbolj sta oddaljeni v vsakdanjem življenju. Najbliže? Morda v pozornosti do Drugega, v poslušanju, ki je nujen del obeh umetnosti, pa morda v sposobnosti opazovanja in tolmačenja tistega, kar vidita. Omenjena pesem je nastala še v času študija. Transplantacija srca je zame kot bralko metafora za iskanje svojega mesta v pesniški tradiciji; gre za vstavljanje lastnega srca v drugo telo, ki je daleč starejše.
Bukla: V drugem delu pesmi Apologija iz nove zbirke upesnjujete tragično smrt deklice, ki jo je oče vrgel iz devetega nadstropja. Je poezija za vas tudi nekakšen filter za soočenje z marsikdaj preveč pretres ljivim vsakdanom?
Dintinjana: Gre za dve ločene pesmi, ki si v knjigi sledita. Prva ima naslov, druga ne. Poezija ni filter. Vsakdanjik je pogosto grozljiv, filter je po navadi apatija ali brezbrižnost, ignoriranje določenih dogodkov. Če so dražljaji premočni, preveč konstantni, jih naš um čez čas ne bo več opazil. Poezija deluje ravno nasprotno od habituacije. Vsakdanjost ohrani živo. Tudi grozo, ne samo lepoto.
Bukla: Je vaš pogled na človeka/življenje drugačen, ko nanj gledate kot pesnica ali kot zdravnica? Ali je morda zaradi združevanja obeh izkušenj vaš pogled širši in globlji?
Dintinjana: Kakšen pogled ima pesnik, pesnica, zdravnik, zdravnica? Kak šnega bi naj imel? Ne vem. Tudi ne vem, ali lahko govorim o pogledu v ednini, vsakdo od nas nosi v sebi različne vloge, različne izkušnje, nešteto pogledov ... Morda je naš pogled na človeka, življenje, vesolje in sploh vse kot oko muhe, sestavljeno iz drobnih očesc ...
Bukla: Posebej močna prvina zbirke je upesnjevanje sodobnosti skozi antični mit; pesem Apologija o Agamemnovem žrtvovanju hčerke Ifigenije ali Itaka o razmišljanju o družini. Ste mitske prispodobe uporabili zato, ker ste želeli povedati, da je življenje večno vračanje istega? Ali je morda, če govorimo o upesnjevanju lastne (tudi družinske) izkušnje, lažje, če to naredimo skozi tujo zgodbo in tako vzpostavimo nekakšno distanco do povedanega?
Dintinjana: Podob in mitov nisem uporabila z namenom; težko bi rekla, da sem jih uporabila. Vzniknile so iz tišine. »Kozmos je ubeseden v mitu, svet pa se razkriva kot jezik.« To je rekel Mircea Eliade. Robbe Grillet je enkrat na vprašanje, kaj je želel s tekstom povedati, novinarju odgovoril, da ni telegrafist, da bi imel sporočilo za nas. Je svet večno vračanje istega? Morda pa je to vprašanje za vas. Nobena zgodba ni tuja, če vstopimo vanjo. Če se povežemo z besedami. Kje je takrat distanca? Irski pesnik O\'Riordain pravi, da brezbrižnost ni dovoljena. Pravi pa tudi, da je ves svet njegov rojstni kraj.
Bukla: S pesmimi ste vpeti tudi v sedanjost (begunska kriza, Fukušima itd.), tematizirate življenje od rojstva do smrti, razmišljate o domu, družini, prednikih, otroštvu, iskanju svobode in identitete ... Zapišete: »Svoboda gibanja se začne z mirovanjem.« Šele mirovanje je druženje s sabo, je čas ustvarjanja in razvezovanja vezi. Lirski sub jekt se na neki način ves čas trga od korenin, doma, zato da bi se na koncu vrnil na svoj začetek. Kje torej najti svobodo?
Dintinjana: Res je, kje? Morda se je za začetek smiselno vprašati, kaj je svoboda. To je lahko intimno vprašanje. Je tudi politično vprašanje. Lahko ga razumemo tudi bolj preprosto, v pomenu kaj nas veže. V pozitivnem in negativnem smislu. V pesmi Sv. Peter in angel ameriške pesnice valižansko-judovskega porekla Denise Levertov, ki sem jo prevajala, sledimo apostolu trenutek po osvoboditvi iz mamertinske ječe. »Bolj straš ljivo kot zapor«: naenkrat ob sebi ne sliši več angelovih korakov, ostal je sam, sam je »ključ naslednjih vrat, naslednjih grozot svobode in radosti«. Fant in dekle v filmu Diplomiranec ubežita načrtom svojih staršev, pričakovanjem družbe. Uspe jima ujeti avtobus. Toda njuna nasmeha, njuno veselje ob pobegu se do konca vožnje (in filma) razblini, vanju se naseli strah – svoboda prinaša odgovornost za lastno življenje in morda tudi za življenje drugih. To je zrelostni izpit. Morda pa je laže, če odgovorim z verzom iz pesmi, za katero se zdi, da ve več kot jaz: »Svoboda je rojstni kraj, še eno vračanje domov.«
Bukla: Že v vaši prvi zbirki je pogost element voda, še večji pomen pa dobi v drugi zbirki – posredno že z naslovom. Voda v najširšem pojmovanju (kot neskončni ocean, v katerega se zazira Kolumb, plovba ali kot solze ob smrti ljubljenega) je ena temeljnih prvin. Zakaj ravno voda?
Dintinjana: Morda, ker smo v 60 odstotkih iz vode? Ker se je življenje na Zemlji začelo v prajuhi? Ker plavamo devet mesecev v plodovnici? Ker se je civilizacija pogosto začela ob reki ali ob sotočju? Ker ni mogoče dvakrat stopiti v isto reko? Ker brez vode dehidriraš in umreš? Ker morje odseva modrino neba? Ker, kot pravi Tomaž Šalamun, voda najbolj ljubi?
Bukla: V poeziji se večkrat navdihujete tudi pri drugih umetniških zvrsteh, še največkrat pri slikarstvu ... Zdi se, da skušate v teh pes mih (npr. Saskia o Rembrandtovem portretu žene) z besedami zajeti tisto, kar je slikar z barvami zajel na platnu.
Dintinjana: Rembrandt je bil premišljevalec. Njegove misli so barve, svetloba njegovi stavki in sintaksa. Njegov pogled pogosto seže globlje od filozofskega. Govori obema polovicama možganov. Likovna umetnost ima, tako kot druge umetnosti, številne premišljevalce o naravi stvarnosti, človeka, vesolja, božjega ... Moj nekdanji profesor Jiři Bezlaj pravi, da je umet niško delo tem popolnejše, čim bolj nagovarja človeka v vsej njegovi integralnosti. Tudi sama tako mislim.
Bukla: Ker že več kot desetletje prirejate Mlade rime ali najbolj rock\'n\'roll pesniške večere v Sloveniji, me zanima, kaj menite o mladi poeziji, so res na pohodu ženski pesniški glasovi? Ne nazadnje ste v zadnjih petih letih Jenkovo nagrado prejele kar tri pesnice: poleg vas še dvakrat Anja Golob in Kristina Hočevar?
Dintinjana: »Na pohodu« se sliši zelo vojaško. Prej bi rekla, da se vzpostavlja ravnovesje. Nihče ne izpostavlja, če nagrado tri leta zapored dobi avtor moškega spola. Novih glasov je veliko in so raznoliki. Nočem opisovati ali opredeljevati njihovih poetik ali značilnosti – največ, kar lahko naredim, je, da jim pozorno prisluhnem.