Nekaj misli letošnjih nagrajenih prevajalcev o prevajanju in prevodu
V septembrski in oktobrski številki Bukle smo že predstavili po tri najožje kandidate za Sovretovo in Jermanovo nagrado, v novembrski številki zaokrožuje skupinsko sliko portret prejemnika nagrade Radojke Vrančič. Prejemnike nagrad smo zaprosili, naj kratko očrtajo svoj osebni prevajalski credo. Povabilu so se odzvali na najrazličnejše načine, od globoko občutene refleksije do stvarne samoanalize in pronicljivega aforizma, celo pesništva. Prav v tem pisanem mozaiku mislic pa točno – lahko bi rekli, skoraj prevajalsko točno – odseva mnogostranskost prevajalskega ustvarjanja, ki ima kljub različnim poudarkom bistven skupni imenovalec: ljubezen, še več, očaranost nad jezikom, ki ji stopata ob strani stanovski ponos in obenem ponižnost pred neizčrpnimi izzivi jezika, književnosti – človeškega duha.
Saša Jerele
Sovretova nagrada 2017 za prevod romana
Splet večnosti
Marguerite Yourcenar
»V Careyjevem romanu Oscar in Lucinda ima zaletavi, zaljubljeni nekdanji semeniščnik blazen načrt: po reki splavlja stekleno katedralo, ki bi jo rad preselil v pustinjo. Vsakič, ko prenašam kak literarni svet v svoj jezik, imam občutek, da selim takšno krhko katedralo, ki se nevarno ziblje na valovih sredi divjine. (Naj mi bo v opomin, da Oscar nazad nje v njej zaspi in utone.) Rada berem o različnih pristopih k prevajanju, rimskem tekmovalnem posnemanju, sedmerih korakih krščanske spoštljivosti, romantičnem potujevanju, a se mi zdi, da se na vseh brveh med njimi učim predvsem umetnosti padca. Ritmizirani stavek M. Yourcenar je težko dostopen, ker spominja na poezijo, hipnotičnost dosega z množico sintaktičnih retoričnih figur v periodah, obvladanih flaubertovskih opisih in eleganci maksime.«
Urša Zabukovec
Sovretova nagrada 2017 za prevod romana
Mjausk
Tatjane Tolstoj
»Prevajanje je predvsem vaja v združevanju ponižnosti in ustvarjalnosti. Ponižnosti pred avtorjem, njegovim doživljanjem sveta in duhovno naravnanostjo, kar se vse izraža v njegovem slogu. Tega prevajalec ne sme potvarjati, nadvladati s svojim glasom, mora se mu podrediti. A kljub temu – ali pa ravno zato – mora biti prevajalec neskončno ustvarjalen: s svojim jezikom mora verodostojno (po)ustvariti avtorjev svet za bralce iz drugega kulturnega okolja, z drugačnim dojemanjem sveta. Brez ustvarjalnosti ni ponižnosti.
To velja tudi za prevajanje romana Mjausk Tat jane Tolstoj. Pisala sem tako rekoč svoj roman, gradila svoje imaginarne svetove, odkrivala jezik, za katerega nisem vedela, da ga (po)znam – a vse to znotraj posebne galaksije, kjer se vse giblje po miselnih zakonih ruske pisateljice.«
Branko Gradišnik
Jermanova nagrada 2017 za prevod priročnika
Psihoanalitična diagnostika
Nancy McWilliams
»Pri prevajanju strokovne literature mi ni mar načel ekvivalence, tako da po potrebi opravim vse tisto, kar bi bil moral opraviti urednik izvirne izdaje: to se tiče slovnice, sloga, umljivosti, živosti in stvarnih napak.
Držim se sicer načela, da naj prevajalec ne beza v tisto, kar se je v domači stroki že uveljavilo, vseeno pa pri največjih kiksih (kalkih, prevedkih brez inherentne možnosti tvorjenja izpeljank ipd.) po navadi zapišem tudi svojo ustreznico. Recimo, zdaj se že kar piše »stendap« za podvrsto komikov, čeprav bi povsem ustrezal izraz »podijski« (komik). Res smešno.
Pač ponudim, kakor sem dolžan.
Vsak ima svojega mojstra. Na terminoloških minskih poljih se mojstri, na katere se obračam, menjujejo glede na zadevno polje (pri Diagnostiki je bil tak vrli psiholog in psihoterapevt Bojan Varjačić, dr. sc., tudi sam prevajalec). Ne glede na področja pa vselej bdi nad mano kot etimološki faktotum prijatelj dr. Marko Snoj.«
Bogdan Gradišnik
Jermanova nagrada 2017 za prevod razprave
Večni človek
G. K. Chestertona
CREDO QUIA NON CREDO
Kje naj danes kupim kredo,
da napišem ta svoj credo
na nevidno tablo znanja
brez cincanja in jecljanja?
Izvirniku naj bom zvest,
če nočem, da me peče vest?
Hkrati pa jezik svoj slavim,
različnih regul se držim?
Kako pri vsej tej tiraniji
pobegnem naj shizofreniji?
In to zdaj, ko linguo franco
častimo kakor nebeščanko!
Traduttore: traditore!
Naj se znajde, kdor se more.
Kdo se bo ovenčal s slavo –
kdo izdajo plačal z glavo?