Druga preteklost
Vinko Möderndorfer
Druga preteklost
Goga, 2017, t. v., 824 str., 34,90 €, JAK
Je mogoče strniti misli o tem 800 strani obsežnem romanu v nekaj besed? Mogoče. Veličasten roman. Pripovedno bravurozen. Napisan z ljubeznijo in sočut jem, da sem zmogla prebrati celo groz ljive prizore mučenja v zaporu in razcefranih teles po izdaji partizanskega bataljona. Ker sem razumela. Razumela tiste, ki so tako sovražili, se maščevali, so globoko ljubili … Vinko Möderndorfer (1958) z opisovanjem detajlov slika žive ljudi in tok življenja tako prepričljivo, da postanemo del njegove mogočne freske, potopljeni v čas, ki je tudi naš. Samo velika literatura zmore ukiniti distanco med bralcem in dogajanjem; Druga preteklost je taka pisava, ki posrka vase, v svoje drobovje, ki je živa resnica, četudi pretočena skozi umetnikovo imaginacijo. Moja resnica, resnica naših prednikov in resnica otrok, ki bodo opisane vzorce ponovili in zavrteli nov krog druge, tretje, četrte prihodnje preteklosti …
Avtor je roman kot nosečnica nosil skoraj vse življenje, leto dni ga je, nespečnež, pisal dan in noč, še pol leta pilil in najbrž je po njegovem izidu preveč utrujen, da bi dojel, kako fascinantno fresko nam je daroval. »Zgodbo, v kateri nastopajo različne osebe, množica ljudi, živali, objektov, situacij. /…/ Ko stojimo pred mogočnimi freskami, se počutimo majhne pred veliko zgodovino, pred velikimi zgodbami. Freska slika svet, stvarstvo, vesolje. /…/ Odpira nam vrata v najtemačnejše prostore tesnobe in najsvetlejše prostore želja. Ko z očmi opazovalca vstopimo v fresko, vstopimo v svet, ki ga ni več in ki hkrati še bolj je, kot je v resnici bil. Stopimo v večnost. Ne samo v večnost zgodbe, ampak tudi v večnost sveta.«
Möderndorfer izpisuje kroniko dveh močnih družin v Dolini: nemškega graščaka in lastnika žage ter slovenskega gostilničarja in župana, ki se poroči z graščakovo hčerjo, zagledano v Hitlerjevo vizijo vzvišene nemške rase. Zmagovalni Nemci in nemškutarji po drugi svetovni vojni doživijo kruto maščevanje njihovih izkoriščanih delavcev in kmetov. Položaji moči se spremenijo, življenje ne. Ker ostaja človek enako bitje iz krvi in mesa že tisočletja, se njegova usoda bistveno ne spremeni; otroci jo ponovijo, ne da bi vedeli za skrivnosti svojih staršev, ki vodijo tudi njih. »Živimo tudi življenja svojih prednikov. Nadal jujemo jih. In ponavljamo jih. Iste napake, podobne odločitve.« Spom nimo se samo krutosti Srebrenice in današnjih vojn! »Vedno lahko sosedu iztaknemo oči in ga pribijemo na kol, samo časi morajo biti primerni za to.«
Druga preteklost je na zgodovinskem ozadju zasnovan družinski in vojni roman, pa tudi roman sprave, kakršnega na Slovenskem še ni bilo. Kajti – kot piše vodilo v tretji del knjige: »Če verjameš v življenje, se sprava zgodi sama od sebe.«
»Bolj kot preteklost,« je povedal pisatelj v intervjuju za prejšnjo številko Bukle, »me je zanimala skrivnost življenja, dnk človekovega bivanja in ravnanja v svetu, ki ga je že davno zapustil celo bog.« Ni pa ga (še) zapustila umetnost, ni ga zapustila lepota, ker ga niso zapustile oči tistih, ki jo zmorejo videti. Vinko Möderndorfer je v svojem živ ljenjskem delu dihnil lepoto v vse koščke te izjemno pretanjeno napisane freske. Ker je likom omogočil človeško dostojanstvo. Naše dos tojanstvo je naš obraz v vseh legah, od rojstnega do smrtnega iz-diha. Avtor v esejistično refleksivni ravnini romana zapoje hvalnico takemu spominu. Spomnil se je številnih, od ubitih talcev do nemških vojakov na kamionih, ki se peljejo v hladno rusko smrt, od nemških meščanskih družin do delavskih in kmečkih slovenskih. »In vsi so za hip dobili obraze, četudi sem si jih izmislil, četudi sem jih sestavil iz mnogih obrazov, oživeli so, se sestavili v fresko, ki se ji reče življenje. Nihče ni kriv in nihče ni nedolžen. Vse skupaj je samo življenje. In nič drugega.«