»S knjigo poskrbim, da nekaj ostane za mano.«
Če so bili smučarski skoki njegova prva strast in je jadranje postalo njegova druga športna strast, se je tema dvema počasi pridružilo še pisanje. Miran Tepeš zdaj pa že vrsto let deluje kot funkcionar v smučarskih skokih, vmes, ko ga delo ne priganja, pa pljuje s svojo Skokico in popisuje kraje, ki jih objadra. Pred leti je napisal knjigi Z vetrom (2008) in Proti soncu (2012), v katerih je preplul svet in se podal v lov še za novimi morskimi dogodivščinami, v novem potopisu Veliki trije pa slovenskim bralkam in bralcem predstavi jadranje mimo treh znamenitih južnih rtov: Horna, Leeuwina in Rta dobrega upanja. No, še ena strast je verjetno fotografiranje, med potjo je namreč nastalo na stotine sijajnih fotografij …
Bukla: Kako prepletena je vaša jadralska strast z dejstvom, da ste po izobrazbi geograf?
Tepeš: Jadral sem že, preden sem se odločil za študij geografije. Rad jadram, potujem in spoznavam nove kraje in nove dele sveta, zato je moja barka zad njih petnajst let vseskozi nekje na poti. Poznavanje geografije mi olajša načrtovanje jadralskih poti in hkrati pomaga izbirati nove cilje.
Bukla: Kako se vaša jadralska potovanja vključujejo v siceršnje delovne in družinske obveznosti?
Tepeš: Zadnja leta delam za Mednarodno smučarsko zvezo FIS in je moje delo sezonsko. Poleti imamo tekmovanja dva meseca in pozimi pet mesecev, vmes pa imam spomladi in jeseni manj službenih obveznosti. To sta obdobji, ki ju v veliki meri lahko izkoristim za jadranje in takrat se posvetim tudi družini. Doma so navajeni mojih potovanj in odsotnosti, vendar bodo domači težko rekli, da jih zanemarjam. Starejša dva otroka, Jurij in Anja, sta že odrastla, najmlajši Jon hodi v gimnazijo. Vzgojna leta so mimo in v šali lahko ugotovim le, da me ne pogrešajo, prej nasprotno – ko sem kdaj več tednov doma in skušam uveljavljati svoj red, me začnejo spraševati, kdaj bom šel spet na barko, da jih bom pustil na miru. Žena je prevzela večji delež skrbi za družino.
Jadranje je res predvsem moj konjiček in moj svet, v katerega se umak nem, ko imam življenjskega in poslovnega vrveža vrh glave. Pri ženi in otrocih velikega navdušenja za jadranje ni in jih v to tudi ne silim, so pa na barki vedno dobrodošli.
Seveda je jadranje povezano s stroški in z njimi ne želim obremenjevati družinskega proračuna, zato poskušam s prirejanjem jadralskih tečajev in s knjigami zaslužiti nekaj denarja za financiranje mojih jadralskih poti po svetovnih morjih.
Bukla: Se pravi, da Skokico pustite v nekem zalivu na drugem koncu sveta in se čez nekaj mesecev z letalom znova vrnete ponjo?
Tepeš: Sveta ni mogoče objadrati v nekaj tednih, jadranju pa letno lahko namenim približno štiri mesece, zato jadralske poti razdelim na več etap, jadrnico pa vmes pustim v varnem pristanišču nekje na robu oceana, kamor pač ob izteku počitnic prijadram. Ko je zimska ali poletna tekmovalna sezona mimo, se spet odpravim na jadrnico in odjadram novim ciljem in novim otokom nasproti. Družina se mi na poti včasih pridruži in tega sem zelo vesel. Izogibajo se dolgim oceanskim potem in pridejo predvsem tja, kjer so otoki na gosto posejani.
Bukla: Domnevam, da čas na jadrnici mineva drugače, ali pa je ves čas treba biti buden in pozoren? Verjetno mora biti človek, ki se odloči za takšno jadralsko vandranje, pomirjen tudi s samoto, z lastno družbo?
Tepeš: Samota, odmaknjenost, odvisnost od narave je to, kar me pri jad ranju privlači, vendar sem na jadrnici vesel tudi družbe. Jadranje v družbi je marsikdaj zabavnejše, predvsem pa varnejše.
Samota ni za vsakogar in nekajkrat se mi je že zgodilo, da sem moral bodriti svoje sojadralce na barki, ko so po tednu ali dveh jadranja na oceanu prišli do spoznanja, da nekaj tisoč kilometrov okoli nas ni kopnega, ni žive duše.
Bukla: Kako nevarno je danes plutje z malo jadrnico po oceanih? Tehnologija je napredovala in tudi informacijski kanali so vam verjetno v pomoč, a na koncu se morate še vedno zanesti na jadra, motor in lastno presojo.
Tepeš: Kako varno je jadranje, je ob vsej sodobni tehnologiji še vedno v veliki meri odvisno od jadralcev samih. Na oceanske poti se je treba dobro pripraviti, tako psihično kot telesno, preučiti je treba vremenske in morske razmere ter ustrezno pripraviti barko. Določeno tveganje pri prečkanju oceana vedno obstaja, saj je vreme včasih nepredvidljivo in tudi oprema lahko odpove. Tudi izbor posadke je pomemben, saj se že nekajdnevno jadranje po odprtem morju zaradi značajske neusklajenosti jadralcev lahko spremeni v nočno moro za vse.
Bukla: Pišete že med plovbo ali se tega lotite potem, ko ste že na »stabilnem« kopnem?
Tepeš: Krajše zapiske si med jadranjem delam sproti, vsak večer. Na trd nih tleh potem vse skupaj uredim in dopolnim. Hkrati uredim tudi fotografije in filme, ki jih posnamem na poti. Pri končnem urejanju za potopis je boljše, da od jadranja mine nekaj časa, da laže ločiš plevel od solate. :)
Bukla: Pri pisanju prve knjige vam je pomagal sošolec in pisatelj Jani Virk. Pri tretji knjigi se gotovo počutite bolj suverenega pri zapisovanju dogodivščin in doživljajev s poti kot pri prvi. Kaj vam pomeni pisanje?
Tepeš: Da ne bo kdo mislil, da mi je Jani napisal knjigo Z vetrom. Napisal sem jo sam, on bi jo napisal bolje. Veliko mi je pomagal z nasveti, kaj naj v knjigo še napišem, da bo zanimivejša, kaj naj izločim, da ne bo preveč dolgočasna. Pomagal mi je tudi pri lektoriranju. Podobno mi je pomagal tudi pri knjigi Proti soncu. Verjetno sem s prvima dvema knjigama dobil nekaj izkušenj, v tretjem potopisu pa opisujem jadranje med otoki, ki so daleč od običajnih jadralskih poti, zato upam, da je knjiga Veliki trije še bolj zanimiva, a o tem bodo lahko presodili le bralci. Ne domišljam si, da sem pisatelj. Zapisujem, kar vidim in kar se mi dogaja na jadralskih poteh. Na koncu to uredim in izdam v obliki knjige, ker se mi zdi, da so dogodivščine lahko zanimive tudi za druge. Ne nazadnje s knjigo poskrbim, da nekaj ostane za mano, da spomin na jadralske poti počasneje obledi.
Bukla: Skokica je trenutno zasidrana nekje v bližini Rta dobrega upanja, njena pot pa se tu verjetno ne bo končala. Imate za nasled njo pomlad – po koncu smučarske skakalne sezone – morda že nove načrte? Tudi knjižne?
Tepeš: Spomladi imam namen jadrati iz Južne Afrike do Namibije in čez Atlantik do Svete Helene ter Južne Amerike, potem pa še enkrat čez Atlantik do Evrope in jeseni po Sredozemlju do Slovenije. Zagotovo si bom še vedno zapisoval, kaj se mi dogaja na poti. Že s prejšnjih poti po Atlantiku imam dosti zapiskov in veliko zanimivih fotografij. Če bom videl smisel in zbral voljo za urejanje, morda nastane nova knjiga, posvečena Atlantiku.