»Zdi se mi, da sem vraščena v naravo.«
Neža Maurer in Barbara Ogrič Markež
Avtor fotografije: Katarina Ropret
Neža Maurer (1930) piše in ustvarja že več kot pol stoletja. Poleg poezije, po kateri jo najbolj poznamo tako mladi kot mladi po srcu, je napisala tudi več proznih del za vse generacije, reportaž, potopisov, otroških iger in radijskih oddaj. Na podlagi njenih pesmi so posneli tudi nekaj televizijskih filmov. Vsi, ki so Nežo Maurer v zadnjem času srečali v živo, pravijo, da je pri svojih 87 letih še vedno kot sonce, topla, pozitivna in vedra, hkrati pa zelo razmišljujoča, odločna in razgledana gospa. Ob izidu njenih zbranih pesmi za otroke smo govorili z njo in z ilustratorko njene zadnje zbirke pesmi, Barbaro Ogrič Markež. Beseda je tekla o glavnih motivih, ki žuborijo skozi pesmi in ilustracije, o čudežni naravi, ljubezni, vojni in ustvarjalnem procesu pri upodabljanju poezije za otroke.
Neža Maurer
Bukla: V teh dneh ste dobili v roke svojo novo knjigo z naslovom Nekaj zelo zelo lepega … Kakšni so prvi občutki?
Maurer: Lepa knjiga je, ogromna. V njej so zbrane moje pesmi, ki so nas tale v vsem mojem življenju, zdaj pa jih prvič vidim v taki obliki in vse skupaj na enem mestu. Debela knjiga je, kar težka – mislim, da tako velike knjige še nisem imela. Ima trde platnice in lepe barve, take nežne, nevtralne, ki so mi blizu.
Bukla: Likovno in oblikovno vam je torej všeč. Se vam zdijo ilustracije pomembno dopolnilo poezije za otroke?
Maurer: V knjigi je veliko narave, drevje, luna in drevesne veje. Veliko je tudi živali: slon, medved in tisti ptič z velikim perjem … pav, ja, in jazbec. Naslovnica mi je še posebej všeč. Ogromnega slona ima in jaz imam neko posebno afiniteto do slonov, to so res moje priljubljene živali. Doma sem jih imela veliko, lesenih, porcelanastih in plišastih. Upam, da bo knjiga otrokom všeč, saj imajo po navadi radi živali, ampak večina jih hoče tanke knjige, z malo besedila in veliko slikami – no tale ni taka. Mogoče jo bodo morali brati skupaj s starši.
Bukla: Koliko časa že ustvarjate poezijo za otroke, ali se spomnite vaših začetkov?
Maurer: Za otroke sem začela pisati, ko sem bila še učiteljica, veliko preden sem imela svoje otroke. Pravzaprav sem jaz tisti otrok – od nekdaj se mi zdi, da sem precej otročja. Lahko bi rekla, da je v meni otroška duša, ki ne odraste in se ne stara. Vse življenje sem malce otročja in zato imam toliko knjig in toliko pesmi za otroke.
Bukla: Ampak poznamo tudi vaše pesmi za odrasle, kako pa je s tem? Kako so nastajale in kdaj?
Maurer: V mojih pesmih za odrasle je pogosto najti ljubezen in srečo, kot da se me razočaranje ne bi prijelo. Seveda, vsak človek doživi kaka velika razočaranja, ampak moja so šla kar mimo, jaz sem kar pozabila nanje. Razočaranje se ne sme zažreti v človeka, saj te lahko potem dobesedno uniči. Jaz se v glavnem spominjam samo dobrih stvari … Pisanje za odrasle se je začelo z ljubeznijo, ta pa je rodila ljubezenske pesmi …
Bukla: Kaj pa mir, svoboda in vojna … tudi to so teme vašega pisanja?
Maurer: Da lahko pišeš, moraš imeti neko čustvo, neko ljubezen ali pa neko bolečino. Nekdo, ki ti povzroči veliko bolečine, te seveda prizadene, vendar lahko to spremeniš v pesem in si mu potem hvaležen za bolečino. Vojna je uničevanje in jaz sem jo v otroštvu doživela … Zato me vprašanje vojn po svetu še zmeraj spremlja, zato sem bila tudi dejavna članica mirovnega društva. Najbolj me boli to, da ljudje že celo večnost pobijajo drug drugega … Ni se nam treba vojskovati in pobijati, na svetu je dovolj prostora za vse, ampak vse kaže, da imajo nekateri napadalnost vrojeno v sebi in so tako brez krivde krivi …
Bukla: Ali kaj berete in spremljate slovenske pesnike? Kako mislite, da je mladim pesnikom danes – je laže ali teže postati prepoznaven kot v vaših mladih časih?
Maurer: Včasih sem bila čisto na tekočem in sem prebrala veliko tega, kar so napisali. Danes nimam več tako tesnega stika z novimi knjigami. Po eni strani je mladim pesnikom danes laže uspeti. Za vsakega ustvarjalca je najpomembnejše, koliko je v njem žive moči, pa velika vztrajnost in prisot nost na slovenskem kulturnem polju sta pomembni … To vztrajnost in moč imaš ali pa nimaš …
Bukla: In vi? Še imate to živo moč v sebi? Še vedno pišete?
Maurer: Pišem – manj kot včasih, ampak še vedno. Delam si kratke zabeležke, včasih kar pride tak trenutek, ko preprosto moram povedati, kar čutim. Največkrat se to zgodi ponoči in potem imam zvezek pri postelji in hitro zapišem. Naučila sem se pisati ponoči, ne da bi prižgala luč. V temi mi grejo vse vrste misli po glavi, čeprav zdaj ni govora o vojnah, se moje misli velikokrat ustavijo tudi tam in pri naravi …
Bukla: Ja, narava pomirja in zdravi, pravijo …
Maurer: Naravo imam res rada. Preprosto moram videti, kdaj bo ozelenela prva bukev, zato pa z daljnogledom pogledujem skozi okno na sosednji breg … Tudi kadar ne morem ven, jo opazujem od daleč. Zelo sem odvis na od narave, mislim, da sem kar vraščena vanjo.
Barbara Ogrič Markež
Bukla: Vaše ilustracije čudovito dopolnjujejo Nežino zbirko pesmi za otroke. Kako bi bralcem razložili ustvarjalni proces, ki je potreben, da nastanejo podobe za tako obsežno knjigo?
Ogrič Markež: Hm ... kako razložiti proces? Na začetku je zame dobro, da predvsem mislim, gledam, čutim prazno knjigo. Gledati, kot bi jo videla prvič, čutiti njeno odpiranje, zapiranje, materialnost, tako nekako, kot bi bilo misliti samo njen pojem in njegovo snovnost ... tedaj šele – v to praz nino – polnino povabiti vsebino – pesmi, tokrat. Nežine pesmi so glavno gibalo te knjige. Temeljno vprašanje, ki sem si ga postavljala, je bilo: kako se dotakniti njenih pesmi z upodobljajočim ... Ker (vsaj moji) resnici na ljubo, ko se izreka pesem, je tišina, (berite) belina, (berite) praznina, takrat in tam, edina snovna nuja, pa naj gre za poezijo, ki je namenjena starejšim ali tistim mlajšim. Zavedajoč se tega, sem bila bolj tipajoča kot zares gotova. Šlo je za iskanje ujemajočega, kako najti »kraj«, kjer pesem lahko postane odriv za podobe; v splošnem bi to preprosto pomenilo zavzeti držo pogleda in ujeti svojevrstno razmerje med pesmijo in podobo. Prebirala sem Nežine pesmi in iskala nekaj, kar odzvanja in povabi upodobitev. Precej intuitivno početje, se mi zdi. V tej odprtosti so se začeli porajati tudi motivi.
Bukla: Poskusiva biti konkretnejši, na primeru kakšne pesmi …
Ogrič Markež: Če grem konkretno bliže:
Nežina pesem Onstran (Kaj je tam daleč, kaj je tam onstran, kaj je tam za robom sveta ...) mi je ponudila upodobitev sprehoda skozi gozd, ki na koncu zraste v čarno ptico. Čarni gozd in čarobna ptica pa, vsaj tako si upam domišljati, zajemata vse čarobno, čarno in čudesno, ki je v pesmih »klicano v ime«.
Pesem Zelena uspavanka (Včasih se vrnem s poti utrujena in žalostna ...) odpre upodobitveni prostor za noč in njen vsepravšnji vsemir. Noč traja in se razrašča čez več strani knjige in tako nase vleče vse Nežine uspavanke ...
Pesem Bonbon – balon (Dan je siv kot moker asfalt. Tudi moja volja je siva.). Tu upodobim slone, ki s svojo govorico pogledov odpirajo domišljijski prostor. Sicer pa je s sloni v tej knjigi resnično tako ... Tako izvirno in čudesno so poklicani v pesem, da brez njih preprosto ne gre. So čisto posebni in tako intenzivni v svojih čudesnih položajih in ne nazadnje zelo zelo pesemsko ljubljeni, da lahko v knjigi živijo tudi za vsa preostala pesemska bitja.
Pesem Čas je zletet (Imam gnezdo in peruti. Nimam več mame in sestre. Ne bratov. Vsi so zleteli ...). S to pesmijo se upodobitveni ciklični lok knjige zaključi. Ptice odletijo. Ostanejo drevesa in sprehod skozi obet neskončnega gozda .
Bukla: Sliši se kar zahtevno. Kaj je bil največji izziv?
Ogrič Markež: Največji izziv je bil, kako v knjigi s toliko pesemske glasbe sploh »napeti« niti vizualne dramaturgije ter skozi sosledje podob ustvariti imaginativne časovne loke, ki se zdijo kot eno samo trajanje neskončnega (neskončni gozd, neskončna noč in njeno spanje, »dolgi« pogledi slonov ...). Ker kar koli postaviš zraven pesmi, začne hočeš nočeš govoriti skupaj z njo. Tanka je meja med smislom in nesmislom podob.
Bukla: Ali so ilustracije nastale v neposredni povezavi s pesmicami, ste pri njihovem snovanju sodelovali z avtorico ali založbo?
Ogrič Markež: Pri delu sem imela povsem proste roke, a hkrati s to pros tostjo tudi zelo ustvarjalno sodelovanje z urednico knjige Tjašo Koprivec. Le v tako odprtem dialogu, menim, lahko nastane nekaj zelo lepega. Ilus tracije so nastajale v neposredni povezavi s pesmimi in nastajajočo knjiž no obliko. Ko je bil koncept knjige postavljen in ilustracij že kar zajetno število, sva obiskali Nežo in jih ji pokazali. Dotaknilo se me je njeno veselje in iskreno sprejemanje nastalega. Neža je bila ena sama, svetla. Taka, kot njene pesmi.
Bukla: Bralci vaše delo poznamo predvsem iz inovativnih in lucidnih ilustracij knjige Klemna Koširja Divji Jadran? Kakšno tehniko ste uporabili takrat in kakšno v Nežini poeziji?
Ogrič Markež: Pri knjigi Divji Jadran je šlo za mešano tehniko (tuš, svinčnik, pisalo). Prav tako sicer tudi tukaj, le da sem dodala še pastel, je pa risba tu, pri Nežini knjigi zapeljala dlje. Karakter motivov in likov – njihova prezenca je močnejša ...
Bukla: Kakšna je razlika v nastajanju ilustracij za odrasle in za otroke?
Ogrič Markež: V resnici lahko samo ugotavljam, kakšna bi lahko bila razlika. Kar opažam, je, da se v svetu poezije za otroke, otroški literaturi nasploh pripisuje neka specifična stilnost – tipizacija, na drugi strani pa poeziji za odrasle prav tako ... Pa ne vem, če je tovrstno razmejevanje ravno tisto pravo, ali ne gre samo za predsodke ... Se pa precej nagibam k temu, da pesem stoji sama zase, in ne vem, ali sama na sebi sploh kaj potrebuje. Tudi ilustracije ne. Fino bi bilo, če bi vsaka posamična stvar porajala svoja pravila, brez tipizacij.
Bukla: Ste zadovoljni s končnim izdelkom, s knjigo kot celoto in z umestitvijo vaših ilustracij v njej?
Ogrič Markež: Zadovoljna, hvaležna za vse doživeto, vesela pa tudi ... Mis lim, da gre pri oblikovanju tovrstne knjige za večplastno početje, ki hkrati misli knjigo in njeno obliko, čuti njeno vsebino in poraja silo, ki prikliče upodobitve. Način umestitve ilustracij v knjigo je le seštevek naštetega. Vse skupaj je en sam poizkus približevanja in poizkus zarisa območja igre.