»Ne prevajamo zgolj besed, temveč kulture, poglede na svet in vrednotenjske sisteme ter s tem premostimo razlike med kulturami ...«
Med 22. in 24. majem bo v Foersterjevem vrtu za Filozofsko fakulteto v Ljubljani potekal 9. sejem akademske knjige Liber.ac. Sejem je postal prepoznaven kot kulturno in komunikacijsko središče, ki izpostavlja pestrost slovenskega akademskega založništva in si prizadeva akademsko knjigo približati širši javnosti. Letošnji spremljevalni program bo pod okriljem Znanstvene založbe FF in Knjigarne FF pripravil Oddelek za prevajalstvo, kar je imenitna priložnost za pogovor z dr. Davidom Limonom, rednim profesorjem in predstojnikom tega oddelka, ki poučuje britansko družbo in kulturo, idiomatiko in stilistiko, medkulturne študije ter prevajanje. Raziskovalno se zanima predvsem za kulturološke in sociološke vidike prevajanja, v angleščino pa je prevedel številne pomembne slovenske avtorje.
Bukla: Če začneva na začetku: v nedavnem intervjuju si dejal, da pri prevajanju ne gre toliko za jezik, temveč za kulturo in poznavanje razlik med kulturami. Sam v Sloveniji prebivaš že več kot dve desetletji, medtem pa si v angleščino prestavil nekaj temeljnih slovenskih avtorjev, tako slovenskih sodobnikov (npr. Evalda Flisarja in Andreja E. Skubica) kot tudi klasikov (npr. Frana Levstika). Se je ta tvoj »staž« izkazal za pomembno komponento pri prevajanju pomembnih slovenskih del?
Limon: Menim, da prevajanje z jezikovnega vidika ni huda težava. Načeloma je vse mogoče prevesti iz katerega koli jezika v kateri koli jezik. Seveda se na začetku svoje prevajalske poti najbolj posvečaš jezikovni plati besedil, ko pa si v dveh ali več jezikih popolnoma suveren, spoznaš, da je jezik v resnici najmanjša težava – bistveno večja so razlike med kulturami in večno vprašanje, ali bralec poseduje dovolj kulturološkega ozadja, da lahko ujame vse podrobnosti določenega dela.
Naj to ponazorim s primerom: v zadnjem Flisarjevem delu, ki sem ga prevedel, je glavni lik mlad fant romskih korenin, status romske skupnosti pa se v Sloveniji močno razlikuje od tistega v Britaniji ali drugod. Te popolnoma drugačne skupnosti z različnimi jeziki v državah, kot je Slovenija, v britanskem okolju nimamo, zato je za britanskega bralca to bistveno težje razumeti. Pri Skubicu je denimo roman Fužinski bluz izjemen primer kulturne prepreke. Slovenskemu bralcu namreč omemba Fužin takoj prikliče določene asociacije, medtem ko tovrstnih, heterogenih stanovanjskih sosesk, ki bi vključevale vse možne družbene sloje, vključno z univerzitetnimi profesorji in delavskim razredom, v Britaniji ne najdemo. Obenem je situacija s priseljenci iz držav nekdanje Jugoslavije povsem specifična, prav tako je edinstven tudi jezikovni položaj in vloga jezika, ki smo mu rekli srbohrvaš čina. V britanskem okolju težko najdemo ustreznico, morda bi lahko rekli, da je španska skupnost v ZDA podobna. Toda tam si jezika nista podobna, večina Slovencev namreč razume srbohrvaško. Tovrstnega mešanja jezikov, kot ga najdemo pri nekaterih likih v romanu, v britanskem okolju ne poznamo. Kulturne ustreznice torej ni.
Bukla: In kako si premostil te kulturne razlike?
Limon: To sem poskusil rešiti tako, da sem ohranil določeno mero »tujosti«, in sicer tako, da sem v besedilu pustil nekaj neslovenskih besed v izvirniku, predvsem besed, katerih pomen je mogoče ujeti iz konteksta, in besed, vezanih na družinska poimenovanja. To je nekaj, kar zelo pogosto počnejo denimo indijski pisatelji, ki pišejo v angleščini. Bralci tovrstnih romanov seveda pričakujejo, da bodo naleteli na številne izraze, povezane s hrano, obleko ipd., ki jim morda ne bodo znani. Seveda pa prevajalec ne more zagotoviti tega, da bo bralec zares razumel kontekst in razumel, kaj pomeni to, da Slovenija igra nogometno tekmo proti Srbiji, saj nikoli ne ve, koliko znanja bralec prinese s seboj.
Bukla: Kako daleč pa sme iti, da temu odpomore?
Limon: Pri večini resnih slovenskih avtorjev je večina njihovih del zelo močno vpetih v slovensko kulturo, zato je potrebna določena mera poznavanja te kulture, da lahko delo povsem razumemo. Ne vem, ali lahko prevajalec nadomesti vse to kulturno ozadje.
Bukla: Pa je to sploh njegova naloga?
Limon: Mislim, da ne. Ne verjamem v prevajanje z opombami, razen če gre za klasično literaturo. Prav tako v angleškem govornem okolju ni najbolj tipično, da bi prevodom dodajali predgovore in podobno, razen v primeru klasičnih avtorjev. V tem svetu je pač navada, da sprejmeš knjigo, kakršna je, in se z njo spoprimeš, pri tem pa upoštevaš, da morda česa ne boš razumel. Kot prevajalec moraš sprejeti dejstvo, da se bodo določene stvari v prevodu morda izgubile, katere druge pa tudi pridobile. In s tem ni nič narobe.
Bukla: Kaj pa je bil do zdaj tvoj največji prevajalski izziv pri prevajanju slovenske literature?
Limon: Nekateri slovenski avtorji imajo zapleten slog, kar je izjemno težko prevesti. Kompleksne strukture, obskurne kulturne reference ipd. Največji izziv do zdaj pa je bilo gotovo delo prof. Janeza Vrečka o Srečku Kosovelu in konstruktivizmu. To ni bilo presenetljivo, saj je prof. Vrečko v knjigo vpletel desetletja raziskovanja in zavidljivo mero znanja, obenem pa tudi kulturnih referenc. Mislim, da mi ne bo zameril, če rečem, da ima kar precej kompleksen slog in tvori izjemno dolge povedi, polne odvisnikov in dolgih samostalniških zvez. Veliko je bilo tudi dela z imeni ruskih umetnikov brez standardiziranega zapisa. A po vsem trudu lahko rečem, da gre za izjem no pomembno delo, in vesel sem, da smo napravili prevod. Zame je Kosovel genij, menim, da je najbolj impresiven slovenski ustvarjalec, in ves čas, ko sem prevajal to delo, sem razmišljal, kaj je ta mladenič počel v svojih zgodnjih dvajsetih in česa sem bil v tem obdobju svojega življenja zmožen sam. Izjemno lucidno se je zavedal politične situacije v svetu in poznal literarne tokove v tujini, hkrati pa je njegov opus izjemno širok. Presenečen sem, da ga slovenska kulturna sfera ne promovira v večji meri.
Bukla: Če kdo, potem je ravno Kosovel »tržno« zanimiv …
Limon: Tako je, gre za izjemnega avtorja in tudi izjemno zanimivo obdob je v zgodovini. Ko sem prevajal to delo, si nisem mogel pomagati, da ne bi razmišljal o tem, ali je Kosovel kdaj srečal Joycea ali Rilkeja, ko se je sprehajal ob devinski obali. Misel na vse te genije, kako živijo drug ob drugem, je prav vznemirljiva. Tudi določene zgodbe v knjigi so neverjetne, denimo o tem, kako je Kosovel prišel do informacij o dogajanjih v Moskvi – od prijatel ja, ki je v bistvu prehodil pot do ruske prestolnice, da bi se seznanil s tamkajšnjo situacijo. To je izjemna knjiga o izjemnih ljudeh, prav tako pa je še vedno (ali pa ravno zdaj) aktualno vprašanje o slovensko-ruskih odnosih, predvsem v tem burnem političnem dogajanju. Žal mi je, da se tako močno oziramo proti zahodu, pri tem pa pozabljamo na vse kulturne povezave z ruskim okoljem, ki so porodile toliko ustvarjalne energije.
Bukla: S čim pa se ukvarjaš trenutno? Je delo zanimivo s prevajalskega vidika?
Limon: Trenutno prevajam roman Draga Jančarja In ljubezen tudi. Zanimiv je že naslov, saj gre za slovenski prevod fraze iz ene od Byronovih pesmi, še vedno pa razmišljam, ali je And love itself dober naslov za angleški prevod. Ponovno gre za težavne kulturne specifike, saj se delo dogaja v Mariboru leta 1944, in da bi ga res lahko razumeli, moramo vedeti, da je v Mariboru pred vojno živela precej številčna nemško govoreča skupnost in da so številni od teh sodelovali z Nemci, saj so jih videli kot osvoboditelje.
Kar nekaj je prevajalskih težav – najprej je v delu precej nemščine. O angleško govorečem okolju je treba vedeti nekaj: večina ljudi govori zgolj en jezik. Zaradi tega ni mogoče pričakovati, kot to očitno od slovenskih bralcev pričakuje Jančar, da bodo razumeli nemščino ali pa se bodo pripravljeni potruditi, da jo bodo razumeli in morda prepoznali nemške kulturne reference. Zdi se mi, da moram podati prevode, mestoma pa pustim nekaj nemščine, večinoma bolj splošne reči, ki imajo opraviti z rajhom, SS-om ipd. Da pa bi se lahko knjigi približal tako, kot se to pričakuje od slovenskega bralca, mora bralec posedovati tudi nekaj poznavanja zgodovine in vedeti, da je prišlo do okupacije, da so se partizani skrivali v pohorskih gozdovih ipd. V tem primeru se mi zdi, da je zgodba dovolj močna in liki dovolj zanimivi, da se bodo bralci priprav ljeni spoprijeti s pomanjkanjem poznavanja zgodovinskega in kulturnega ozadja.
Verjamem, da gre za knjigo, ki bi lahko dosegla široko občinstvo tudi v tujini. Po drugi strani pa venomer opozarjam avtorje, katerih dela prevajam, da je na britanskem in ameriškem trgu manj kot 3 odstotke vseh knjig prevodov. Če zanemarimo klasike, ostanemo pri dveh odstotkih, in če od tega odštejemo še skandinavske kriminalke, pristanemo pri kakšnem odstotku vseh objavljenih del, za vse jezike. Možnosti za prodor slovenskih avtorjev na angloameriškem trgu so torej izjemno majhne.
Bukla: Oddelek za prevajalstvo letos pripravlja spremljevalni program sejma Liber.ac s podnaslovom Prevajanje svetov. Program je izjemno bogat in zajema vse od literarnega prevajanja do avtomatskih prevajalnikov in robotov. So to tisti različni svetovi, o katerih govori podnaslov?
Limon: To preprosto pomeni, da ne prevajamo zgolj besed, temveč kulture, poglede na svet in vrednotenjske sisteme in s tem premostimo razlike med kulturami. Danes je Evropa v primežu strahu pred vsem, kar se dojema kot neevropsko, še posebno pred islamom. Zaradi tega so ena glavnih tem sejma tudi migracije in vprašanje, kako lahko vzpostavimo komunikacijo in razumevanje med Evropo in migranti, še posebno zato, ker so migracije zaradi podnebnih sprememb neobhodno dejstvo prihodnosti. Na sejmu želimo izpostaviti vse vidike in izzive večjezičnosti in večkulturnosti, v vseh pojavnih oblikah – od tistih, ki nas spremljajo že dlje, do tistih, ki jih v sodobni informacijski družbi šele spoznavamo. In prav ta prehod v sodobno digitalno družbo je tisti, ki bo z vidika večjezičnosti tudi največji izziv, zato se moramo nanj pravočasno, predvsem pa ustrezno odzvati. Gre za dinamično in široko področje, zato je takšen tudi naš program, ki pa seveda odseva tudi pestrost delovnih področij Oddelka za prevajalstvo.