»Bilo je, kot bi brala kriminalko, ne pa je v resnici pisala.«
foto: Borut Krajnc
Večina jo pozna kot izvrstno novinarko in urednico ter dolgoletno dopisnico iz Rima, a v resnici se je Mojca Širok dokazala tudi kot avtorica knjig s področja italijanske politike, mafije in Cerkve (Zadnji rimski cesar, Oblast brez obraza, Od Benedikta do Frančiška). Letošnjo pomlad se javnosti predstavlja v čisto novi vlogi: kot avtorica romanesknega prvenca Pogodba, ki je napisan po vseh pravilih kakovostnega kriminalnega romana.
Njegova rdeča nit se suče okrog področja, ki v Mojci še danes odpira številna vprašanja – italijanske mafije. Vse tisto, na kar ni mogla dobiti odgovorov pri svojem novinarskem delu, je zdaj v Pogodbi obdelala s pomočjo pisateljske domišljije. Ta ji tako kot resne teme ne dela nikakršnih preglavic, saj je strastna bralka vseh mogočih literarnih zvrsti, za povrh pa je študirala jezike. Vse to se odraža (tudi) v izvrstno zasnovani in tekoče vodeni, napeti zgodbi njenega romana, ki je bil nagrajen z modro ptico, nagrado za najboljše še neobjavljeno knjižno delo.
Obilo razlogov torej, da smo se z Mojco Širok, ki jo na televiziji poznamo kot resno in prodorno novinarko, v zasebnosti pa je zelo sproščena, zapletli v iskriv pogovor.
Bukla: Po knjižni trilogiji, v kateri ste obdelali področje italijanske politike, mafije in Cerkve, ste se lotili kriminalnega romana, ki razkriva delovanje mafijskega sveta. Bi lahko rekli, da vas ta tema močno prežema?
Širok: Vsekakor. Ob vsaki obletnici smrti protimafijskih tožilcev, ki sta v Italiji veljala za nacionalna simbola, sem v času, ko sem bila televizijska dopisnica iz Italije, napravila kak prispevek. Prav zaradi omenjenih umorov tožilcev sem pravzaprav tudi postala novinarka, čeprav o tem poklicu prej sploh nisem razmišljala, saj sem študirala jezike. A umora sta v meni vzbudila intelektualno radovednost, obenem pa sta mi dala misliti, kako je mogoče, da pride v Italiji, demokratični državi in ustanovni članici evropske skupnosti, do dogodka, v katerem niso mogli zavarovati svojih dveh nacionalnih junakov. Zdi se mi, da že vse življenje iščem odgovor na to.
Bukla: Ste mu zdaj po končanem romanu vendarle kaj bližje?
Širok: V romanu sem lahko predstavila odgovor, ki ga v realnem novinarstvu ne morem, saj ga dejansko ne poznamo ne moji novinarski kolegi ne jaz. Urad nih dokazov, ki bi stresli mafijski nivo, preprosto ni. Za lažje razumevanje celotnega ozadja sem dala zdaj na svojo spletno stran www.mojcasirok.com in Facebook povezavo do dokumentarnega filma Molk v Palermu, ki sem ga pos nela leta 2000. Bralcem svetujem, naj najprej preberejo roman, nato pa si ogledajo še omenjeni dokumentarni film. Tako bodo lažje dobili uvid v ozadje dogajanja mojega romana, spoznali bodo obraze teh ljudi. V prispevku bodo tudi spoznali, da so številni mafijski skesanci že pred več kot petnajstimi leti govorili o razvpitem tretjem mafijskem nivoju, ki pa ga niso mogli sodno dokazati. In ker ga tudi jaz kot novinarka ne morem, sem si dala duška tako, da sem si ga izmislila v obliki kriminalnega romana (smeh).
Bukla: Ste morali pred začetkom pisanja s sabo napraviti neke vrste pogodbo, zavezo, v smislu, da se lahko sprostite in vam za spremembo ni treba biti v vlogi resne novinarke?
Širok: Šlo je za pogodbo, ki sem jo sama s sabo podpisala z največjim veseljem. Ves čas sem med delom na moč uživala. Žal mi je le, da sem bila pri ustvarjanju časovno omejena, po drugi strani pa je bila to zame najboljša spodbuda, da sem roman sploh končala.
Bukla: Sebastian Fitzek, eden najbolj prevajanih in branih sodobnih piscev kriminalnih romanov, je izjavil, da ga za pisanje lahko navdahne že navidezno nepomemben dogodek ali samo hipna misel. Kako je bilo pri vas?
Širok: Prvo poglavje sem napisala leta 2011. Na neki megleni dan sem se z motorjem počasi peljala mimo bogate rimske četrti; na moji desni strani se je razprostiral živalski vrt, vonjala sem iztrebke slonov, ki so bili tam za ograjo, na moji levi pa so se za orjaškimi drevesi bohotile bogate vile. Razmišljala sem, kakšni ljudje živijo tam, vmes pa je do mene ves čas prihajal smrad iz živalskega vrta (nasmeh). Ko sem prišla domov, sem v mislih zagledala meglico v soju ulične svetlobe in nato še vilo, kjer se je zgodil neki okrutni umor, in tako je v hipu nastalo prvo poglavje. Leto dni kasneje sem ustvarila še naslednjih deset poglavij, potem pa se je vse končalo. Brez urednice Nele Malečkar, ki me je lani intenzivno spodbujala k pisanju in prijavi na natečaj za nagrado modra ptica, roman zagotovo še ne bi bil končan. Prav zato lahko rečem, da sem na izboru za modro ptico zmagala trikrat: ker sem roman sploh končala, ker sem prišla v finale, saj nisem nikdar razmišljala, da bi komisija za tako prestižno knjižno nagrado lahko resno jemala žanrsko literaturo, kot je kriminalni roman, in na koncu ob sami novici, da je bilo nagrajeno prav moje delo.
Bukla: Nekje ste izjavili, da ko v romanu nekoga ubijete, lahko začnete v trenutku pisati, saj se zgodba začne razpletati sama po sebi. Sliši se preprosto, a vendar dá struktura romana slutiti, da ste se dela lotili premišljeno.
Širok: V trenutku, ko sem napisala prvo poglavje, v resnici nisem vedela niti tega, kdo je umrl in kaj se je zgodilo v Rimu (nasmeh). Šlo je za efekt Proustove magdalenice, preprosto sem morala zapisati, kar sem zavonjala in začutila, zarisalo se mi je v glavi, kot bi to že nekje videla, doživela. Kar videla sem kriminalista, kako bruhne ves zelen od studa ob pogledu na okrutni umor. To ni posebna umetnost (nasmeh). Prav tako ne odločitev, da si izmisliš junaka, kakršen je, recimo, glavni kriminalist, saj vemo, kakšni junaki nas privlačijo: takšni, ki v sebi nosijo bolečino, ker so se nekoč že srečali s podobnim velikim čustvom …
Bukla: Kako ste se potem med pisanjem držali na vajetih, da bralca niste opeharili za dramatičnost in miselno telovadbo ob iskanju morilca? Bralec namreč doživi »aha efekt« šele čisto proti koncu knjige.
Širok: Krotila sem se tako, da v resnici vse do zaključka sploh nisem vedela, kaj se bo zares zgodilo (smeh). Lani poleti sem si za dokončanje romana vzela nekaj dopusta in takrat sem vstajala zelo zgodaj. Neki večer me je mož ob prihodu domov dobil pri pisanju na istem mestu, tam, kjer se je zjutraj poslovil od mene (nasmeh). Takrat je rekel, zdaj je pa dovolj, obleci se, greva nekaj pojest, jaz pa sem mu odvrnila, naj počaka, da vidim, kaj se bo zgodilo v zgodbi (smeh). V tistem trenutku me je kar zmrazilo, ker sem se šele takrat zavedla, da so me junaki povsem odpeljali s sabo. Imela sem občutek, kot bi sledila njihovim navodilom, naj pišem, kaj se je zgodilo z njimi. Bilo je, kot bi brala kriminalko, ne pa je v resnici pisala (smeh).
Bukla: Ta občutek dobro poznam. Gre za trenutke, ko se moraš kot bralec prav krotiti, da ti pogled med branjem ne uhaja pol strani naprej, ker te že vmes tako zelo zanima, kaj se bo zgodilo …
Širok: Točno to se mi je dogajalo, ko sem brala kriminalni roman Jezero Tadeja Goloba. Že pred več kot letom dni so mi ga priporočili v branje, a se ga namenoma nisem lotila, pustila sem si ga za nagrado po končanem delu, saj nisem želela, da bi me v tistem času miselno kamor koli zaneslo. No, kasneje, ko sem svoj roman že končala, sem Golobovo Jezero prebrala res z užitkom.
Bukla: Prav Tadej Golob mi je v pogovoru o njegovem romanu dejal, da si je pred pisanjem narisal okvirno šablono in si zapisal določene strukture, da je lažje vedel, kako bo med seboj prepletel dogodke in osebe. Ste si kaj podobnega napravili tudi vi?
Širok: Napravila sem si miselni vzorec. Kot strastna bralka kriminalk sem nam reč točno vedela, kaj želim: konciznost, tekoče dogajanje in logični konec. Miselni vzorec mi je pomagal tudi zato, da sem se držala nekih začrtanih okvirov dogajanja v okviru posameznih poglavij. Bilo je podobno kot pri novinarskem delu, kjer se opiraš na svoje zapiske. Začrtani okviri so mi prišli prav tudi zato, ker nisem ustvarjala v enem kosu. Zaradi službe sem imela namreč skopo odmerjen čas za pisanje. Na srečo sem lani vodila oddajo Globus izmen jaje z Igorjem Juričem. Tisti teden, ko je oddajo vodil on, sem imela več časa za pisanje. Tako se moram za končanje romana zahvaliti tudi njemu.
Bukla: Glavna junaka, novinarka Flaminia in kriminalist Emanuele, v romanu utelešata pravico, na drugi strani pa imamo cel kup likov, ki so njuni izraziti antipodi. Pa vendar se zdi, da je meja med dobrim in zlim v zgodbi v resnici pogosto zabrisana oziroma se nenehno prepleta ...
Širok: Res je, tudi Flaminia je zaradi svoje osebne zgodbe v nekem pogledu antijunakinja. Tega, kar je naredila, ni storila zanalašč, ne more si pomagati. V vsak lik iz knjige sem zato želela vgraditi vse tisto, kar je pravzaprav v vsakem od nas. Vsak pri sebi je antijunak, četudi želi v osnovi dobro. To je človeška narava, nekaj pa pripomore k temu tudi način življenja, kakršnega živimo danes. Vse to sem želela ujeti v zgodbo in njene like.
Bukla: Romaneskni jezik je zelo živ in razgiban ter popestren z žargonskimi izrazi. Kako ste napravili preskok iz faktografskega sloga, značilnega za novinarski poklic, v sočnost in plastičnost, ki veje iz celotne pripovedi?
Širok: Tu je po mojem bruhnila na plan vsa frustracija mojega novinarskega dela (smeh): v novinarskem žanru si vezan na citate, poročanja, vire, pri televizijskem poročanju pa si še dodatno vezan na jezik in čas. Po značaju sem človek, ki mu je jezik v veselje, strašno rada ga imam, naučila sem se ga s stotinami prebranih knjig. To je to. To je pravzaprav vse, kar znam. Jaz nimam hobijev. Grem sicer teč, a bolj zato, ker vem, da je to dobro zame, znam tudi kuhati in peči, a bolj zato, ker vem, da moram, in ne zato, ker bi me to strašno veselilo. Moj edini hobi v življenju je ležanje na kavču in branje dobrih knjig. Pri svojih letih si to zdaj že upam priznati (smeh).
Bukla: Konec romana je na neki način odprt. Ali to pomeni, da bodo sledila še kaka nadaljevanja?
Širok: Vsekakor si to želim, je pa vse odvisno od mojega dela in urnika. V knjigi sem kar nekajkrat namignila, da bi se drugi del iz te serije – ne govorim o nadaljevanju, ampak o novi knjigi – lahko odvijal naprej, recimo v Sloveniji. Ne zanimajo me žanrski kriminalni romani v smislu morilskega sadizma ali podobnega. Nasilje nastopa v romanu bolj kot nuja, potrebna za razvoj zgodbe. Mnogo bolj me namreč zanimajo ljudje, ki so žrtve spleta okoliščin oziroma so del sistema, v katerega je vpleten tudi tisti, ki ga je v resnici ustvaril.
Bukla: Za konec ne moreva mimo vašega dela. Bi šli po trenutnem obdobju dela v Ljubljani v prihodnosti še kam v svet za dopisnico?
Širok: Naj kar takoj priznam, da se pri delu v redakciji, četudi sem obkrožena s krasnimi kolegi, ne počutim v redu. Profesionalno je to zame strašna ječa. Sicer čisto rada sodelujem z ljudmi in spremljam nastajanje nekega projekta, a še raje kot to sem pri delu svobodna in neodvisna. V življenju sem bila najsrečnejša, ko sem bila novinarka Mladine. Vse, kar sem potrebovala, sta bila beležnica in svinčnik. Že pri delu televizijske dopisnice imaš vedno koga ob sebi. Zato mi je bilo v drugem obdobju dopisništva v Italiji precej lažje, ker sem imela za snemalca kar svojega moža, ki je bil sicer dolga leta Mladinin fotograf in mu zato te stvari niso bile tuje.
Bukla: V Pogodbi ste nekje zapisali, da »Rima ne moreš kar tako zapustiti, vleče te nazaj kot zgrešena ljubezenska zveza«. Bi se lahko še enkrat vrnili tja za dopisnico?
Širok: Zarečenega kruha se sicer poje največ, pa vendar: prvič sem se iz Italije vrnila leta 2003, nato sem s takrat še zelo majhno hčerko znova odpotovala tja za dopisnico leta 2007 in ostala tam do leta 2016. Rima si zato zdaj res ne želim več! Profesionalno bi bila to zame že kar kazenska kolonija (nasmeh). Da bi morala preživeti še ene parlamentarne volitve, na katerih kandidira Silvio Berlusconi? Potem se raje ukinem (smeh)!
Bukla: In kam bi šli, če bi lahko izbirali?
Širok: Zelo rada bi šla v Ameriko, kjer sem že bila v vlogi novinarke. Vleče me tudi v Bruselj, kjer se ta hip odpira še drugo delovno mesto. A bomo videli, kako bo. Predvsem iz zasebnih razlogov. Doma imam najstniško hčer … Za žensko je zagotovo vse skupaj težje. Moškega nihče nič ne vpraša kako in kaj, ta preprosto pač gre … pri ženskah pa je to vseeno drugače.
Bukla: Se v prihodnosti vidite tudi v pisanju ljubezenskih romanov? Gredo ti skupaj z vašo siceršnjo podobo in vlogo resne novinarke?
Širok: Absolutno. Tudi dobre kriminalke ni brez ljubezenske zgodbe oziroma čustvenega zapleta med junaki, kajti prav to junake dela ljudi. Tako da … ljubezenski roman? Da, zakaj pa ne!