Knjiga o tabuju spoznanja, kdo ste in Končna analiza
Alan Watts
Knjiga o tabuju spoznanja, kdo ste
prevod: Jedrt Lapuh Maležič
V. B. Z., zbirka Prestop, 2018, m. v., 115 str., 24,90 €
Jeffrey Masson
Končna Analiza
Kako postati in ne ostati psihoanalitik
prevod: Branko Gradišnik
UMco, zbirka Odkrito, 2018, m. v., 288 str., 24,90 €, JAK
Kot bi prišla domov, sem se počutila, ko sem brala knjigo A. Wattsa (1915– 1973), doktorja teologije, mis tičnega filozofa in duhovnega učitelja, nekoč anglikanskega duhovnika, ki je čez čas zapustil Cerkev in, rojeni Anglež, v San Franciscu predaval na Akademiji za azijske študije. O potegavščinah ega, iluzornem občutku ločenosti, ker smo pozabili na Eno, o razumevanju/sprejemanju tako svetlobe kot teme in ne igri svetlobe proti temi, zaradi katere še danes umirajo mnogi. »Ta občutek, da smo osamljeni in zelo začasni obiskovalci v vesolju, je naravnost protisloven vsemu, kar je v znanosti znano o človeku,« piše Watts, prepričan, da na ta svet ne »pridemo«, temveč z njega zgolj odidemo, kakor listje z drevesa. Soodvis ni od vseh stvari in dogodkov. Prepleteni. Tudi njegova preprosta opredelitev vere mi je blizu: »Nepreklicna zavezanost kateremukoli verstvu ni zgolj intelektualni samomor, temveč je že popolna nevera, ker um zapre pred kakršnokoli novo vizijo sveta. Vera je predvsem odprtost, dejanje zaupanja v neznano.« Kako bivati v tem in takem (groznem) svetu, se sprašuje vse več ljudi. Watts pravi: ne umik in askeza, temveč »kar se da polno sodelovanje s svetom kot harmoničnim sistemom vsebovanih konfliktov na podlagi spoznanja, da je edini resnični \'jaz\' celotni proces brez konca,« kar naša telesa itak vedo. Kaj delati? Biti tukaj in zdaj, »prečistiti svoje razumevanje, da boste zmožni uživati, živeti v sedanjosti in da boste zmožni discipline, ki jo to vključuje. Brez tega nimate ničesar dati.« Gre torej za to, da zaostrimo zavest o sebi in se znebimo občutka ločenosti. Z voljo to pač ne gre, z moralističnim pridiganjem tudi ne. Uživanje življenja na polno pomaga. In kajpada humor, ki je v nasprotju s samozveličavnostjo, to hibo selfiegocentrizma. »Humor je lesket v očesu pravičnega sodnika, ki ve, da je tudi sam prestopnik.« Življenje je pač igra, v kateri se velja naučiti uživati v sedanjosti, kar po Wattsu pomeni »resnično živeti«. Smrt je le trik v prevari. Po njej bo tako, »kakor da se ni nikoli zgodilo, kar pa je kakopak stanje stvari, preden se je zgodilo.« Vračamo se v vsakem dojenčku, ki se rodi. In v nezavednem nosimo vsa časovna obdobja, ki so isti kratki trenutek.
Jeffrey Masson (1941) – v slovenščini že imamo njegove Zablode psihoterapije – je študiral podobne knjige kot Watts in to v izvirniku, saj je na Harvardu doktoriral iz sanskrta in bil deset let profesor sanskrta na Univerzi v Torontu. Sin judovskih staršev, že v tistih časih vegetarijancev, ki sta se »zavzeto ubadala z indijsko filozofijo«. Občasno je pri njih živel guru, ki ga je vsak dan pridno meditirajoči Jeffrey oboževal. Zato se je šel učiti sanskrt. Kakšno razočaranje, ko je ugotovil, da tega jezika njegov idol ne zna in da je njegovo citiranje staroindijskih besedil daleč od zapisanega izvirnika! Vse bolj samega in osamljenega se je počutil v akademskem svetu in ždenje med knjigami že davno minulih časov ga je nehalo veseliti. Živ človek, današnji človek, jaz, to! In se je »navzel nove skrivne doktrine, psihoanalize. Tudi ta je imela svojega guruja, Freuda, in kompleksne dogme, ki so obetale vstop v svet, zaprt za neposvečene.« Da bi bil blizu izvirniku, se je naučil nemščine in začel preučevati Freudov arhiv ter celo postal vodja ustanove, ki ga je hranila. Njegov opis muk, trpinčenja in ponižanj, ki jih je doživljal kot analiziranec »velikih« psihoanalitikov, je strašen. Njegove zgodbe o sovraštvu med njimi, o boju za moč in položaj v hierarhiji cehovske lože, so presunljive. Ko se je zakopal v Feudova pisma in ugotovil, da je Freud na začetku resno vzel spomine v otroštvu spolno zlorabljenih deklic, ki so jih posiljevali očetje, dedje in strici, je Masson našel smisel svojega ukvarjanja z novim »gurujem«. Konec učenja, da ženske fantazirajo o spolnih zlorabah, da niso žrtve, ampak izzivalke, ki se nezavedno maščujejo moškim, ker same nimajo penisa! Veselje je delil z novinarjem New York Timesa, ki je objavil dva članka o tem odkritju. S tem – sovraštvo, sprenevedanje in laži, kršenje pravil ter vsakdanje opravljanje znotraj dovoljeno, navzven ohranimo brezmadežni obraz! – je bila njegova usoda zapečatena. Izgubil je direktorski položaj, vrgli so ga iz vseh psihoanalitičnih združenj. Hinavsko, brez argumentov. »Vzeli so mi vse čine – prav kot vojaku, ki se je osramotil. Moralo bi mi biti grozno. A občutil sem le svobodo.« Interpretacijo svoje kalvarije sklene z ugotovitvijo: »Tistega, kar sem iskal in kar obeta psihoanaliza, dejansko ni mogoče dobiti pri drugem, ne najti v kaki teoriji ali v kakem poklicu, pa naj sta še tako polna dobrih namenov. Prepričan sem, da je do tega mogoče priti ali pa ne priti edinole skozi življenje. Ni ga, ki bi bil izvedenec v ljubezni, vedež življenja, doktor človeških čus tev in dušni guru. Ni pa nam treba biti sam, prijateljstvo je dragocen dar, in za to, da bi spregledali, si je treba samo – sneti plašnice.« Danes Jeffrey Masson živi v Avstraliji in je napisal več kot deset knjig o čust venem življenju živali.