Urednikov uvodnik
Bila je sončna, a hladna novembrska nedelja, ko sva se s prijateljem odpravila na kratek dopoldanski tek. Kako uro sva se podila po pobočjih Rašice, manjše vzpetine na robu Ljubljane,.. več>
Skrb za knjige od Slovenije do Kitajske
Bukla 138-139, 22.11.2017

Bila je sončna, a hladna novembrska nedelja, ko sva se s prijateljem odpravila na kratek dopoldanski tek. Kako uro sva se podila po pobočjih Rašice, manjše vzpetine na robu Ljubljane, med tekom po gozdnih poteh pa prediskutirala zadnje aktualne dogodke. Zaključila sva s finišem v ciljni ravnini, kjer sem srečal pisateljskega kolega, ki me je spet vrnil nazaj v realnost in me spom­nil, kaj vse me čaka v prihodnjem tednu.

Po teku sva si počila v roke in se poslovila. Zaželel sem mu srečo, saj se je odpravljal na zahteven službeni teren, vojno območje, kjer človek nikoli ne more biti dovolj previden. »Hvala enako!« je odgovoril, saj je vedel, da imam naslednji teden tudi jaz pred seboj svojevrsten teren.

Vrnil sem se domov, se stuširal, nekaj malega pojedel, potem pa se usedel za pisalno mizo. Čutil sem, da bom prihodnjih najmanj ducat dni večino časa preživel za njo. Pred mano, pred nami sta najzahtevnejša tedna v letu. Najprej je tu sedem dni, že tradicionalno poimenovanih »Buklin teden«, s poudarkom na tem, da se v poznojesenskem času iz slovenskih založb dobesedno zlije največ knjig v letu, potem pa še teden, ki mu daje ton in barvo knjižni sejem.

V teh tednih slovensko založništvo tradicionalno pokaže vso svojevrstnost, ki jo premore, to pa, v okviru možnosti in sposobnosti, skušamo predstaviti v kraljici leta, »sejemski« številki Bukle, ki po svojem obsegu narašča skoraj do zadnjega dneva pred oddajo v tisk. Letos se je sicer zdelo, da bo končni obseg nekaj manjši od prejšnjih let, a se je na koncu izkazalo, da bomo spet imeli 80 strani. 80 strani o slovenskih avtorjih in knjigah v slovenščini!

Ko tako naključni bralec lista novo Buklo ali se sprehaja skozi knjižni sejem in si ogleduje stojnice z novimi knjigami, se zdi da se v zadnjih desetih letih v slovenskem založniš­tvu ni kaj dosti spremenilo. Stojnice se šibijo pod knjigami, nekatere še dišijo po tiskarni, na hodnikih Cankarjevega doma je živahno, udeleženci debatnih kavarn in drugih prireditev pa se menjajo iz ure v uro.

Seveda pa je vsakdanja realnost celotnega leta, torej vseh 360 pre­ostalih dni tega in tudi nekaj prejšnjih let, precej drugačna. Obseg založništva kot gospodarske panoge je v zadnjem desetletju padel skoraj za polovico, kar je gotovo med večjimi padci v slovenski ekonomiji. Kar nekaj čvrstih založb je zmanjšalo oziroma zožilo svojo produkcijo, nekaj jih je za zmeraj zaprlo svoja vrata. Realnost kaže, da se je struktura slovenskega založ­ništva v tem času res močno spremenila. Tudi vpliv in domet slovenskih leposlovnih del se je močno zmanjšal, saj je le nekaj izvirnih knjig letno takih, da prebudijo širši krog bralcev, ob tem pa doživijo ponatis ali dva.

Če bodo gospodarski podatki za letošnje leto zdržali, bomo imeli približno 5-odstotno gospodarsko rast, kar neposredno pomeni tudi precej več denarja v državnem proračunu. To seveda vedo vsi. Vprašanje je samo, kaj se bo zgodilo s tem presežkom. Že zdaj je videti, da si ga lasti marsikdo: na eni strani so tu javni uslužbenci, ki trdijo, da je treba te presežke nameniti za uskladitev plačnih nesorazmerij, ki so na tapeti že vrsto let. Upokojenci trdijo, da bi se moral ta presežek zliti v njihove v povprečju precej prenizke pokojnine. Vlada trdi, da bo dobršen del presežka namenila nadaljnjemu spodbujanju gospodarstva.

Kultura ali še natančneje slovenska knjiga in njeno stanje na naših tleh v zvezi s temi presežki pač ni omen­jena. Ne glede na to, da so obdobje zadnjega deset­letja zaznamovali izraziti rezi v kulturni proračun in da je bilo najbolj na udaru ravno slovensko založništvo, ki je od vseh kulturnih dejavnosti najbolj povezano tudi s trž­nimi zakonitostmi, se v fazi gospodarske rasti, ki prinaša tudi večje proračunske prihodke, o kakem povečan­ju sredstev za kulturo in avtorje ter knjige nasploh ne govori, niti potihoma. Kot da ogromnih sprememb, do katerih je prišlo, ne opazi nihče.

To ne velja za slovensko knjigo samo v smislu založ­ništva in avtorstva, temveč tudi v smislu ključnih javnih, nacionalnih projektov. Med temi, ki so že dolgo časa, že več desetletij v »fazi razvoja«, je denimo NUK 2. Ideja nove univerzitetne knjižnice živi že od devetdesetih let prejšnjega stoletja, torej od časov, ko interneta in vsega, povezanega z njim, sploh še ni bilo, zaradi česar mnogi menijo, da je konceptualna zasnova nove stavbe že zdavnaj zastarela. A vendar: kaj bi se moralo zgoditi, da bi se ta – vsekakor velik, a obenem tudi pomemben – projekt končno premaknil z mrtve točke? Če k temu ne spodbudi obetajoča gos­podarska rast, ki bi morala biti naklonjena tudi takim infrastrukturnim projektom, potem je težko verjeti, da se bo ta sploh še kdaj uresničil.

Vprašanje je pomembno tudi zato, ker se tovrstni projekti na drugih koncih sveta uresničujejo z največjo možno ambicijo, tako estetsko kot vsebinsko, ob tem pa tudi z veliko hitrostjo. Pred nekaj dnevi je bila tako, denimo, odprta nova knjiž­nica v kitajskem obalnem mestu Tianjin, kakih sto kilometrov jugovzhodno od Pekinga. Po fotografijah sodeč se zdi, kot da je oblikovana za kak vizio­narski znanstvenofantastični film. Knjižnica na približno 34.000 kvadratnih metrih prostora, ki hrani 1,2 milijona knjig, odlikuje pa jo izjemna arhitekturna zasnova nizozemskega oblikovalskega studia, ki omogoča veliko interakcijo med knjigami in obiskovalci knjižnice, je bila povrh vsega končana v slabih treh letih. Zapisal sem besedi znanstvena fantastika. Ja, res je, tak projekt in v takem času lahko v naših krajih, četudi bivamo na tleh z dolgo kulturno zgodovino, žal uvrstimo samo v tak (skoraj nemogoči) žanr.  

Bliža se konec leta in to je tudi čas želja. Moja je nas­lednja: kaj takega (lahko tudi manj futurističnega) bi rad videl v živo. Upam, da mi za to ne bo treba oditi na Kitajsko. Srečno!