Knjiga
Meksikajnarji III
Meksiko!
Urejanje: Samo Rugelj
Založba: UMco, 2011
Zbirka: Dos Pesos
Knjiga je izšla s finančno podporo JAK RS.
trda vezava, 71 str.
Mere: 21,5x30 cm, 602 g
ISBN: 978-961-6803-30-4
Cena: 19,90 €
Recenzija Bukla

Smiljanića poznamo predvsem kot striparja, toda spekter njegove ustvarjalnosti se vije vse od snovanja filmskih zgodborisov (storyboardov), ilustracij in karikatur prek rednega publicističnega pisanja o filmski umetnosti do občasnega scenarističnega dela. Zadnja leta mu največ časa vzame stripovska saga Meksikajnarji, ki dela počasne, a zanesljive korake na poti do enega največjih stripovskih projektov v Sloveniji sploh.

Smiljanić, doma iz Kranja, je svojo ustvarjalno pot začel kmalu po končani Srednji šoli za oblikovanje v Ljubljani. V osemdesetih letih so se njegovi risani izdelki začeli pojavljati v številnih slovenskih in jugoslovanskih časopisih, prvi strip Folk Against Rock pa je bil objavljen v manj opaznem kranjskem glasilu KLG. Sledili so Slava vojvodine Kranjske, Hiša Metoda Trobca in Balada o treh baletkah in dveh vojakih. Zaradi zbadljivih risanih provokacij na račun tedanje oblasti, ki se ji je polagoma iztekal čas, se je risar v drugi polovici osemdesetih let zapletel v različne afere: enkrat zaradi plakata Tedna mladih ne bo!, ki je razburil beograjski generalštab, drugič zaradi kratkega stripa Kje je revolucija?, ki mu je sledila afera v zvezi z rušenjem spomenikov v Kranju, tretjič s stripom 1945, ki ga je politik Jože Smole označil za neprimernega, češ da v njem »partizani cepajo kot zajci«.


Kljub temu da so Smiljanićeve ilustracije in karikature objavljale raznovrstne revije kot na primer Delo, Problemi, Naprej, Gorenjski glas ali Katedra, je njegova stripovska pot dobila ključni zagon na pobudo pokojnega Mladininega novinarja Iva Štandekerja, ki je sestavil ekipo risarjev za progresivni, politično provokativni tednik. Vse to je rodilo tako imenovano tretjo generacijo slovenskih striparjev, med katere prištevamo tudi Tomaža Lavriča, Iztoka Sitarja, Dušana Kastelica in druge. Mnogi tedanji stripi so s prizori brutalnega nasilja in divje spolnosti učinkovali šokantno – tako na bralce in kulturnike, ki so jim vrhunec svobodomiselnosti še vedno predstavljale dokaj prizanesljive karikature slavnega satiričnega lista Pavlihe, kot na oblastnike, ki so pod pritiski mladih ustvarjalnih umov s področja punka, rocka, stripa in literature začeli izgubljati ideološke vajeti. V tem času je Smiljanić v Mladini objavil približno 800 stripovskih tabel, med katerimi so največjo stalnost dosegli eksplicitno seksualni Hardfuckersi, nastali v zadnjih petih letih razpada Jugoslavije. Toda Hardfuckersi niso samo sledili koncu minulega sistema korak za korakom, temveč so vizionarsko napovedali čas, v katerem živimo danes. Čas torej, ko se je Slovenija dokončno »osvobodila Balkana« in suvereno zakorakala na Divji zahod. Seveda ne čudi, da omenjeni serial prav zdaj doživlja integralni natis, ki bo izšel pri založbi Buch in v eni knjigi zaobjel tri dele, ki so nekoč že izšli ločeno!
Hardfuckersom – ob katerih si je Smiljanić nadel italijanski nadimek Vittorio de la Croce in za katere Max Modic v spremni besedi trdi, da niso samo zakon, temveč prava klasika – sta sledila stripa s kratkima naslovoma 1991 (ta je še vedno v prodaji v eni od izdaj Strip Bumeranga) in 1943, ki sta – prvi na bolj intimističen način, drugi pa v Smiljanićevsko vesternski maniri – beležila prelomne trenutke dveh vojn. Vmes so nastajali še stripi pod skupnim naslovom Družinske zgodbe, v katerih pa se je avtor začel postopoma odmikati od drezanja v politiko in od vulgarnih ter nasilnih podob.


Kot eden največjih poznavalcev in zbiratelj filmskih vesternov pri nas je Zoran Smiljanić od nekdaj gojil željo, da bi v enem stripovskem zamahu združil nezdružljivo: Slovenijo in vestern. Priložnost se mu je ponudila v prezrti etapi slovenske zgodovine, ko so se slovenski prostovoljci borili v Mehiki za avstro-ogrskega cesarja Maksimiljana (1864–1867). Po mehiški ekskurziji se je Zoran v duelu s scenaristom Marijanom Pušavcem dejansko lotil Meksikajnarjev, ki bodo na koncu izšli v petih delih, nedavno pa je police slovenskih knjigarn dopolnil tretji del z naslovom Meksiko!, pri katerem postane posebej razvidno, da je zgodba terjala obilico raziskovalnega dela; junaki se končno znajdejo na mehiških tleh! Posebej je treba izpostaviti tudi tehniko risanja, celoten strip je namreč naslikan v kombinirani tehniki tuša in (barvnega) akvarela, zato vsaka sličica predstavlja manjšo mojstrovino, prav tako kot vsak posamezni album predstavlja zaključeno etapo. In če so Meksikajnarji začeli nastajati že leta 2004, je v danem trenutku pomembno predvsem to, da se je ta stripovski ultramaraton že krepko prevesil v svojo drugo polovico.

Žiga Valetič

© Bukla – Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Pogoji uporabe.