Redko se zgodi, da kak skandinavski roman osvoji toliko različnih mednarodnih nagrad (do sedaj pa bil preveden tudi v več kot štirideset jezikov) ter ima tak neznanski uspeh tudi v lastni domovini, na Norveškem, kjer je bilo do sedaj prodanih več kot 200 tisoč izvodov. Per Petterson (1952) nam v spretno spleteni zgodbi predstavi nekaj različnih življenjskih obdobij glavnega junaka, ki se je na jesen življenja iz mesta, kjer je prodal preostanek svojega podjetja, umaknil na norveško podeželje, v tipično minimalistično opremljeno kočo. Seveda kraj umika ni naključen, saj so se v njegovi bližini, kakega pol stoletja nazaj, v vročem poletju dogajale stvari, ki so usodno zaznamovale njegovo življenje. Spretno mešanje preteklosti in sedanjosti, mojstrsko režiranje preskokov, ki jih lahko ne samo vidimo, ampak skoraj zaduhamo, nam sentimentalno, a hkrati nostalgično in dramatično zgodbo o odraščanju postavlja v sodoben kontekst, nevidne lovke preteklosti pa virtuozno potegne do sedanjosti. Norveški generacijski roman z globalnim ­apelom.