»Dober pisatelj ni pamfletist, ki skozi vse svoje junake nabija eno in isto!«
Miha Mazzini je slovenski pisatelj, scenarist, filmski režiser in kolumnist, ki ves čas prehaja med različnimi pripovednimi žanri: enkrat dobite od njega avtobiografski roman, drugič povsem leposlovnega, vsakih nekaj let izide njegova knjiga kolumen, pa potem spet kaj mladinskega. Zdaj je izšla njegova knjiga kratkih zgodb Pohlep, ustvarjanje kratke literarne forme pa ima Mazzini za nekaj najljubšega, kar počne, saj pri kratki zgodbi po njegovem mnenju ne sme biti slabo napisan niti en sam stavek. O njegovi novi knjigi, ki bi jo lahko imeli tudi za neposreden Mazzinijev odmev na duh časa, o junakih, ki so bili počelo nekaterih zgodb, smo z njim opravili kratek pogovor.
Bukla: V eni od zgodb v svoji novi knjigi Pohlep zapišeš takole: »Ko na stara leta delaš inventuro, ugotoviš, da je bilo bistvo tvojega življenja opravljeno v enem letu.« Katero leto je bilo, če gledaš nazaj, bistveno za tvoje pisanje ali odločitev za ustvarjanje? Zakaj?
Mazzini: Ne smeš verjeti vsemu, kar zapišem. Dober pisatelj ni pamfletist, ki skozi vse svoje junake nabija eno in isto, marveč jih posluša in jim posodi prste na tipkovnici. (nasmeh) Kakšna so bila moja zgodnja leta, je vsaj delno opisano v romanu Otroštvo in eden od načinov, ki mi je pomagal preživeti in odrasti samo nalomljen, ne pa zlomljen, je bila ravno zgodnja identifikacija s pisateljem kot načinom bivanja. Torej človek, ki opazuje, beleži, in ko pride čas, napiše. Da je torej priča spregledanih in tistih, ki so brez glasu, kar je bilo njega dni zelo rusko pojmovanje literature.
Bukla: Glede na to, da že dolgo pišeš tudi kolumne, se primerjavi med kolumnami in kratkimi zgodbami skoraj ne moremo izogniti. So kratke zgodbe zate nadaljevanje kolumen ali so kolumne nadaljevanje kratkih zgodb?
Mazzini: Zdi se mi, da kar dobro ločim med enim in drugim. Kratke zgodbe neznansko spoštujem in ne morem verjeti, kako sem jih kot mlad in navdušen bralec jemal zlahka – zame so zdaj najtežja zvrst, ker mora vsak stavek stati na pravem mestu. V romanu je lahko slabo napisan odstavek, v kratki zgodbi pa niti stavek. Pri kolumnah sem vsekakor bolj sproš čen, ker avtor pač mora reagirati hitro, napisati v enem dnevu in objaviti, to je pač žurnalistični žanr. Kratke zgodbe pa popravljam in popravljam in popravljam – samo zato, da so videti, kot bi bile napisane zlahka, zlepa in tekoče. Zato sem tudi na svojo prvo platnico kratkih zgodb (Godbe, 1989, ponatis 2011) dal Freda Astaira. Lahkotnost njegovega plesa skriva neznansko količino treninga, ki je bila za to potrebna. Mi živimo v družbi amaterizma, kar pomeni, da je vse zadosti dobro, kar kdo nakleplje. Iz tega potem izvira tudi začudenje, če se nekdo nečemu posveti ali celo to res no jemlje, kot jaz resno jemljem svoje pisateljsko delo.
Bukla: Kako se odločaš o tem, kaj bo nastalo iz osnovne ideje: stvarna kolumna z literarnim nastavkom ali pa literarna kolumna s stvarnim nastavkom? Morda lahko vzameva primer zgodbe Večna ničla, delavko v korporaciji, ki ji direktor razkrije »skrivnost svojega dela«? Kako je prišlo do te zgodbe?
Mazzini: Če novinarji ne smejo odkrivati svojih virov, pisatelji ne smejo odkrivati svojih navdihov. (nasmeh) Prej sem govoril o pričah in pričevanju. Sem priča življenja, ki je v slovenski literaturi redko opisano, torej pos lovno-korporativnega življenja, ki je sad nekega časa in dobe. Varnih zaposlitev je vedno manj, smo že v času prekarstva, torej najetih začasnih delavcev brez pravic, ki zase mislijo, da so naslednji Steve Jobs in bodo kar zlepa čudežno obogateli. Ta zgodba je dejansko o tem, da kapitalizem ni več ekonomski sistem, marveč verski. Če po anketah večina milenijcev misli, da bodo kmalu obogateli, in se zato slepijo v svojih one-man-band podjetjih, je to stvar vere, ne računice. K tej značilnosti dodajte še posebno slovensko vrednoto, s katero ocenjujejo vztrajanje pri tlačanskem in nesmiselnem delu in ji pravijo pridnost – pa imamo recept za katastrofo.
Bukla: Si kdaj hazardiral? V zgodbi Kocka pada si se zelo avtentično poglobil v psihologijo hazarderja s presenetljivimi karakterističnimi detajli, ko hazarder okoli mize za ruleto opazi znane ljudi, potem pa ugotovi, da so to krupjeji iz prejšnje izmene, ki so po šihtu še sami prišli hazardirat …
Mazzini: Hazardiranje ni moj greh. Kar sem vedel o tem, sem izvedel iz rus kih klasikov. Saj veš, Dostojevski in nebrzdane strasti, eksplozija čus tev, Sodoma in Gomora na sto kvadratih. Potem sem pa enkrat v življenju le šel v neki kazino in kakšno razočaranje! Tisti obrazi so ubiti, tu ni veselja, to so ljudje pod nivojem dražljajev. Začel sem razmišljati o človeku, ki bi mu to bilo premalo in bi stopnjeval svoj dotok vzburjenja prek vsake meje, ki bi se šel torej adrenalinsko hazardiranje, in tako je nastala ta zgodba.
Bukla: Zdi se, da tvoja knjižna zbirka Pohlep morda najbolj do zdaj odseva družbeno realnost. Misliš, da je pohlep res najbolj očitno ogledalo našega časa? Zakaj?
Mazzini: Absolutno. Vatikan vodi evidenco grehov, ki se jih ljudje pridejo spovedat v spovednice. In pred leti sem gledal te statistike in opazil, da so grehi približno enakomerno razporejeni čez leta in desetletja, razen enega. V osemdesetih letih (v času Thatcherjeve in Reagana) začne v spovednicah pohlep padati in tako rekoč izgine. Danes se ga ne spoveduje nihče več. Kar pomeni, da je postal vrlina. Tak prehod je velik premik v človeškem programiranju, o katerem je vredno pisati. Nasploh imam v svojem pisanju več linij. Ena je zelo osebna, recimo romani Otroštvo, Kralj ropotajočih duhov itn., druga pa je sad opazovanja družbe. Vsak umetnik, če je svoje živ ljenje vodil zadosti dobro, z leti širi svoje obzorje. Samo nev rotiki ostanejo za venomer pri eni in isti zgodbi in temi.
Bukla: Pri svojih zgodbah o pohlepu pa ne govoriš samo o pohlepu korporacij, direktorjev itn., temveč tudi o pohlepu delavcev, ki si iščejo svoj (finančni) prostor pod soncem za vsako ceno. Tako imaš denimo v zgodbi Sam svoj gospodar lik na prvi pogled preproste ženske Marije, ki h glavnemu junaku prihaja likat, skoraj vedno z gipsom na kaki okončini, kasneje pa se izkaže, da se sistematično samopoškoduje in tako ves čas dobiva zavarovalnine. Ali navdih za ta lik izvira iz realnosti?
Mazzini: Aha, spet vprašanje o tem, česar ne smem izdati. Čeprav ... Ta zgodba je bila res posledica resničnega srečanja z osebo, ki mi je začela razlagati o tem, kakšen kreten sem, ker delam, medtem ko ona ... Pokazala mi je, kako vtakneš roko v kakšno razpoko in kako potegneš, da kost poči. Pa nogo v luknjo itd. Zavarovalnice plačujejo, tebi pa ni treba delati. Kaj je trenutek bolečine proti nekaj mesecem lenarjenja? Pomembno vprašanje. (nasmeh)
Bukla: Uf, obenem pa tudi neprijetno!?
Mazzini: Ja, res mi je dalo misliti, o vsem mogočem – tudi o odnosu do sebe, svojega telesa, pa o tem, da vse tiste bolečine in muke odtehtajo kako drugo delo. Saj smo nedavno lahko brali o človeku, ki je dal spremeniti spol iz moškega v žensko, da bi prej prišel do upokojitve. Vse te operacije za nekaj let pokojnin? Hm. Skratka, očitno gre za tiste, ki bi jih v sodobni umetnosti dali v kategorijo body-art. Včasih pa bi jih imenovali mazohisti, a s honorarjem.
Bukla: Zadnja zgodba, Kratka zgodovina branja v predmestju, se po osnovnem motivu po mojem mnenju malo odmika od naslovne teme, v svojem jedru pa ima junaka, ki podčrtuje knjige iz knjižnice, potem pa opazi, da to počneta še dva druga knjižnična člana. Od kod ideja zanjo?
Mazzini: To je zgodba, o kateri sem dvomil, ali sodi v zbirko, pa me je urednica Jelka Ciglenečki prepričala, naj jo dodam. Ker je o upokojencih, na neki način zaključuje vse te poslovneže in delavce in podjetnike. Nekateri ljudje komentirajo knjige, ki so se jih sposodili v knjižnici, tako da jih gosto popišejo po robovih. In včasih najdeš koga, ki se prepira s prejšnjim komentatorjem. Začelo me je zanimati, kaj če bi se ti ljudje lotili dopisovanja sistematsko prek sposojenih knjig in se nazad nje srečali?
Bukla: Se strinjam, da logično zaokrožuje knjigo. Morda za konec: Kateri so tvoji naslednji projekti? Kdaj pride v kino film po tvojem romanu Izbrisana? Slišal sem tudi, da si končal nov roman …
Mazzini: Film Izbrisana so lani jeseni izbrali na festivalu v San Sebastianu kot enega od treh nedokončanih filmov, ki so jih prestavili agentom in selektorjem. Zanimanje je bilo veliko, producent je podpisal z agencijo in za zdaj kaže, da bo premiera jeseni na enem od A-festivalov. V slovenskih kinih torej naslednje leto. Nov roman je končan, delam zad nje popravke. Zgodba je nastala, ko sem se zavedel neverjetne razlike: če govorite z moškimi, ki hodijo na spolni turizem na Tajsko, recimo, med njimi vlada čisti realizem. Vedo, da kupujejo, in to je to. Če pa govorite z ženskami, ki hodijo v Afriko ali Jamajko, pa dobite neverjetno romantiko, čudeže ljubezni, bele Masajke in tako dalje. Razlika v pojmovanju istega opravila mi ni dala miru in dolgo sem premišljeval ter zbiral material, preden je nastal roman Funny. Testni bralci se hahljajo in krohotajo, pa namenoma izberem najbolj zoprne. Čeprav niso nikoli tako zahtevni, kot sem sam do svojega dela – a tudi meni se zdi super roman.
Bukla: Se veselimo branja! Srečno in hvala za pogovor!