»Medsebojni odnosi se v treh generacijah niso kaj dosti spremenili!«
Milena Miklavčič je pisateljica, novinarka in publicistka, ki že vse življenje živi in dela v rojstnem kraju, v Žireh. Napisala je več knjig za otroke, odraslim bralcem pa je pred tremi leti namenila v samozaložbi izdano knjigo Ogenj, rit in kače niso za igrače, ki je v nadaljevanju postala velika uspešnica. V njej se je intimnim osebnim zgodbam posvetila širše, a z vsem spoštovanjem, obenem pa tudi z občutljivo tankočutnostjo do najbolj ranljivega, kar se lahko zgodi med dvema človekoma. Delo Ogenj, rit in kače niso za igrače je preraslo tudi v dokumentarni film nacionalne televizije, o njem pa so pisali tudi strokovnjaki s področja sociologije. Zdaj je izšlo nadaljevanje s podnaslovom Babice, hčere, vnukinje, ki med seboj vzporeja intimna življenja treh slovenskih generacij. Ob izidu knjige, ki bo gotovo uspešnica to jesen, smo z avtorico opravili kratek pogovor.
Bukla: Pred tremi leti je izšla vaša knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače. Če pomislite na čas ob izidu, kakšna so bila vaša pričakovanja v zvezi s to knjigo, tudi glede na to, da ste jo izdali v samozaložbi?
Miklavčič: Največ pove podatek, da je bila prva naklada natisnjena le v 200 izvodih. Pošla pa je v treh dneh. Tega ne bom nikoli pozabila. Strah ob izidu, pomešan z nelagodjem, je bil neizmeren, saj me je veliko ljudi – njihova mnenja so mi bila takrat pomembna – strašilo, da se bom s knjigo samo osmešila. Pisanje o spolnosti, intimi med dvema človekoma, je bilo po njihovem mnenju nekaj nedopustnega.
Bukla: Kaj pa se je zgodilo po tem? Kdaj se je glas o tej knjigi začel valiti kot plaz?
Miklavčič: Usulo se je po prvih dveh intervjujih (Gorenjski glas, Slovenske novice). Kar naenkrat so me začeli klicati z vseh koncev Slovenije. Zdelo se mi je, kot bi se odprli skriti ventili. Spominjam se neke starejše gospe iz Prlekije. Njena mama je kot »aleksandrinka« služila pri Slovencih, ki so živeli v Zagrebu. Do takrat se mi je zdelo, da sem slišala že »vse«, a sem spoznala, da je ta »vse« šele prihajal. Mnogi so se jokali, ko so se mi zahvaljevali za zapisane zgodbe. S pomočjo knjige so lahko tudi sami svojim domačim razkrili lastne zgodbe. Šokiralo me je, koliko je nasilja tudi v sodobni družini. Pa ne le nad ženskami, tudi nad otroki. Seveda, zgodila se je tudi gnojnica. Ni jih bilo malo, ki so jo zlivali po meni in se razburjali, ker sem si drznila objaviti zgodbe, ki bi po njihovem mnenju morale za večno ostati pod preprogo. Med temi, ki so to počeli, so bili tudi zgodovinarji, etnologi, nekaj zdravnikov, šolniki. Pester izbor. Bili pa so tudi drugačni odzivi. Ne bom pozabila duhovnika Marka Čižmana, ko sem predavala v Podutiku. Vprašala sem ga, ali je kaj takšnega, kar bi bilo treba preskočiti. Mirno mi je odgovoril, naj se ne bojim povedati vsega, kar vem, da bo le po resnici.
Bukla: Koliko predstavitev knjige ste imeli v treh letih in kje vse?
Miklavčič: Bilo jih je več kot 800. Slovenijo sem prepotovala po dolgem in počez, včasih sem imela tudi po dve ali več predstavitev na dan. Vabili so me knjižnice, upokojenska društva, kmečke žene, različne duhovno obarvane skupnosti, šole, Medicinska fakulteta in FDV, posamezniki, univerza za tretje življenjsko obdobje … O intimni preteklosti sem želela spregovoriti zlasti dijakom, žal pa mi to ni uspelo v tolikšni meri, kot bi bilo prav. Zavrnitve so bile marsikdaj zelo zabavne in so me močno spominjale na odnos do spolnosti v starih časih.
Bukla: Kaj vse se vam je dogajalo na predstavitvah knjige? Lahko izpostavite kak dogodek?
Miklavčič: Ne zmeraj, še vedno pa zelo pogosto se je dogajalo, da so navzoči želeli spregovoriti tudi sami. Nekoč sem gostovala v nekem domu za starejše. Ko sem pripovedovala o odnosu med materjo in otroki, se je oglasila ena od navzočih in pokomentirala, da pa ona že ve, da ni bilo tako hudo. Nakar je vstala druga, dvignila prst in ji rekla: »Ti bom pa jaz povedala, kakšna je bila tvoja mama! Ko so šle opoldne druge ženske z njive domov kuhat kosilo, je ona ostala in dejala, da se ji nič ne mudi. Če bo še malo počakala, bodo okoli mize že kakšna usta manj za nafutrat …« Besede so obvisele v zraku. S svojo težko in zelo ostro sporočilnostjo pa so verjetno vse prisilile v razmišljanje, da pa morda nekoč le ni bilo tako lepo, kot se je govorilo.
Bukla: Knjiga po treh letih še živi, zdaj pa prihaja njeno nadaljevanje. Zakaj ste se odločili zanj? Kako ste prišli do zgodb v tej knjigi?
Miklavčič: Med iskanjem zgodb med prvo in drugo knjigo je bistvena razlika. V času prve sem se morala do vsake potruditi sama, pri drugi so me zgodbe poiskale kar na domu. Poleg tega jih je od prvič ostalo kar nekaj, recimo tista o Makslu Pekovem, rojenem leta 1903. Zgodbe iz prve roke so vendar največji zaklad! Kadar sem se spotaknila ob kako izmed njih, sem postala sitna. Potem sem razmišljala, da ni pravično, da obleži v predalu! Nakar sem na Facebooku objavila, da me takšne, osebne, zelo intimne zgodbe še zmeraj zanimajo. Odziv je bil neverjeten in še zmeraj traja. V prihodnjih dneh imam dva pogovora, za enega vem, da bo podobno pretresljiv ali še bolj, kot je zgodba »dečka s tatujem«. Če kaj, sem bogovom in vsem tistim nad oblaki hvaležna, da so mi dali dar, da mi ljudje zaupajo.
Bukla: Tokratna knjiga ima podnaslov Babice, hčere, vnukinje. Kako bi na kratko predstavili vsebino nepoučenemu bralcu? Kako se med seboj razumejo te tri generacije?
Miklavčič: Pri nas doma živimo tri generacije pod eno streho: midva z možem ter hčerka in sin s svojima družinama. Več kot petnajst let traja sobivanje in se zelo dobro razumemo. Žal je podobnih povezanosti zelo zelo malo. Generacije so se med seboj tako in drugače odtujile. Že v mojem rojstnem kraju je ogromno hiš, v katerih živijo starejši, največkrat samo ostarele mame. Čas, v katerem živimo, je bil in je še izrazito nenaklonjen sobivanju generacij. In ker se premalo srečujejo, se posledično dogaja vse tisto, kar sledi iz ljudskega pregovora »Stran od oči, stran od srca«. Nemalokrat sem bila (in sem še) prva, ki sem te starejše poslušala. Mar ni to žalostno? Z novo knjigo sem, med drugim, želela tudi pokazati, da se zgodbe prav zaradi molka znotraj družine, ponavljajo iz generacije v generacijo. Pa bi bilo marsikaj drugače, če bi se ljudje več pogovarjali! Bralci in bralke bodo ob branju spoznali, da se nekaterim med njimi prav tako dogajajo grde reči, pa tega, žal, niti ne opazijo. Včasih se mi zdi, da smo kot žabe, ki se kuhajo v vreli vodi.
Bukla: Katere so vaše temeljne ugotovitve glede zasebnega življenja treh generacij slovenskih žensk (in tudi moških)? Kako se je to spreminjalo, kje pa ostaja enako?
Miklavčič: Medsebojni odnosi se niso dosti spreminjali in spremenili. Odnos do spolnosti je marsikje še zmeraj zelo podoben. Je pa – po drugi strani – tudi res, da odrasli dopuščamo, da mladi mirno spremljajo po televiziji nasilje in gledajo pornografijo na pametnih telefonih. Redki pa so, ki se z mladimi še pravočasno pogovorijo o vseh lepotah pa tudi o pasteh spolnosti in medsebojnih odnosov.
Bukla: Generacija »vaših« vnukinj je rojena nekako med letoma 1980 in 1990. Katere so njihove posebnosti, kako se zasebno znajdejo v sodobnem svetu?
Miklavčič: Ne znajdejo se. Zelo zgodaj okušajo spolnost, pa ne tiste lepe, temveč ono drugo, zaradi katere ostane v želodcu železna kepa. Redke so starši pripravili na življenje in na vse pasti, ki čakajo nanje. Permisivna vzgoja je naredila takšno katastrofo, da bodo posledice še zelo hude. Težko vzpostavljajo daljše ljubezenske zveze, hitro se naveličajo. Polne so predstav o tem, kakšen mora biti moški, ti pa, kot pove Robert Miklavčič (ni moj sorodnik) v enem od intervjujev v Delu, še zmeraj pričakujejo dobro vzgojeno partnerico. O družini raje ne razmišljajo, so zelo ambiciozne, samosvoje, predvsem pa zelo težko najdejo ustreznega partnerja, ki bi jim bil kos in ga ne bi »pošiljale po cigarete«. Premalo je spoštovanja med dvema človekoma. Mislim, da enačaj med življenjem in uživanjem vodi v pogubo.
Bukla: Bi bili raje babica ali vnukinja in zakaj?
Miklavčič: Če sem iskrena, bi bila zelo rada vnukinja, a s pametjo, kot jo imam danes kot babica. Ker vem, da je to nemogoče, vnukoma in vnukinji že od malih nog pripovedujem različne zgodbe. Tako kot sem jih pripovedovala svojim štirim otrokom. Knjiga Ogenj, rit in kače niso za igrače me je zelo spremenila, do življenja in do moralnih vrednost imam zelo drugačen odnos. Zato tudi želim, da se vnuki zavedajo, da je življenje sestavljeno iz vzponov in padcev, da je tisto, kar naredimo sami, največ vredno, pa tudi, da se v vsaki, še tako slabi stvari skriva nekaj dobrega.
Bukla: Hvala za pogovor in vso srečo s knjigo!