V svetovni prestolnici knjige bo "Knjiga za vsakogar"
Uroš Grilc
Tako je naneslo in tako še vedno velja, da se zadnje desetletje s knjigo ukvarjam v negativnem smislu: ugotavljam, kje knjižni trg šepa, in iščem odgovore, kako spodbuditi njegov razvoj z vidika ukrepov, po katerih lahko poseže ta ali ona javna oblast. Glede na to, kako kompleksna tvorba je knjiga in kako občutljiv je knjižni trg, je ta odgovor zame vselej učinkovit izključno na točki – ko je z njim upoštevana celotna veriga knjige: avtorji, založniki, knjižnice, knjigarne, bralci. Vsak delni odgovor ima na položaj knjige samo parcialne učinke. V tem trenutku po mojem mnenju ni pravi čas za takšne pristope, priložnosti so drugje.
Mestna občina Ljubljana je v priprave na pridobitev Unescovega naslova vključila vsa stanovska društva, ki delujejo na področju knjige, in tudi v javnih razpisih za program izpostavila kriterij povezovanja in celostnega pristopa k področju knjige. Odziv pri društvih je bil dober, to pa se je odražalo tudi v prijavljenem programu, ki ga je Unescova komisija prepoznala kot boljšega od programov Dunaja, Lizbone, Rige, Sankt Peterburga, Wellingtona in Guadalajare. Unesco je v utemeljitvi izbora Ljubljane za svetovno prestolnico knjige 2010 poudaril, da je Ljubljana izbrana zaradi »tehtno pripravljene prijave ter pestrega in zaokroženega programa, ki uživa široko in zavzeto podporo vseh protagonistov na knjižnem trgu: založnikov, knjigarnarjev in knjižničarjev, in je usmerjena k promociji knjige in spodbujanju branja.« Zdaj smo pred tem, da povedano ne ostane samo všečna retorika, še ena izmed tistih, ki se na slovensko knjigo lepijo žal prevečkrat in preveč zlahka. To pa zato, ker se takšna retorika bodisi lepodušniško izogne ključnemu problemu slovenskega založništva bodisi je v službi interesov le posameznih členov knjižne verige. Slovenska knjiga bo namreč presegla stanje večletne stagnacije in dobila razvojno spodbudo šele takrat, ko bo odločno dvignila število prodanih izvodov na glavo prebivalca s sedanjih dveh do treh knjig letno in ko bo posledično dvignila povprečno tiskano naklado, ki znaša manj kot 1500 izvodov na naslov. To bo seveda vplivalo tudi na ceno knjige. Vse drugo so kozmetični popravki, ki v resnici ne zahtevajo dosti truda, nimajo pa tudi dolgoročnejših in trajnejših učinkov na položaj knjige. Bilo bi pretenciozno reči, da odgovor na to vprašanje poznamo ali da je preprost, nasprotno, lahko pa ga vsaj poskušamo najti. Bržkone tudi tako, da na položaj slovenske knjige ne gledamo kot na njeno postopno izginjanje, temveč jo prepoznamo dokaj stabilno vejo kulturne industrije z velikimi potenciali. Slovenske založbe namreč ne propadajo, knjižna produkcija s 6500 izdanimi naslovi v lanskem letu je veličastna, knjižnice so lani naštele več kot 25.000.000 izposojenih enot knjižničnega gradiva. To so zelo trdni temelji, na katerih je treba graditi. In prav to počne program Ljubljane – Svetovne prestolnice knjige, ki je v tem nagovarjanju bralcev in kupcev knjig drzen, nemara celo utopičen. Saj vemo, sanje so lahko odlično gibalo razvoja. Pomemben del programa Svetovne prestolnice knjige je projekt »Knjiga za vsakogar«. Zasnova je preprosta: okoli 20 knjižnih naslovov različnih zvrsti bo izšlo v nakladi najmanj 8000 izvodov, maloprodajna cena enega izvoda pa ne bo presegla 3 EUR. Del knjig bodo prispevali domači avtorji (Boris Pahor, Svetlana Makarovič, Slavoj Žižek, Tone Pavček, Andrej Rozman Roza in drugi), del bodo prevodi Viewegha, Flanagana, Grossmana, Franzena idr. To so kakovostni in za širše bralno občinstvo še vedno dovolj komunikativni avtorji, če pa dodam, da sta si prostor med temi naslovi izborila tudi dva stripa, potem je širina tako zvrsti kot estetik v tem izboru zagotovljena. Strip kot pri nas zapostavljena umetniška zvrst je neizkoriščeno orodje razvijanja bralne kulture in ustvarjanja bralcev iz nebralcev, zato nas čaka zanimivo dogajanje tudi na tem področju. A poglejmo samo naštete domače avtorje: vsi bomo soglašali, da so v tem trenutku to najboljši avtorji, a koliko njihovih knjig se v resnici prebere, v kolikšnih nakladah se jih natisne, koliko proda v knjigarnah in koliko izposodi v knjižnicah? Bistveno premalo glede na njihovo kakovost. In prav ti avtorji bodo v okviru Svetovne prestolnice knjige deležni posebne pozornosti in promocije prek vseh medijev, tiskanih in elektronskih, vključno z nacionalno RTV in plakatnimi mesti. Obenem pa so za promocijo zadolženi tudi izbrani založniki, saj bodo morali določeno število prireditev ali nastopov avtorjev, povezanih z izdano knjigo, izvesti tako v knjigarnah kot v knjižnicah. To pa je že nekaj, kar pri slovenski knjigi ni v navadi. Problem pa so prodajna mesta. Prva prodajna mesta so seveda slovenske knjigarne, teh pa je premalo. Demografska podoba Slovenije je eden od razlogov, da imamo ogromna območja, kjer knjigarn preprosto ni: povedano drugače, če vzamemo za kriterij, da bodo v projektu sodelovale knjigarne, ki imajo v svoji ponudbi vsaj tisoč knjižnih naslovov in produkcijo vsaj dvajsetih založnikov, potem je takšnih knjigarn okoli petdeset. To je neverjetno dejstvo, a tako je. Obenem vemo, da morajo knjigarne ostati prvo in »naravno« mesto za prodajo knjig. Po drugi strani pa je mreža splošnih knjižnic razvejena bistveno bolje in šteje več kot 270 izposojevališč. Posebnost projekta »Knjige za vsakogar« je torej v tem, da bomo poleg knjigarn prodajna mesta razširili tudi na slovenske splošne knjižnice in nekatere kulturne ustanove, s tem pa bomo zagotovili dostopnost teh knjig na celotnem območju Slovenije in tudi v zamejstvu. V projektu je torej vse podrejeno glavnemu cilju: po dostopni ceni prodati kakovostne knjige v spodobnih nakladah, in to na celotnem slovenskem govornem območju. Projekt temelji na ideji, da založniki, knjigarne in knjižnice drug drugega tu ne dojemajo kot svoje konkurente, temveč ima vsak od njih možnost, da v okvir »nacionalne akcije« spodbujanja dostopnosti kakovostne knjige vnaša svojo specifičnost in svoj lastni interes. Zato tudi ni nenavadno, da imajo vsi sodelujoči do projekta razumljive zadržke s svojega lastnega vidika in svojega interesa – založniki ne bi žrtvovali svojih utečenih prodajnih poti, knjigarne se bojijo konkurence v knjižnicah, knjižnice se sprašujejo, ali je to še del njihovega poslanstva ipd. – vsi pa se strinjajo, da se velja podrediti temeljnemu cilju projekta, ki veča dostopnost kakovostne knjige in ki poskuša na dolgi rok spreminjati odnos ne le do branja, temveč tudi do kupovanja knjig, ki je neizbežni del bralne kulture. Vsak pridobljeni novi bralec bo uspeh. Zato bo zanimivo spremljati ne le, kako se bo projekt »Knjige za vsakogar« razvijal v času Svetovne prestolnice knjige, temveč tudi po tem obdobju. Eksperiment »Knjige za vsakogar« je torej tek na dolge proge in Svetovna prestolnica knjige je prava priložnost za takšen nizki start, cilj pa bomo dosegli le, če bodo tekli vsi, avtorji, založniki, knjigarne in knjižnice. In zaenkrat se na ta start zagreto pripravljajo vsi našteti. Smo priča porajanju specifičnega odgovora na specifično stanje slovenske knjige ter na slovenski odgovor na andersonovski »dolgi rep« založniške hiperprodukcije?
Dr. Uroš Grilc je načelnik Oddelka za kulturo pri Mestni občini Ljubljana, vodja projekta Ljubljana Svetovna prestolnica knjige 2010 in predavatelj predmeta kulturne politike in knjiga v EU in Sloveniji na Oddelku za bibliotekarstvo, informacijsko znanost in knjigarstvo Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani.
Zadnji čas, da lahko v Bukli preberem kakšen daljši članek!
Ideja ni slaba, z radovednostjo pričakujem kaj bo naslednjič.
Sicer sem bral, vendar takšni članki ne ustrezajo konceptu Bukle.
