|
|
| Bukla 50, februar 2010 |
 |
Dan Brown: Izgubljeni simbol
Samo Rugelj
|
|
Po skoraj šestih letih odsotnosti se Dan Brown (1964) vrača z novo dogodivščino Roberta Langdona, slovitega harvardskega umetnostnega zgodovinarja, eksperta za verske simbole, ki je po neznansko uspešni Da Vicijevi šifri tudi pri nas gotovo ena od najbolj pričakovanih žanrskih knjig za odrasle v zadnjem desetletju. Seveda pa z Brownovimi knjigami ni bilo vedno tako. Pravzaprav se je začelo precej neizrazito. Dan Brown je leta 1993 med počitnicami na Tahitiju bral neki roman Sidneyja Sheldona in ugotovil, da bi kaj takega sam znal napisati bolje. Začel je delati na svojem romanu, tri leta kasneje premalo razburljiv poklic učitelja angleščine obesil na klin ter trinajst let po svojem knjižnem prvencu, humorni knjigi 187 Men to Avoid: A Survival Guide for the Romantically Frustrated Woman, ki jo je napisal v soavtorstvu s svojo ženo, v svojem žanrskem prvencu Digitalna trdnjava (1998) vnovčil svoje zanimanje za razbijanje šifer in delovanja tajnih vladnih organizacij. Vsebina romana se je spopadala z vprašanji zasebnosti elektronske pošte ter z etiko in moralo nadzorovanja tovrstne komunikacije s strani vlade. Klasična struktura tehnotrilerja, torej kombiniranje visokotehnološke teme z bliskovitimi menjavami krajev ter številnimi preobrati, je kar dobro dišala po njenem takratnem prvaku Michaelu Crichtonu ter napovedovala, da se v Brownu skriva perspektiven žanrski pisec.
Brown ni odlašal, pisanje je prestavil v višjo prestavo in v naslednjih zaporednih letih napisal dva romana. V Angelih in demonih (2000) je vpeljal profesorja Roberta Langdona, ki ga je v njegovi prvi dogodivščini postavil v Rim, kjer je pravkar umrl papež, kardinali pa so se zaprli v konklave, da izvolijo novega poglavarja Cerkve. Pri tem so štirje kardinali izginili. »So jih ugrabili?« se je glasilo ključno vprašanje. Brown je tu združil na prvi pogled povsem nepovezane teme, saj so se mešali fizikalna teorija osnovnih delcev, prapok in antimaterija iz švicarskega Cerna ter dogmatično središče Rimskokatoliške cerkve v Vatikanu, pri čemer je Brown vse te elemente povezal v napeto zgodbo, ki se zgodi v enem dnevu, v katerem mora Langdon s prikupno italijansko fizičarko rešiti mnoge uganke o starodavnem združenju Iluminati in s tem tudi obstoj Vatikana. Pri Ledeni prevari leto kasneje pa se je pisatelj spet prestavil na teren čistega tehnotrilerja, ki je tokrat na Antarktiki spretno spletal realna znanstvena in družbena dejstva.
Ne glede na žanrsko kakovost Brownovih prvih treh romanov pa noben ni dosegel nadpovprečnega odziva, saj je bila začetna naklada vsakega od njih manj kot deset tisoč izvodov, kar je za anglosaške razmere dokaj skromna naklada. Vse pa se je spremenilo dve leti kasneje, ko je Brownov četrti roman Da Vincijeva šifra (2003) že v prvem tednu po izidu poletel na prvo mesto najbolj prodajanih knjig časnika New York Times, v letu kasneje pa postal pop fenomen (po prodaji jo je leta 2004 presegla samo mladinska knjiga Harry Potter in Feniksov red), saj je sprožal neštete razprave o svoji vsebini, povzročil poplavo knjig, ki dokazujejo nepravilnost dejstev iz Brownovega romana, ter pripeljal tudi do kar nekaj filmskih dokumentarcev na to temo. Ta val ni zaobšel niti Slovenije, kjer je bilo prodanih več kot 65 tisoč izvodov.
V Izgubljenem simbolu se, podobno kot prejšnjikrat, profesor Langdon odzove vabilu prijatelja in mentorja Petra Solomona, filantropa in uglednega prostozidarja, da bi imel v washingtonskem Kapitolu popoldansko predavanje. Prihod v Kapitol pa se konča precej drugače od pričakovanega, saj povsem v sredini Kapitolove rotunde najdejo nabodeno roko s tetoviranimi prsti, na katerih Langdon odkrije simbole starodavnega povabila k razkritju zamolčane skrivnosti. Izkaže se, da gre dejansko za roko Petra Solomona, ki je bil brutalno ugrabljen, in da Langdona v Washington, najbolj skrivnostno in simbolov polno ameriško mesto, sploh ni povabil Salomonov pomočnik, pač pa nekdo, ki se je samo izdajal zanj in je Langdona želel pripeljati v Kapitol ob točno določenem času. Pred nami se v hitrem tempu začne vrteti zgodba (vse skupaj se zgodi v dvanajstih urah), ki se z naslanja na prostozidarsko dediščino, ki ima v Washingtonu tudi arhitekturne in druge sledi na vseh ključnih krajih in stavbah. Vse skupaj pa je, kot smo lahko brali že pri prejšnjih dveh Langdonovih dogodivščinah, seveda prepleteno s profesorjevim poznavanjem simbolov, ki zna iz na prvi pogled nejasnih znamenj vedno potegniti svojo resnico. Tako je Izgubljeni simbol spet roman, ki ljubiteljem žanrske literature ne bo pustil spati, dokler ne bodo prišli do zadnje strani!.
Odkritje izgubljenega simbola
Ob Da Vincijevi šifri in Angelih in demonih smo tudi v slovenščini dobili kar nekaj spremljevalnih knjig, ki bralcem skušajo pojasniti razliko med stvarno in alternativno zgodovino iz romanov. Avtor pričujoče knjige razlaga pojme iz znanosti, zgodovine, umetnosti in običajev, ki se nenehno prepletajo skozi zgodbo Izgubljenega simbola. Bralce vodi iz poglavja v poglavje in jim razsvetli pojme kot so prostozidarstvo, deizem ter predstavi osebe kot sta bivša ameriška predsednika Benjamin Franklin in Thomas Jefferson. Opozori tudi na nekatere romaneskne povezave z zgodovinskim dejstvi, ki bi jih mogoče nepozorni bralec sicer spregledal. Tako dodaja zgodbam še dodatno težo, obenem pa poskrbi, da knjiga bralcev ne bi zavajala.
|
 |
|
|
|
|
