|
|
| Bukla 19, junij 2007 |
 |
Pod drobnogledom: Miha Mazzini
Maša Ogrizek
|
|
Ime Miha Mazzinija je neločljivo povezano z literaturo, računalništvom in filmi. Že s svojim prvim romanom Drobtinice, ki ga odlikuje avtorjev nezgrešljivi humor, se je priljubil bralcem; knjiga je bila razglašena za slovenski roman leta, avtorju pa je prinesla tudi zlato ptico. V njem je Mazzini vprašanje posameznikove identitete, ki ga zasleduje skozi celoten opus, zapletel v tragikomično zgodbo o izkoreninjenem bosanskem delavcu z Jesenic. Po knjigi je bil posnet film Operacija Cartier.
Z lastnimi demoni se je bolj neposredno spopadel v romanu Kralj ropotajočih duhov oziroma v scenariju za film Sladke sanje, ki pripovedujeta o dvanajstletnem dečku, ki se trudi obvarovati lastni svet, ki ga resno ogrožata versko blazna babica in nevrotična mama. Tudi v romanu Telesni čuvaj, ki je bil nominiran za prestižno nagrado IMPAC, je po pisateljevih besedah veliko avtobiografskega, čeprav pripoveduje o »spaki z nadpovprečnim razumom«.
Mazzini pa ni le odličen poznavalec človeške psihe, ampak tudi pronicljiv kritik (slovenske) družbe. To velja za njegovo leposlovje, predvsem pa za humorno obarvane časopisne članke, izbor katerih je objavil v Dostavi na dom.
Njegovo najnovejšo knjigo Trenutki spoznanja sestavlja štirinajst zgodb, ki jih je avtor razdelil v tri sklope: Noč, Jutro in Dan. Vsaka od njih pripoveduje o trenutku, ko se steklena kupola vsakdana, v kateri prebiva posameznik, za hip razpre in se mu ponudi možnost, da pogleda onkraj.
»Junaki« teh Mazzinijevih zgodb so si med seboj zelo različni; avtor jih nabira iz različnih socialnih okolij, pripisuje jim različne značajske lastnosti in profesionalna zanimanja, obdari jih z različno stopnjo dojemljivosti ... Vsem pa je skupno, da so omrtvičeni in izvotljeni, odrezani od svojega notranjega, le njim lastnega bistva. Vsi poslušno sledijo »glasu v glavi«, ki pravi: »Tako moram živeti, to se pričakuje od mene«; povsem pa preslišijo »To hočem, to želim«, ki jim udušeno klokota v drobovju in želodcu.
Iz tega stanja, podobnega polsnu, se zbudijo v trenutku, »ki ni videti nič posebnega, ko se zgodi, pozneje pa postane magična prelomnica«. Za droben hip se prekine neskončni niz in uzrejo mrežo, v katero so ujeti. A to dragoceno priložnost le redki izkoristijo: nekateri ta poblisk (neprijetne) resnice doživijo kot trenutno slabost, ki bo minila; drugi se z njim soočijo, tretji pa iz uvida črpajo moč za spremembo.
Strah, ki mu mora pogledati v oči večina junakov, se skriva v njihovem otroštvu, v bolj ali manj nezdravih družinskih razmerah: nekateri med njimi so bili nezaželeni, drugi zavrženi ali zanemarjeni; nekateri od staršev so bili prestrogi, spet drugi odtujeni ali preprosto zli. Te družinske vzorce, ki jih nevede ponavljajo, avtor vešče »bere« iz njihovih telesnih simptomov, čustvenih težav ...
A osebna in družinska patologija ustvarjata tudi družbeno in obratno. Ljudje pred sabo ne bežijo le v romantične zaljubljenosti in spolne avanture, ampak tudi v potrošništvo in deloholizem; zaradi patriarhalnosti se gospodinje zatekajo v filme, moški pa v neskončne vojne; tudi vera in duhovnost sta pogosto le sofisticirani obliki zatiskanja oči. Skupaj tvorijo gordijski vozel, ki ga, kot pokaže avtor, lahko preseka le posameznik s svojim pogumom videti resnico in prevzeti odgovornost za svoje življenje nase. A takih je le peščica. Ostali preživijo življenje v laži, ki je kot jemanje uspavalnih tablet, ki nam sicer naklonijo spanje, a zbrišejo sanje.
Zbirka zgodb Trenutki spoznanja je napisana domiselno, ponekod prav filmsko slikovito. Jezik se prilega posamezni zgodbi: včasih je ironično plitek, drugič grob in opolzek, tretjič poetično filozofski. Pisatelj bralcu omogoča le toliko uvida v dogajanje, kolikor ga je sposoben tudi sam lik, kar ustvarja privlačno napetost. Obenem pa nam zgodbe ponujajo zadostno identifikacijo, da ob njihovem prebiranju tudi sami doživimo trenutek spoznanja.
Mazzini izvrstno knjigo sklene z »zelo preprosto zgodbo« o neizmerni ljubezni očeta do sina, ki je vir plemenitega dejanja. A to, kakor smo videli, nikakor ni samoumevno.
|
 |
|
|
|
|
