|
|
| Bukla 57, september 2010 2010 |
 |
|
Vpliv ponudbe knjižnih omar na slovensko založništvo
Samo Rugelj
Nedavno mi je po dolgem času spet prišel v roke katalog Ikee za prihodnje leto, in ko sem prelistal prvih nekaj deset strani, sem bil nemalo presenečen. Globalno podjetje, ki je sinonim za cenovno ugodno, skandinavsko asketsko, hkrati pa menda dovolj trpežno pohištvo, na svojih uvodnih straneh ponuja izjemno veliko knjižnih omar. Te nastopajo v različnih prostorih, od kuhinje prek vmesnih prostorov do dnevne sobe in spalnice, v različnih modelih, barvah, kakovosti lesa itn. Vse je lepo oblikovano, posneto v domačem okolju, po scenografsko realistično opremljeno z različnimi knjigami, kot da gre za resnične prostore.
Vse kaže, da so knjižne omare po Ikeini filozofiji integralni del bivalnih prostorov, nekaj, kar domu prinese toplino, hkrati pa je tudi nujen pohištveni element za odlaganje knjig. Po hitri oceni omare sploh niso drage, saj skoraj meter širok in poltretji meter visok knjižni regal stane okoli sto evrov, in vanj lahko spravimo za kar nekaj tisoč evrov novih oziroma rabljenih knjig. Ikea seveda posluje v velikem delu sveta, v državah, kjer je nakup knjig na prebivalca veliko višji pri nas. Vprašanje, ali se Ikea prilagaja potrebam prebivalcev ali pa ponudba knjižnih omar spodbudi potrebo prebivalcev, da se začnejo ozirati po nakupu knjig, je na prvi pogled sicer podobno vprašanju o kuri in jajcu, a že ob krajšem premisleku v Sloveniji dobi zanimiv kontekst.
Še pred nekaj desetletji so bile za slovenske dnevne sobe narejene ogromne lesene konstrukcije s prostorom za televizijo na sredini in s knjižnimi policami na straneh, morda tudi pod stropom. Police so seveda vabile k zapolnitvi, zato so v tistih časih uspevale obsežne, večmetrske knjižne zbirke (pregovorno se omenja predvsem Sto romanov in Našo besedo, blizu zraven sta bili še Prešernova in Mohorjeva zbirka), ki so v nekaj zamahih zapolnile precejšen del knjigam namenjenega uporabnega prostora. Te so tam pogosto še danes, kar zlahka doživite, če stopite v kako stanovanje, v katerem niso prenovili dnevne sobe iz tistega časa. Otroci in mladina so bili deležni še zbirke Zlata knjiga ali pa zbranih del Karla Maya in s tem je bila glavnina knjig povprečne slovenske družine zaokrožena, vseeno pa so pogosto na policah našle prostor tudi druge knjige, od priročnikov do romanov.
Z osamosvojitvijo so se ogromne slovenske dnevne sobe začele umikati minimalističnim ureditvam, kar se v zadnjih letih s prihodom super truper televizij z domačim kinom in drugo tehnično navlako še stopnjuje. Moderne so kar se da čiste, hladne linije, vtis prisotnosti visoke tehnologije mora biti nedvo(u)men, zmaguje koncept hohštaplarskega snoba tipa Mickey Rourke iz Devet tednov in pol, ki je s tovrstno sterilnostjo svojega stanovanja zapeljal takrat fatalno Kim Basinger. Tu seveda ni prostora za knjige, še polica za DVD-je je vse krajša (kdo pa sploh to še kupuje, komentirajo lastniki takih dnevnih sob), in tako lahko sedaj vse pogosteje doživimo tudi to, da vstopimo v dnevno sobo, v kateri ni prav nobene knjige. Te bi seveda kazile tudi načrtovano barvno in drugo usklajenost prostora.
Temu gredo na roko tudi slovenski proizvajalci pohištva, ki pogosto kar tekmujejo v tem, kdo bo oblikoval bolj »moderno« dnevno sobo in kdo bo knjigam namenil manj prostora, ali pa redke knjižne omare postavijo tako umetno, da je že iz letala videti, kako jim predstavljajo le nujno zlo. Dodatni absurd je še v tem, da imajo ti proizvajalci svoje izdelke za Umetnost (vsaj tako je denimo naslovljena ena od pohištvenih serij) in da v tem smislu tudi vrednotijo bivanje v takem prostoru.
Ljudem, ki imajo radi knjige, tako ostaneta dve možnosti. Prva je pohištvo po meri. Ta je povezana z manjšimi ali večjimi problemi, saj je treba knjižne omare zasnovati (hitro je tu vprašanje fiksnih polic in s tem povezano prilagajanje višin polic sedanjim in prihodnjim knjigam), uskladiti z obstoječim pohištvom (in kot nalašč ravno enake barve lesa nikoli ne dobite), poleg tega pa niti ni tako poceni. Čakalni roki so dva meseca in več, zamude del prakse, problemi pri montaži (nekaj je narobe odmerjeno/odrezano/pobarvano) pa običajna stvar. Druga je nakup Ikeinega samomontažnega pohištva, ki ga lahko dobite v kaki od slovenske meje približno uro oddaljeni trgovini in, če ste tega vešči, zmontirate čez noč (to storitev že ponujajo tudi slovenski mojstri). Tudi za izbiro tega potrebujete nekaj spretnosti in podjetnosti, vsekakor pa bistveno manj kot za projekt »knjižne omare po meri«, žalostno pa ostaja dejstvo, da morate po tako enostavne pohištvene elemente, kot so knjižne omare, v tujino.
Vremena se bodo slovenskim ljubiteljem knjig/knjižnih omar tako izgleda zjasnila šele takrat, ko bomo tudi v Sloveniji dobili prvo Ikeo. Ali pa drugače: šele takrat, ko bomo imeli domačega proizvajalca pohištva, ki bo bolj fleksibilno in konkurenčno razmišljal tudi o knjižnih omarah v dnevni sobi in o vseh dimenzijah življenja, ki se odvija v njih, se bo tudi zato morda spet povečala potreba Slovencev po knjigah.
P. S. V zadnji Bukli so mi jo sodelavci z naslovnico dobro zagodli, ampak o doktoratu v teoriji in praksi več v prihodnji številki. Glede na to, da ima Bukla po zadnjih rezultatih 37.000 pretežno ženskih bralcev, smo s tokratno naslovnico k njenemu branju želeli pritegniti več moških. :)
|
 |
|
|
|
|
