|
|
| Bukla 50, februar 2010 |
 |
|
Bukla, petdesetič!
Samo Rugelj
Živimo v prelomnih časih. Vem, morda se sliši obrabljeno in klišejsko, a vsaj za nas je to res. Bukla je z jubilejno, petdeseto številko stopila v šesto koledarsko leto svojega izhajanja. V tem času si je pridobila precejšnje zaupanje knjižnozaložniške branže, navezala stike s strokovnimi združenji, kot sta, denimo, Društvo slovenskih književnih prevajalcev in Center za mladinsko književnost, ki s svojimi prispevki vsebinsko sodelujeta pri reviji, ustvarila si je številno in kritično bralstvo, ki po zadnjih podatkih (Valicon, januar 2010) šteje že 35.000 bralcev, kar predstavlja zavidljiv trend rasti v splošni stagnaciji tiskanih medijev. V času svojega obstoja je postregla s skoraj pet tisoč daljšimi in krajšimi knjižnimi recenzijami, pa s portreti in intervjuji ustvarjalcev ter s prispevki povabljencev, ki so pisali o knjigah v svojem življenju. Tudi nas, ki smo ves ta čas ustvarjali to revijo, je presenetilo, do kod se je vse skupaj razvilo, saj smo imeli sprva precej nižja pričakovanja. Lepo je pred časom rekel eden od članov komisije za dodeljevanje lanskih projektnih in zato zelo majhnih sredstev za bralno kulturo: »Seveda moramo podpreti Buklo. Saj jo bere več ljudi kot vse druge literarne in humanistične revije skupaj.«
Ravno sedaj se zaključujejo triletni, programski razpisi Javne agencije za knjigo Republike Slovenije. Med razpisanimi področji je tudi področje revij in prvič tudi bralne kulture. Bukla je svoje projekte prijavila na oba konca. Bosta komisiji prej opisane kvalitete revije uspeli prepoznati tudi formalno in jo ustrezno finančno podpreti? Je skoraj pet let dela in petdeset številk revije, ki je posvečena samo knjigam, dovolj za državno podporo, če upoštevamo dejstvo, da je bilo v prejšnji triletki z več kot dobrimi zneski podprtih kar nekaj revij, za katere večina ni še nikoli slišala, kaj šele da bi jih kdaj brala? Bodo tako spoštovani gospa in gospodje Alenka Zor Simoniti, Aleš Berger, prof. dr. Mladen Dolar, prof. dr. Matevž Kos, Marko Sosič in Štefan Vevar tudi formalno potrdili, da je Bukla za predstavljanje in promocijo slovenske knjige dovolj pomemben medij? In ali se bodo nedvomno dovolj kompetentni gospa in gospodje, kot so Barbara Rogelj, Dušan Šarotar, dr. Gašper Troha in Jože Zupan, strinjali s tem, da Bukla prispeva svoj delež k bralni kulturi na slovenskih tleh? Bodo ali ne bodo? To je sedaj vprašanje. Sploh glede na dejstvo, da je ob bližajoči se Svetovni prestolnici knjige veliko državno in mestno finančno podporo dobil medij, ki še ne izhaja, in bi bilo potem še toliko bolj logično, da Bukla, ki ima s petdesetimi številkami že prepoznaven položaj med pisatelji in publicisti, založniki in knjižničarji ter bralci in ljubitelji knjig, dobi potrditev, da si naša država tak medij želi, si ga zasluži in je pripravljena tudi delno vlagati v njegov obstoj in razvoj.
Letos se je že več piscev v luči prihajajočega knjižnega prestolništva v Ljubljani razpisalo o položaju slovenske knjige. Nekateri menijo, da sam dogodek (ne glede na to, da traja leto dni) nima posebnega smisla, saj je življenjski cikel mnogih knjig od ideje do izida pogosto veliko daljši in traja precej let, zato ga eno leto trajajoče navijanje za knjigo niti ne zajame. Spet drugi v svetovni prestolnici vidijo priložnost za odpiranje problemov v zvezi s položajem slovenske knjige, pri čemer niti ne ponujajo rešitev in se več ali manj zatekajo k ponavljanju starih dejstev, s katerimi so bralci Bukle že dolgo seznanjeni. Za sedaj pa še nisem odkril, da bi kdo opozoril na pomenljivo obletnico, v katero smo padli z začetkom tega leta. Gre za tisoč let (!) od prve knjižnice, ki je nastala na našem osrednjem naselitvenem območju. Ja, kot v vsebinsko izvrstni, bogato ilustrirani monografiji o pisni dediščini samostanskih in cerkvenih knjižnic v Sloveniji z naslovom Skriti knjižni zakladi, ki je izšla konec prejšnjega leta, piše mag. Stanislav Bahor, sicer raziskovalni sodelavec NUK-a in specialist za samostanske knjižnice, so bili benediktinski redovniki prvi zgodovinsko izpričani posredniki, ki so srednjeveško knjižno kulturo prinesli na slovenska tla. Tako so prve benediktinske knjižnice na našem poselitvenem ozemlju začele nastajati med 11. in 13. stoletjem, pri čemer je prva nastala že leta 1010 v Št. Juriju ob Jezeru (samostan je še sedem let starejši). Res je, da je samostan na Koroškem zunaj naših sedanjih državnih meja, a to ne spremeni dejstva, da so se naši predniki, iz katerih smo kasneje zrasli Slovenci, že pred tisoč leti zavedali pomena knjig ter se začeli lotevati njihovega zbiranja in shranjevanja.
Gotovo bi se spodobilo, da tisoč let po prvi knjižnici vsaj približno spodoben javni azil dobi tudi edina množična slovenska revija o knjigah.
|
 |
|
|
|
|
