|
|
 |
 |
Izkopavanja so odkrila, da so bornejska ljudstva iz kamene dobe jedla enake vrste živali in izdelovala enake vrste čolnov kot njihovi današnji potomci in da so velike zaponke iz biserne matice, ki jih nosijo na obrednih pasovih danes, natančno take kot tiste, ki so jih njihovi predniki nosili pred štirideset tisoč leti. Dobrega četrt stoletja star potopis izpod peresa dolgoletnega urednika priloge Times Literary Supplement, ki je imel za sopotnika angleškega pesnika Jamesa Fentona (ta se je na literarno sceno prebil v osemdesetih letih), nas popelje na nenavadno in prigod polno potovanje s čolnom v džungelsko središče Bornea. Tu se mešata preteklost in sedanjost, fotografije papeža se izmenjujejo s primitivnim načinom lova in poljedelstva iz železne dobe, tu so tako kitajske majice s kratkimi rokavi kot za običajnega človeka neznosne džungelske preglavice, ki se jih da vsaj približno normalno preživeti samo z ustreznim ravnanjem z razkužili in logistiko oblačenja (suha obleka samo za spanje, zjutraj pakiranje v nepremočljivo vrečko ter bivanje čez dan v vlažnih oblačilih). Zaradi vsega naštetega se pričujoče humorno pisanje – svojevrstni klon dela Jeroma K. Jeroma, ki s čolnom potuje v neko drugo srce teme – izzivalno odmika od dosedanje potopisne linije vrhunske knjižne zbirke S poti.Samo Rugelj
Na lovu za monsunom
Alexander Frater
|
|
|
prevod: Mojca Kranjc
Cankarjeva založba, 2010
zbirka S poti, m. v., 385 str.
27,95 €
|
Redko se zgodi, da se pri kakem potopisu tako lepo zloži več stvari: osebna zgodba, koncept, lokacija in dober pisec. Frater, sicer novinar in pisec potopisnih knjig, ki je pisal tudi za New Yorker in za London Observer, nas v tej knjigi iz leta 1990 namerno popelje na nenavadno pot, ki bi se ji običajni popotnik po navadi izognil, in sicer v osrčje monsuna, ki se v začetku junija spočne na jugu Indije, potem pa v naslednjih tednih v dveh krakih objame Indijo. V to Fratra vodi tudi osebna želja in zaveza, da pride v Čerapundži, najbolj deževen kraj na svetu, ki se je njegovemu očetu izmaknil. Potopis, gnan tudi s sliko iz mladosti, ki je na očarljiv način prikazovala neznosno deževje, nas na svojevrsten način in z izbranim jezikom popelje v čudoviti svet (pričakovanja) monsuna, ki po eni strani lahko prinaša katastrofo, po drugi pa je vedno tudi porok za neke vrste odrešenje in preroditev. Vsi ga pričakujejo, vsi se pogovarjajo o njem, tiskovni predstavnik odgovorne meteorološke agencije je bolj zaseden od medijskega kabineta kakega visokega politika, a tudi ko vznikne ter se s hitrostjo kakih 15 kilometrov na uro začne premikati proti severu, ne postane kontinuiteta, včasih ponikne, utihne, pa spet poleti malo naprej. Knjiga, po kateri boste na dež začeli gledati precej drugače.Samo Rugelj
|
|
|
|
