|
|
 |
 |
Primož Vitez
Primož Vitez
|
|
|
|
Prevodna kritika je – kakor vsakršna kritika – izjemno zahtevno delo: kritik naj bi se svojega bralskega gledanja lotil brez vnaprejšnjih pričakovanj, odprto, predvsem pa brez izdelanega apriornega mnenja o tem, kakšen bi izdelek moral biti. So kritiki, ki se omejujejo na zgodovinski in socialni kontekst, namesto da bi poskusili analizirati, doumeti, razvozlati delo in njegovo koherentnost. Ionesco v enem od svojih esejev pravi: »Vrednost dela ustreza njegovi enotnosti. Ker je edinstveno, ga je težko razumeti. Pred novimi umetninami je treba vsakokrat sproti odkrivati njihove svetove in skoznje ves svet ... Se pravi, da je dober kritik redek ptič. Mislim, da sem to že nekje povedal: kdor hoče biti pisatelj, mora biti nadarjen, kritik pa mora biti genij.«
Res, v čem je posebnost prevodne literarne kritike; kakšna mora biti kritiška kompetenca; kdo je sploh lahko prevodni kritik? Če sprejmemo, da je prevod osvežitev, prenova, transfuzija izvirnega besedila v ciljni jezik, da je povezava med izvornim in ciljnim jezikom neogibna in da je prevod presečna, stična točka dveh ljudi (avtorja in prevajalca), dveh jezikov, kultur, civilizacij, potem mora prevodni kritik najprej dovolj izčrpno poznati oba jezika. In ne le to: kakor velja za prevajalca, tako mora biti tudi kritik sposoben podrobne jezikovne analize izvirnika – in šele na podlagi tega sklepati o enotnosti, o koherenci prevodnega besedila in o njegovem funkcioniranju v ciljnem jezikovnem okolju. Utemeljena, poglobljena kritika prevodov bi lahko med drugim zainteresirani javnosti sporočala, da so prevodi, ki suvereno izražajo kakovost izvirnika in njegovega avtorja, pa tudi takšni, ki jima delajo slabo uslugo.
Da prevodne kritike v slovenskem kulturnem prostoru skorajda ni, je presenetljivo, toliko bolj, ker bi kritika lahko močno koristila zlasti prevajalcem in založbam kot naročnikom književnih prevodov. Kot učitelj na Filozofski fakulteti spodbujam študente francoskega jezika in književnosti k tovrstni dejavnosti in razpisujem diplomske teme iz prevodne kritike. Odziv kandidatov za diplomo je dober: nastalo je že nekaj del, ki so se nedvomno uspešno spopadla s to težavno nalogo. V enem se je študentka Kristina Dešman ukvarjala z vprašanjem zastarevanja prevodov in v tem smislu analizirala razlike med slovenskima prevodoma najznamenitejšega Flaubertovega romana. V drugem je Jasmina Kodele razčlenila izvirnik in italijanski prevod, potem pa dognala še slovensko prevodno različico ene od epizod znamenitega francoskega stripa Gaston Lagaffe – in za izvrstno opravljeno delo dobila študentsko Prešernovo nagrado. Spet v tretjem je Ana Prislan preučila naravo prevajanja gledaliških besedil, v slovenščino prevedla dramo mlade francoske pisateljice Marie Ndiaye in se ob tej priložnosti tudi samoanalizirala kot prevajalka. Trenutno se Peter Petkovšek ukvarja s sodobnim francoskim gledališčem in slovenskimi prevodi besedil iz časa okoli leta 2000. Izsledki vseh teh raziskav, ki so prave kritiške raziskave, nagovarjajo prav prevajalsko prakso, vendar težko dosežejo svoje ciljne bralce, ker seveda v glavnem ostajajo za zidovi institucij, kjer nastajajo.
Zapomnite si ta imena. Morda se med njimi najde genij, ki bo kdaj uvidel smisel v objavljanju svojega bistrega, pronicljivega, nepristranskega kritiškega mnenja.
Primož Vitez se že vrsto let uspešno zapleta v vprašanja jezika v vseh pojavnih oblikah, pa naj gre za teoretski razmislek ali ustvarjalsko prakso. Velik del njegovega interesa opredeljujejo gledališče, glas in glasba, zato tudi tak poudarek na prevajanju gledališko intenzivnih avtorjev, kakršen je Voltaire: za žlahtni prevod njegovih Filozofskih zgodb je prejel letošnjo Sovretovo nagrado.
|
|
|
|
