|
|
 |
 |
Pisan šopek: pesmi
Silva Ocepek
|
|
|
ilustracije: Irena Ocepek
samozaložba, 2008
t. v., 71 str.
14,95 €
|
Pesniški prvenec upokojene učiteljice slovenskega jezika je šopek vtisov in prigod, lepo povezan in položen v knjigo. Iz pesmi vejejo tako veselje nad življenjem kot temnejši toni, ki se navezujejo na minevanje, čas in smrt. Rime so razumljive, ponekod se v pesmi priplazi tudi prosti verz, pogosto pa je čutiti utrip ljudske pesmi in motivov. V šopku so štiri vrste cvetja, ki se od uvodne pesmi o navdihu, »zasanjanem stihu«, ko prazen list papirja čaka na pesem, razcvetijo prek vesolja, narave, zaobjamejo življenje in se končajo v ljubezni.Tina Škrajnar
Boris Hafner na slovensko pesniško prizorišče vstopa z zbirko s pomenljivim naslovom Invokacija. Avtor, ki sicer pesmi objavlja tudi na svojem blogu, je zbral več kot sto stvaritev, v katerih ga navdihujejo » kozmos / svetloba / toplota / ljubezen / iskrenost / življenje«, se pravi vse življenjske teme, ki jih poda na samosvoj način. Navdih se pojavi med poslušanjem koncerta, opazovanjem kaktusov, čakanjem na klic, lahko je samo bežen vtis ali pa dolg razmislek o dogodku. Prav zaradi uporabe različnih pesniških prijemov in raznovrstnosti tem je branje zabavno in vse prej kot dolgočasno.Tina Škrajnar
Jutranjice, večernice so trivrstičnice, biserni utrinki ali haikuji, zbrani skozi čas. Kot vedno pri Ostiju je branje pesmi čisti užitek: preigravanje s simboli in besedami, nenavadne zveze in predvsem veliko življenjskih resnic, zajetih v le kakih 17 zlogov. Osti se po navadi dotika erosa-tanatosa in čudeža življenja in nič drugače ni v njegovi najnovejši zbirki. Teme se delijo v sedem sklopov, v katerih pesnik svet doživlja skozi simbole dneva in večera, oblika haikuja pa s sabo prinese tudi duhovno razpoloženje Vzhoda. Mala pesniška poslastica. Tina Škrajnar
Nezavedna Kombi nacija
Andrej Rozman Roza
|
|
|
Rokus Klett, 2008
zbirka Skriti klasiki, t. v., 89 str.
20 €
|
S humorjem prepletene pesmi in kratke zgodbe nam predstavijo svet in probleme, kot jih vidi avtor skozi svoje umetniške oči. Roza na svojevrsten način kritizira mačehovski odnos, ki ga država goji do kulture in ljudi, povezanih z njo. Še posebej izpostavi slovensko pisano besedo, ki jo prebira vedno manj ljudi, s čimer je za slovenske avtorje vse manjše tržišče in posledično tudi manjši zaslužki. Avtor ne prizanese niti sebi, saj zna kot vsak dober humorist kako trpko in satirično povedati tudi na svoj račun. Mojstrsko napisano delo bralcu večkrat priviha kotičke ust, obenem pa mu da misliti. Jure Preglau
Ta izjemna pesniška zbirka ni namenjena bralcu, ki išče na pladnju prinešena življenjska spoznanja ali izlive čustev, ob katerih se ti utrne solza. Nasprotno – branje petih sklopov prostoverznih pesmi, med katere so vtkani soneti, zahteva dobro intelektualno kondicijo in poglobljeno vživljanje v pesničin duhovni, vrednotni svet. Šele tedaj sporočila, v središču katerih so človek, njegova kulturna identiteta in iskanje poti k »jazu«, zasijejo v bogati mavrici jaspisa. Globoko intimno zavezo zna pesnica izraziti tudi v »enovrstičnem haikuju«, 6. pesmi iz cikla Vrtnarica, ki se glasi: Grdobije mi ne smejo narekovati življenja. Sicer pa je vse, tudi lirika, v prvi vrsti komunikacija, sporazumevanje in »pesem sama prileti, če se ne pačim«. Sklepni esej – pravi literarno-filozofski manifest za 21. stoletje – pa je sploh cukrček zase. »Življenje je to, kar mislimo, da ni,« je spoznanje, ki nas usmerja v ponovni premislek o Jaspisu in o nas samih. Tine Logar
|
|
|
|
