|
|
 |
 |
Ayn Rand (1905–1982) je Rusinja, ki se je v Ameriko preselila po oktobrski revoluciji. Njena dela še vedno najdete v ospredju na oddelkih klasičnih knjig v anglosaških knjigarnah; med njimi so njen prvi roman roman Mi, živi (1936), potem izjemno obsežni Atlas je skomignil (1957, roman nekako zaokroža njeno literarno delo) ter seveda (tudi zelo obsežni) in tudi ekranizirani Izvir iz leta 1943, s katerim je avtorica zaslovela. Ta roman je prvi slovenski prevod kakega njenega dela, z epskim zamahom pa postreže z gibkim prepletom različnih osebnih zgodb, ki jim svojevrstno podobo kroji New York v tridesetih letih prejšnjega stoletja, ko je bil na pohodu ultimativni individualizem, ki se zrcali v glavnih štirih junakih, a ko tudi še ni zamrl skoraj utopični idealizem, za katerega, denimo, živi eden od njih, mladi Howard Roark. Ta se odloči upreti klišejem in rigidnosti študija ter tradicije na znamenitem Stantonskem inštitutu za tehnologijo ter se raje posvetiti čisti arhitekturi kot umetnosti. Tako obsežen roman iz risa visoke literature že dolgo ni bil tako berljiv. Samo Rugelj
|
|
Erna Pačnik
Sanje, 2009
zbirka Sanje. Roman, t. v., 493 str.
33,95 €
|
Založba Sanje skrbi za redno izhajanje del nobelovca Orhana Pamuka, saj je razen romana Ime mi je rdeča izdala vse slovenske prevode (romana Bela trdnjava in Sneg ter memoarske zapiske Istanbul) tega priljubljenega turškega pisatelja. Črna knjiga iz leta 1990 je prvi neposredni prevod kakega njegovega dela iz turščine v slovenščino, v tem obsežnem romanu pa je protagonist istanbulski odvetnik Galip, ki nekega dne ugotovi, da ga je zapustila njegova žena Rüya, za svoj korak pa mu je pustila le malo razlage. To sproži njegovo tavanje po mestu in sumničenje, da je odšla s svojim polbratom Celalom, časopisnim kolumnistom (njegova inspirativna besedila o Istanbulu in njegovi zgodovini tu pa tam sekajo osnovno besedilo), ki ga tudi ni nikjer več najti. Galip se preseli v njegovo stanovanje, saj meni, da bo s tem lahko ugotovil, kako Celal razmišlja, in na ta način uspel najti tako njega kot svojo ženo. Vse to pa sproži nove zaplete. Še eno popotovanje v osrčje Pamukovega opusa, ki se bo kmalu nadaljevalo s prevodom njegovega zadnjega romana Muzej nedolžnosti. Samo Rugelj
Po lanski prevedeni Ameriški pastorali, je sedaj tu bolj intimističen Rothov roman iz leta 2006, ki je v svojem srcu iskrena in univerzalna zgodba o strahu, osamljenosti in staranju, torej meditacija o obdobju življenja, ki se mu vsi tako ali drugače bližamo. V središču romana, ki se začne pri koncu, je usoda brezimnega slehernika, ki ga spremljamo »od njegovega prvega soočenja s smrtjo prek družinskih spletk in poklicnih dosežkov v dobi aktivne zrelosti do obdobja starosti, ki jo spremlja z opazovanjem pešanja lastnih moči, še posebej lastnega telesa, ki ga noče več ubogati«. Tudi tu lahko ujamemo Rothove biografske utrinke in tudi tu je zanj značilna erotična želja, ki jo kaže na primer, ko glavni junak, nekdaj zapeljivi šef oglaševalske agencije, sedaj pa vse bolj betežni in bolehni prebivalec doma za ostarele, skuša zapeljati mlado tekačico. Še en roman, s katerim Roth, kot že v večini svojega pisateljskega opusa, spet piše zgodbo svojega življenja, življenja slehernika, ki pa je vsekakor izjemen v svojem početju.Samo Rugelj
Muharjenje v Jemnu
Paul Torday
|
|
|
Lili Potpara
Modrijan, 2010
zbirka Bralec, m, v,. 299 str.
25,80 €
|
Ribolov že dolgo ni dobil tako spretne literarne obdelave. Paul Thorday (1946), ki je po študiju angleške književnosti naslednja tri desetletja delal v različnih tehničnih strokah v industriji in je Muharjenje v Jemnu kot uresničitev svojih sanj pri šestdesetih napisal kot romaneskni prvenec, je iz njega uspel narediti izvirno in dinamično zgodbo. Glavni junak romana je dr. Alfred Jones, malce otopeli, od karieristične žene odtujeni in z vsakdanjo rutino sprijaznjeni znanstvenik, ki ga povabijo, da sodeluje pri na videz utopičnem projektu, naseljevanju lososov v Jemnu, kar je ideja neznansko bogatega šejka. Njegovo življenje zaplava v nove vode in junak znova zaživi, seveda pa vse ne gre tako, kot je bilo sprva načrtovano. Dinamično začinjena mešanica elektronskega dopisovanja, izvlečkov iz dnevnikov, časopisnih člankov, prepisov policijskih zasliševanj, vladnih dokumentov ter drugega je ta roman izstrelila med prodajne in prevodne uspešnice ter Thordayu omogočila preboj v profesionalno pisanje. Samo Rugelj
Potovanja s Herodotom
Ryszard Kapuściński
|
|
|
Nikolaj Jež
Modrijan, 2009
zbirka Poteze, t. v., 254 str.
25,30 €
|
Nedavno mi je prišel v roke Dark Star Safari, afriški potopis Paula Therouxa, enega najbolj znanih svetovnih piscev tovrstne literature, ki ga poznamo tudi pri nas z Velikim železniškim bazarjem (prevedenih je tudi nekaj njegovih romanov). Theroux je gotovo več kot primeren avtor tovrstne knjige, saj je po Afriki tudi služboval kot učitelj in profesor, hkrati pa je nadarjen pisec, kar ga na policah knjigarn po svetu v oddelku potopisja pogosto umešča ob Billa Brysona, Michaela Palina in druge, ki se lahko ponašajo s kakovostnim potopisnim opusom. A kljub temu Theroux že v prvih stavkih uvoda prizna, da je prišel v Afriko bolj iz užitka, da je torej želel doživeti prijazno plat Afrike, ne pa njene slabe strani, kot so grozote, o katerih ves čas prihajajo novice (tudi v Slovenijo). Z drugimi besedami, Theroux je z bralcem že na začetku razčistil, da Dark Star Safari ne bo poglobljeno potopisno delo o Afriki, ampak bolj skupek zabavnih, čeprav tu pa tam povsem inspirativnih ter dobro dokumentiranih prigod iz njegovega afriškega velepotovanja.
Seveda je Theroux to moral narediti, saj ko pišeš knjigo o Afriki, ti za vrat diha poljski reporter pisatelj in esejist Ryszard Kapuściński (1932–2007), ki velja za enega najbolj znanih družbeno angažiranih potopiscev v zadnjih desetletjih, z Afriko kot srčiko svojega opusa, ki jo z dvema deloma – Cesarjem (1978) in Ebenovino (1998) – poznamo tudi v slovenščini. Če je Kapuściński v Cesarju premišljeno in večplastno obdelal patologijo diktatorja na primeru etiopskega vladarja Haileja Selassieja, Ebenovina predstavlja morda njegovo najboljše in najbolj sintetično delo, v katerega je položil skoraj štiri desetletja afriške izkušnje ter jo skrbno obdelal s svojim neizmernim pripovednim talentom, ki mu je resnično težko konkurirati.
Potovanja s Herodotom iz leta 2004 pa predstavljajo nekakšen avtorjev intimni obračun s smislom potovanja in poročanja iz raznih koncev sveta, ki ga Kapuściński na eni strani razpenja čez fragmentarno osebno zgodovino njegovega novinarskega udejstvovanja v tujini od svojih začetkov pa do zadnjih let, na drugi pa skozi pripoved najbolj vznemirljivih zgodb iz Herodotovih Zgodb tega antičnega pisca postavi za svojega vzornika ter duhovnega sodobnika, ki mu predstavlja zgled, h kateremu je težil vso svojo publicistično kariero. Enkratna meditacija o potovanjih, poročanju, pisanju in življenju, s katero je Kapuściński počasi sklenil svojo poklicno pot. Samo Rugelj
Ob koncu lanskega leta, v katerem je Kitajska praznovala 60-letnico Ljudske republike Kitajske, zaradi česar je bila tudi osrednja gostja na zadnjem frankfurtskem knjižnem sejmu, je kot del lanskoletnega kitajskega knjižnega pušeljca v slovenščini izšel še potopis Rdeči prah pisatelja Ma Jiana. Gre za nekakšno biografijo triletnega popotovanja po Kitajski, na katero se je pisatelj odpravil oziroma pobegnil, ker je pri oblasteh padel v nemilost. S seboj je vzel le nekaj oblek in denarja, dva kosa mila, kompas, šop bonov za riž, Whitmanove poezije Travne bilke, fotoaparat in še nekaj malenkosti. Zemljevid s Kitajsko v njegovem naročju je bil presenetljivo podoben Sloveniji, saj je v njem videl kokoš, ki z glavo gleda proti vzhodu, z nogami pa proti jugu, njegovo potovanje pa se je sčasoma sprevrglo v iskanje izgubljene identitete moža, ljubimca, umetnika, budista in Kitajca. Kot romar se je po Tibetu vrnil na izhodišče v Peking, njegov tu pa tam humorni potopis pa kaže pronicljiv in živopisen vpogled v življenje, ki je v osemdesetih letih potekalo za Velikim zidom.Samo Rugelj
Zbrane kratke zgodbe
Roald Dahl
|
|
|
Ana Barič Moder, Katja Zakrajšek, Tina Škoberne in Jedrt Maležič
Sanje, 2009
zbirka Sanje, t. v., 749 str.
39,95 €
|
Roald Dahl (1916–1990) je bil in je še eden najbolj znanih angleških pisateljev dvajsetega stoletja, ki ga pri nas poznamo predvsem po otroških ter tudi ekraniziranih delih, kot so Matilda, James in breskev velikanka, Čarli in tovarna čokolade itn. Seveda pa je bil Dahl tudi veliki mojster kratkih zgodb za odrasle, v katerih postreže tudi s temnejšimi platmi človekove duše, ki jih pogosto spretno zamesi med črni humor v začetku povsem prijaznih in le malce nenavadnih premis. Na drugi strani se Dahl v svojih zgodbah včasih sprehaja tudi po robu verjetnosti ter jim dodaja še ščepec fantastičnih prvin, ki jih sklene v presenetljivih preobratih. Obsežna knjiga njegovih zbranih kratkih zgodb (večina, razen zbirke Poljubček, je prvič predstavljenih v slovenščini) prinaša vrhunski pripovedni posladek, ki smo ga le redko deležni v tako obilni meri. V zbranem delu so tako poleg Poljubčka vključene še zbirke Zdaj pa ti (ta naj bi izšla tudi samostojno), potem Babja jaga ter Takšen kot ti, na koncu pa je dodanih še
»osem prečudovitih zgodb«. Knjiga, ki je lahko tudi prečudovito
darilo. Samo Rugelj
V pričujoči antologiji najdemo tudi tako zveneča imena, kot sta, denimo, Haruki Murakami in Kenzaburo Oe. Kratke zgodbe povezujeta predvsem grotesknost in tematika samomomorov, ki so na Daljnem vzhodu neusmiljeno zasidrani v družbo. Nekatere med njimi tudi prestopijo meje verjetnega (npr. Leteči kadilec, Popravljavec igrač) in tako prikažejo izostreni japonski smisel za znanstveno fantastiko, ki ga lahko često opazimo pri tamkajšnjih avtorjih. Vznemirljivo branje za ljubitelje nenavadnih zgodb. Jure Preglau
Osrednji motivi dvajsetih kratkih zgodb so življenje (polnost in praznost le-tega), smrt (kot nekaj krutega ali nekaj pričakovanega), ljubezen in morje. Zgodbe kljub raznolikosti, ki jo ustvarjajo avtorji (z različnimi stili pisanja), nosijo skupen pečat portugalskih ljudi, njihove zgodovine in vsakdana. Skoznje pa lahko uzremo tudi košček portugalske duše – nič kaj špansko temperamentne, ampak bolj zasanjane, razmišljujoče, hrepeneče, melanholične – in kot take tudi bližje slovenskemu bralcu. Daniela Šavli
|
|
|
|
