|
|
 |
 |
Pobliski v prevode
Đurđa Strsoglavec
|
|
|
|
Že hiter pregled prevodnih naslovov nam pove, da imamo v Sloveniji največ prevajalcev (poleg angleščine) iz jezika, ki se je nekoč (jezikovno)politično korektno imenoval srbohrvaščina, danes pa jezikovna (in vsakršna druga) politika nalaga poimenovanja hrvaščina, srbščina, bosanščina in črnogorščina. S količino smo lahko zadovoljni, s kakovostjo pa žal ne. Vtis je, da za prevajanje iz teh jezikov zadostujejo drugačne prevajalske kompetence kot za druge jezike – takšne bolj približne, bi lahko rekli, zaradi katerih povzdigujemo obrvi, ko v prevodih beremo, da se v Srbiji prerokuje iz pasulja, da se na Hrvaškem grejejo ob kalijevih pečeh, da se v Črni gori pristojni meščani zapirajo v stanovanja, ko zunaj pokajo petarde, da v BiH obedujejo na stolih in nosijo nogavice na zvonec. Da o hišnih ljubimcih, ki da so tam južno na moč priljubljeni, niti ne govorim.
Zgodovinska čitanka I in II
Miljenko Jergović, prevod: Aleksandra Rekar
Miljenka Jergovića lahko v slovenščini beremo izpod peresa številnih prevajalcev in v izdajah cele vrste založb. Tako smo si o njegovi sicer prepoznavni pisavi slovenski bralci lahko ustvarili precej kontradiktorno podobo – po eni strani, da je njegov jezik precej okoren in nič posebnega, po drugi pa, da ubeseduje na način, ki bralca kar posrka vase. V prevodu kultnih esejiziranih črtic, izdanih v dveh Zgodovinskih čitankah, ga spoznavamo kot pretanjenega zapisovalca kolektivnega in individualnega spomina o časih, ki smo jih (pre)živeli v skupni državi. Prevajalka Aleksandra Rekar je dobro poslovenila Jergovićevo izreko, tisto kategorijo njegove proze, ki jo je tako strokovna kot bralska javnost poleg pripovednih rešitev prepoznala kot izvirno in posebno.
KAKOVOSTEN
Konec stoletja, začetek tisočletja
prevod: Damijan Šinigoj in Barica Smole
Antologija bosanske kratke zgodbe predstavlja dvajset zgodb, nastalih v obdobju 1990–2008. Posledica tovrstnega antologijskega kriterija Zilhada Ključanina je raznovrsten in raznoroden komplet avtorskih poetik in pisav ter idiolektov literarnih oseb. Precej trd prevajalski oreh, saj naj bi bila ta različnost oz. pisanost ohranjena tudi v prevodu. To je prevajalcema Damijanu Šinigoju in Barici Smole tu in tam kar uspelo, včasih pa malo manj. To bi še lahko spregledali, zelo pa zmotijo neustrezni ali nerazumljivi prevedki, ki spremenijo (najmanj) sporočilo izvirnika, npr.: dvignjena glava (pognuta glava), šiša z žganjem (šiša s rakijom), zaboj po meri (sanduk po mjeri), zlatarna na Zlatem vogalu (zlatarska radnja na Slatkom ćošetu), prevajanje vprašalnega zaimka što v pomenu zakaj s slovenskim zaimkom kaj, npr. Kaj pa je tebe, reveža, gnalo na vrh? (A što tebe, jadan ne bio, popeše gore?), prevajanje nedoločnega preteklika (kaznilo me, bacilo me, pitalo me) z določnim ipd. Prevod bi bilo treba prevetriti. SLAB
Como
Srđan Valjarević, prevod: Urban Vovk
Srđan Valjarević sodobnega bralca pritegne z neprisiljenim, neposrednim in tu pa tam frajerskim načinom pripovedovanja, zaradi česar je tudi roman Como postal hit. V slovenskem prevodu Urbana Vovka beremo za kanček previsoko različico, v kateri se protagonisti nasmihajo, medtem ko se izvirno smejijo, večkrat opazimo samosvoje prevedke (Pri sebi sem že delal seznam stvari, za katere sem vedel, da sem jih pozabil: katero knjigo ... – Nabrajao sam u sebi samo stvari za koje sam već znao da sam ih zaboravio: neku knjigu ...), nemotivirano drobljenje daljših povedi, neobičajne skladenjske rešitve (neznansko se mi je spalo; od kje pa ste vi; vstopil sem noter) in prevzemanje srbskih pravopisnih pravil (Druga svetovna vojna). Prevod bi bilo treba izpiliti. POVPREČEN
Prevajalka Đurđa Strsoglavec se je lani podpisala tudi pod prevoda:
Sonnenschein Saše Drndić in
Oče moje hčere Nenada Veličkovića.
Đurđa Strsoglavec
|
|
|
|
