|
|
 |
 |
Inventura 2009
Mitja Rotovnik
|
|
|
|
Inventura 2009, vendar ne običajna, takšna, kot jo delajo mediji ob koncu ali na začetku vsakega leta. Kar sledi, ni inventura dosežkov, pač pa subjektivni izbor najbolj neprijetnih, zgrešenih, žalostnih, neodgovornih in nepotrebnih dogodkov, zadev ali procesov, ki so se zgodili v domačem kulturnem prostoru v minulem letu.
Leto se je začelo z drugo fazo popravkov plač zaposlenemu umetniškemu in strokovnemu osebju in z ukinitvijo majhnega delčka, ki ga je k osnovnim plačam vsako leto primaknila država ali lokalna skupnost za motiviranje tistih zaposlenih, ki dosegajo nadpovprečne delovne rezultate.
Prvo napako je naredila prejšnja vlada, drugo pa sedanja. Pri obeh napakah je držala svečo znamenita sindikalna GLOSA. Tisto, česar dr. Gregor Virant noče slišati, je v vsem razvitem svetu že zdavnaj usvojena praksa: zaposleni, zlasti ne umetnik, ki ima sklenjeno delovno razmerje za nedoločen čas, ne sme dobivati fiksne plače, ki ni odvisna od rezultatov njegovega dela. Imeti bi moral prihodek, ki se deli na osnovno plačo in variabilni del, odvisen od delovnih obremenitev in delovne uspešnosti. Razmerje med temi deli bi bilo lahko tudi 50 : 20 : 30. Stvar dogovora. Nova ministrica Irma Pavlinič Krebs je šla še naprej: pohvalila je javni sektor, ker se je odrekel omenjenim motivacijskim sredstvom, in to razglasila za recesijsko vrednoto. Motivacijskim sredstvom, se pravi plačilu delovne uspešnosti, se seveda ni odrekel javni sektor, pač pa njegovi sindikati, kar je nekaj povsem drugega. Rezultat obeh potez v novi plačni politiki zaposlenih v javnem kulturnem sektorju je porazen v tem smislu, da zaradi precej boljših fiksnih plač umetnikov, kustosov in drugega strokovnega osebja ni bilo ne videti ne slišati kakovostnejših umetniških ali strokovnih presežkov na odrih, v muzejih, galerijah itd. Bile so nekatere izjeme, ki pa bi se zgodile, tudi če ne bi prišlo do marsikje zelo ugodnega Virantovega povečanja plač.
Vse leto smo bili še naprej priča dvema kriminalkama. Prva se je dogajala v Filmskem skladu, druga pa v SNG Opera in balet Ljubljana. Medtem ko so mediji odlično spremljali filmsko kriminalko se je operno-baletne resneje lotil le Dnevnik.
Obnova ljubljanske operno-baletne hiše je še hujši primer neodgovornega zapravljanja davkoplačevalskega denarja, kot smo ga opazovali pri gradnji velike operno-koncertne dvorane v Mariboru, ki kljub predlanskim popravkom akustike ne bo nikoli tudi koncertna; ker ima premajhno prostornino. Nobena ključna investicijska poteza pred začetkom obnove ljubljanske operno-baletne hiše ni bila dovolj premišljena. Niso poslušali resnih opozoril, da je treba zgraditi novo operno hišo, sedanjo pa v danih prostorskih mejah le prenoviti. Niso poslušali zahtev, da je treba poskrbeti za nadomestni uprizoritveni prostor v času obnove stare hiše. Niso poslušali utemeljenih analiz, da je in tudi bo v obnovljeni stari stavbi zaradi premajhnega volumna dvorana v akustičnem pogledu »gluha«. Če bi vse to poslušali, bi ansambel še danes delal s polno paro v stari stavbi in v Cankarjevem domu, toda že letos bi lahko odprli novo, lepo, funkcionalno akustično brezhibno in veličastno operno-baletno hišo, ki bi bila novi arhitekturni ponos mesta.
Nič od vsega tega se ne bo zgodilo, čeprav je do tega trenutka za prenovo stare operne hiše že porabljenega toliko denarja, da bi z njim lahko zgradili popolnoma novo hišo z dvema dvoranama in še obnovili staro. Samo še en aneks za kak milijon ali dva evrov bo treba sprejeti k temeljni pogodbi o obnovi, pa bo investicija v prenovljeno operno hišo dražja, kot je bila izgradnja celotnega Cankarjevega doma pred 30 leti!!!
To pa še ni vse: k denarju, porabljenem za prenovo, je treba prišteti še nekaj deset milijonov evrov za plače, ki jih ansamblu namenja država, čeprav že četrto leto ne dela niti s polovično zmogljivostjo – ker preprosto nima kje, za gostovanja po svetu pa je umetniško prešibak. Skratka – visoke fiksne plače (in s tem stroški) za zelo malo dela.
Operni katastrofi se je tik pred koncem leta pridružila nova. Po dvajsetih letih priprav na gradnjo nove NUK in porabljenih 30 milijonih evrov je stroka ugotovila, vlada pa sprejela mnenje, da je idejni projekt v vseh pogledih zavožen do te mere, da je treba celotno zgodbo začeti od začetka. Nikjer niti besedice o odgovornosti za porabljenih 30 milijonov evrov (oz. toliko manj, kot so stala arheološka raziskovanja in še kakšna malenkost). Če jih je šlo za opero nekaj deset milijonov in za plače polovično delujočega ansambla še nadaljnjih 30, potem tudi teh 30 za NUK II ne more biti problem. Kot ni bil problem za kakšno novo bolnišnico, čeprav je na koncu stala štirikrat več. Slovenija je namreč neskončno bogata država! V ušesih mi ta trenutek brni izjava dolgoletnega direktorja NUK II, Lenarta Šetinca, z nekega lanskoletnega sestanka: »Res je, da bi bil lahko arhitekturni izgled novega NUK-a drugačen, zagotavljam pa vam, da je notranjost nove zgradbe absolutno prilagojena prav vsem najbolj sodobnim zahtevam knjižničarstva v 21 stoletju. O tem ne more biti diskusije, prečesali smo ves svet.« Toda diskusija je vendarle bila in projekt NUK II je padel natančno na tistem, kar je dolgoletni direktor NUK Šetinc povzdignil v nebo.
Kako bogata je naša dežela, kako veliko denarja namenja kulturi, govori naslednja inventurna zabeležka. Vrabci na veji čivkajo, kako potrebna je modernizacija prepotratnega javnega kulturnega sektorja in koliko proračunskega denarja bi bilo lahko smotrneje porabljenega. Na modernizaciji javnega sektorja in še posebej javnega kulturnega sektorja se vse leto spet ni zgodilo čisto nič. Splošno družbeno, strokovno in politično nebogljenost glede modernizacije javnega sektorja morda najlepše ilustrira celoletna odisejada, povezana z načinom organiziranosti mariborske evropske kulturne prestolnice. Za rešitev, ki je v kontekstu naše zakonodaje dobesedno na dlani, je bilo treba na pomoč poklicati in plačati uglednega ekonomista. Ta je naredil debelo študijo, v kateri je Mariborčanom odkril toplo vodo: za vodenje tega projekta je treba ustanoviti javni kulturni zavod. Namesto da bi vse ustvarjalne moči porabili za snovanje programa, so se vsi dejavniki, in teh ni tako malo, vse leto zapletali ob dilemi, ki bi jo lahko rešili na enem samem nekajurnem »možganskonevihtnem« sestanku.
Precej je še dogodkov, ki si zaslužijo, da bi bili uvrščeni v negativno kulturno podobo minulega leta, prostor za kolumno pa je omejen. Zagotovo v moji inventuri ni mogoče obiti režijsko bedno pripravljene Prešernove proslave, dramaturško in koreografsko sprevrženega Labodjega v Prešernovo jezero, nezmožnost vodstva SSG v Trstu, da v pogojih finančnih omejitev razvije novo strategijo tega nekoč uglednega kulturnega doma, in s pohlepom po denarju načrtno motivirana zavajajoča promocija in oglaševanje Muzikala Broadway s strani koreografinje Mojce Horvat in Boštjana Trohe v najeti Gallusovi dvorani CD.
Če ne bi bilo ljubljanske mestne oblasti, ki je uspešno pognala mestni kino Kinodvor, novo koncertno dvorano Kino Šiška, pomagala pri ustanovitvi Mini teatra, se dobro pripravila na letošnjo svetovno prestolnico knjige in pospešeno gradila novo športno dvorano v Stožicah, v kateri bo, kot kaže, mogoče že letos organizirati tudi večje rock in druge glasbene koncerte, bi bilo v luči negativne inventure kulturno leto 2009 precej klavrno. In to kljub prenovljeni Moderni galeriji, težko pričakovani Agenciji za knjigo in prenovljenemu gledališču v Kopru.
|
|
|
|
