Knjigarna Bukla
Knjiga
Ne gremo sicer nikamor, a tja gremo hitreje kot kadarkoli
Moja leta s Trumpom: Eseji o postresnici, postpolitiki in postzgodovini
Urejanje: Samo Rugelj
Založba: UMco, 2017
Zbirka: Angažirano
mehka vezava, 307 str.
Mere: 21x15 cm, 460 g
ISBN: 978-961-6954-89-1
Spletna cena: 19,90 €
V ceno je vključen 9,5% DDV
Na zalogi, rok dobave 3-4 dni
Založnik o knjigi

Trump ne izgleda kot prvi ameriški predsednik, ki je padel z Marsa, temveč kot prvi ameriški predsednik, ki je pristal na Marsu.
– iz eseja Kralj trolov

 

Ne, Trump ni klovn, temveč je kristalizacija neoliberalnega terorja, ki žre življenje, poster boy neoliberalne logike »zmagovalec-dobi-vse«, utelešenje zadnjega, dekadentnega, narcističnega, karnevalskega, patološkega, totalno dereguliranega stadija neoliberalizma – stadija, v katerem začne neoliberalizem ljudstvo kar sam ščuvati proti samemu sebi.
– iz eseja Mandžurski kandidat

 

 V balzacovski norosti je zadnja francoska predvolilna kampanja spominjala na ameriško predvolilno kampanjo, ki se je končala z izvolitvijo populista – Donalda Trumpa. Tu so bili karnevalski obračuni, škandali, lunatične izjave, parada politične nekorektnosti, apokaliptična retorika, žalitve priseljencev, bujna pretiravanja, histerizacija volivcev, debate o francoski identiteti, imamih, mošejah, integraciji in »sovražnikih republike«, panični strah pred ruskimi hekerji, fake news in kakopak kandidati: Marine Le Pen, populistka z veliko korupcijsko afero na grbi, François Fillon, desničar s še večjo korupcijsko afero na grbi, Benoît Hamon, socialist s Hollandovim bankrotiranim repom, Emmanuel Macron, sredinec, »francoski Tony Blair«, ki je padel z neba, in Jean-Luc Mélenchon, nekdanji trockist z rdečo kravato, »francoski Bernie Sanders«, ki je rohnel proti bankam, neoliberalizmu, varčevanju, begu delovnih mest, globalizaciji in prostemu trgu, obljubljal pa delitev dobička, mastno obdavčitev bogatih, demokracijo na delovnem mestu, delavske svete, 32-urni delovnik, velike javne projekte, zeleno okolje in šesto republiko.
– iz eseja Podreditev

 

Fake news, postresnica in »alternativna dejstva« so namreč perfektni anestetiki: ljudi ne zbudijo, temveč jim omogočijo, da spijo naprej – vsak na svojem otoku, svojem blogu, svoji spletni strani, svojem podcastu, svojem stolu.
– iz eseja Konec prihodnosti

 

 

MARCEL ŠTEFANČIČ (1960), magister filozofije in avtor več kot osemdesetih knjig, že dolgo sistematično spremlja družbenoekonomsko dogajanje po vsem svetu in pri nas. Za esejistično knjigo Kdor prej umre, bo dlje mrtev (2014) je prejel Rožančevo nagrado, za zbirki esejev Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo (2012) in Hitler – kako je preživel (2015) pa je bil za Rožančevo nagrado nominiran. Družbeno angažirano esejistiko je nadaljeval tudi v zbirki esejev Počnite, kar hočete, samo ubogajte! (2015), Črno knjigo kapitalizma (2017), v kateri vzporeja in primerja oba ključna družbena sistema dvajsetega stoletja, pa lahko po ideji, obsegu in izvedbi štejemo za eno najbolj ambicioznih Štefančičevih del do sedaj. Posebno pozornost že dolgo posveča tudi družbeno političnemu dogajanju v Združenih državah Amerike, o katerem je v času Bushevega mandata napisal kar pet knjig, esejistična knjiga Ne gremo sicer nikamor, a tja gremo hitreje kot kadarkoli pa je njegovo kritično vrednotenje postresničnega in postpolitičnega obdobja, ki ga je zaznamovala predsedniška izvolitev Donalda Trumpa. 

 

Na voljo so tudi drugi naslovi Marcela Štefančiča, jr.:
Črna knjiga kapitalizma
Branje Boba Dylana na klancu
Od tod ne pridete živi!
Počnite, kar hočete, samo ubogajte!
Hitler – Kako je preživel
Kdor prej umre, bo dlje mrtev
Zima našega nezadovoljstva
Zakaj si življenje zasluži, da ga izgubimo

 

Recenzija Bukla

To je prva – izmed dvainosemdesetih (!!!) – Štefančičevih knjig, v kateri se hiperproduktivnemu avtorju smeji od prve do zadnje črke. Nehote. Ne namenoma. In nikakor ne iz zlobnih, privoš­čljivih namenov. Pa tudi na njegovem obrazu nas­meha ni mogoče opaziti. Nas­protno. Vsebina je straš­ljiva, globinski in ne površinski nasmeh pa izhaja iz intelektualnega samoudejanjenja in iz uresničene prerokbe – Marcelovega življenjskega dela. Podobno globinsko zadovoljstvo, ki je sicer prežeto z (upravičenim) eksistencialnim strahom, je mogoče (ob)čutiti v zadnji knjigi Naomi Klein (No is not enough), ki bo kmalu izšla tudi v slovenskem jeziku. Tako Naomi kot Marcel – le da slednji z bistveno več humorja in manj terensko pridobljenih dejstev – sta z več desetletij trajajočim opazovanjem drobovja ameriške družbe že davno boleče natančno napovedala njeno sedanjost in prihodnost. In napovedala sta tudi (oziroma predvsem) Donalda Trumpa, poosebitev moderne Amerike, najbolj natančno metaforo današnjega in tudi jutrišnjega sveta.
Moja leta s Trumpom: Ne gremo sicer nikamor, a tja gremo hitreje kot kadarkoli je zbirka esejev, ki se hkrati berejo kot znanstvenofantastični strip, starodobna kriminalka, forenzično poročilo o zločinu nad ostanki človeškega intelekta in pretresljiva novinarska reportaža iz zaprtega oddelka največje svetovne institucije politične, družbene, kulturne in ekonomske demence; neposrednega presnoresničnostnega šova, ki (dobesedno) potaplja svet in jedrsko vojno »obravnava« kot izbiro deserta.
Marcel je tokrat zelo natančen. Zdi se, da še nikoli ni brodil po bolj domačem, bolj raziskanem, a hkrati še nikoli bolj toksičnem terenu. Ker mu je vse tako prekleto jasno, se bralcu, v katerem tiktakajo še zadnji drobci malomeščanske naivnosti, ob branju njegovih let s Trumpom preprosto mora dokončno zmračiti. »Trump je vse, kar ve, pobral v smeteh, pri patologiji tabloidnih tračev, teorij zarot, resničnostnih šovov in spletnih forumov, teh naglih sodišč, teatrov vsakdanje krutosti, junaške anonimnosti in oportunistične primitivnosti. Ni predsodka, ki ga ne bi ljubil. In pravna država mora služiti predsodkom. Pravno državo pač razume tako, kot jo razumejo vsi tisti anonimni ljudje, ki se zbirajo na spletnih forumih – kot naglo sodišče. Toda predsodki pogosto vodijo v tragedije – in katastrofe,« o človeku, ki, osvobojen dvoma, občutka krivde, sramu, empatije in česar koli etičnega ali človečnega, pooseblja klavrni antihumanizem digitalne dobe, bodimo iskreni, stanje duha omejene večine oziroma diktaturo idiotizma, zapiše Trumpov vestni kronik Marcel Štefančič, jr.
To ni branje za na plažo. To je knjiga za branje v atomskem zaklonišču.

Boštjan Videmšek; Bukla 136

© Bukla – Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Pogoji uporabe.