Knjigarna Bukla
Knjiga
Moje prve ptice pozimi
Preprost določevalni ključ
Ilustracije: Robert Fister Urejanje: Maja Jug Hartman go to site
mehka vezava, 48 str. Mere: 20,5x13, 129 g ISBN: 978-961-6882-33-0
Spletna cena: 12,90 €
V ceno je vključen 9,5% DDV
Na zalogi, rok dobave 3-4 dni
Recenzija Bukla

 Od 9300 različnih vrst ptic, ki so poznane po vsem svetu, je v Sloveniji dokumentiranih le 388 vrst. A že to je prav bogato in pisano kraljestvo, iz katerega je Barbara Bajd izbrala 38 vrst, ki jih lahko opazujemo pozimi. Ali jih spremljamo v krmilnicah, ki smo jih izdelali sami, ali preprosto v naravi, ni pomembno. Bistvo je, da se podrobneje seznanimo s pticami, ki prezimijo v naših krajih. Najsi bo to taščica, škorec, kos ali šoja, prav vsaka vrsta je podrobno predstavljena, vse od barve, načina prehranjevanja, oblike kljuna in repa do telesne temperature. Priročnik, ki je ravno pravi za zvedavo preživljanje zimskih uric, je smiselno obogatil že tako obsežno in kakovostno zbirko preprostih določevalnih ključev.

enter
Vanja Jazbec; Bukla 140

© Bukla – Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Pogoji uporabe.

O knjigi

Knjiga Moje prve ptice pozimi je poenostavljen ključ za določanje ptic. Obravnava 38 vrst ptic, ki jih lahko pozimi opazujemo, bodisi na izletu v naravi, ali pa v krmilnici, ki jo sami postavimo za ptice. go site S preprostim ključem bomo spoznali razlike med vrstami ptic, ugotovili, kje živijo in s čim se hranijo. Če znamo natančno prisluhniti, lahko ptice repoznamo tudi po njihovem oglašanju. Več kot izvedmo o pticah, bolj jih znamo cenii in varovati. Namen te knjižice je predsvem predstaviti raznovrstnost pric, ki živajo pri nas pozimi in tako vzbuditi zanimanje za njihovo opazovanje in spoznavanje.

Na Zemlji živi več kot 9300 različnih vrst ptic, naseljujejo pa skoraj vse predele na svetu. V Sloveniji je znanih okrog 388 različnih vrst ptic, nekoliko več kot je dni v letu. V knjigi so obravnavane vrste ptic, ki živijo v gozdovih, vrtovih, v sadovnjakih in naseljih ter jih lahko pri nas opazujemo tudi pozimi.
Ptice prepoznamo po velikosti, obarvanosti perja, obliki kljuna in nog ter vedenju. Čeprav so prilagojene letenju, vse ne letajo, ker jim to največkrat onemogoča prevelika telesna masa. Neleteče so tudi nekatere otoške vrste ptic. Najtežje ptice, ki še lahko letijo, so težke do 15 kg (na primer labodi). Nekateri ptice pa so bolj slabi letalci (na primer domača kokoš) ali pa so v razvoju izgubile sposobnost letenja, ker živijo na majhnih otokih brez večjih plenilcev.
Ptice so edina skupina živali, pri katerih telo pokriva perje. Perje (krovno perje in pod njim puh) varuje ptico pred zunanjimi vplivi, zadržuje notranjo toploto telesa, peresa na perutih in repu pa omogočajo letenje in krmiljenje v zraku (letalna peresa). Njihove večje kosti (kosti nog in kril, deli lobanje in okolčja) so votle in zato zelo lahke, vendar kljub temu dovolj trdne. Za ptice je poleg perja značilno, da imajo roževinast kljun, v katerem ni zob, in da na tleh hodijo, tečejo ali poskakujejo po dveh nogah.
Ptice so vretenčarji, ki imajo stalno telesno temperaturo. Njihova telesna temperatura je 40–45 oC. Imajo zelo dobro razvit vid, dobro slišijo, nekateri pa tudi dobro vohajo.
Ptice so zelo različnih velikosti. Najmanjše ptice so kolibriji, med največjimi pa so noji in emuji. Dolžina ptice je razdalja od konice kljuna do konca repa in jo navadno izmerijo strokovnjaki na mrtvih primerkih. Pri opazovanju ptic je zaradi različnih dolžin kljuna in repa včasih velikost ptice lažje opisati s primerjavo z našimi najpogostejšimi pticami, kot so vrabec, kos ali golob. Velikost ptice je velikokrat prepoznavni znak določene vrste. Samci in samice se, zlasti pri kurah, goseh in ujedah, razlikujejo tudi po velikosti.
Značilnost ptic je kljun, ki je pri različnih vrstah različno velik, različnih barv in različno oblikovan, saj se različne vrste prehranjujejo z različno hrano. Tako lahko pogosto že po obliki kljuna sklepamo, s čim se določena ptica hrani. Vendar kljun ne služi samo za prehranjevanje. Z njim si ptice gradijo gnezda, si čistijo perje in odstranjujejo zajedavce, z njim pa se lahko tudi branijo.

Zakaj se nekatere ptice selijo jeseni oziroma zakaj nekatere ostanejo? 
Še vedno prevladuje prepričanje, da se drobne ptice selijo v južnejše kraje, ker je tam topleje in bi pri nas poginile. To ne drži povsem, saj pri nas prezimujejo celo nekatere naše najmanjše vrste ptic. Selijo se predvsem tiste ptice, ki se hranijo izključno z žuželkami, teh pa pozimi pri nas ni. Tiste vrste, ki se hranijo tudi s semeni in plodovi ali z večjimi živalmi, lahko opazujemo v naših krajih tudi pozimi. Vedeti pa moramo, da so se tudi taščice, kosi, sinice in ščinkavci, ki jih opazujemo v naših krmilnicah, k nam pozimi priselile iz severnejših krajev in gora. Pravih ptic stalnic, ki so na svojem območju vse leto, je zelo malo. Taki so vrabci, domači golobi in žolne.

go site
Kdor je kupil to knjigo, je kupil tudi..