Kapital I.

Recenzija Bukla

Ko je padel berlinski zid, so Marxov Kapital vsi vrgli v smeti. Tudi pri nas. Prepričani so bili, da ga ne bodo več potrebovali. Njegov čas je potekel. Vsaj tako se je zdelo. Toda ko je potem udarila velika finančna in gospodarska kriza, so vsi hoteli brati Kapital, toda smetišča so ga že davno reciklirala v Sedem korakov do sreče in podobne instantne učbenike srečnega življenja. Še celo v antikvariatih ga ni bilo več mogoče dobiti. Kapital je bil nenadoma most wanted. Ali bolje rečeno, postal je uspešnica, še preden je ponovno izšel – v novem prevodu.

Ko zagledate Kapital, izgleda kot slaba novica – to je namreč špeh. 670 strani! In to ne ravno malega formata. Pravo strašilo! Še huje: pošast! Ob tem se kakopak spomnite tudi na vse trače, ki so krožili o Kapitalu. Da je težak, kunšten in neprehoden. Da je poln filozofskih referenc, formul, abstrakcij, tujk in opomb. Da je nerazumljiv. Da ga leta 1867, ko je izšel, ni nihče razumel (in če bi ga hotel razumeti, bi moral vzeti leto dopusta, da bi ga sploh prebral). Da ga tudi kasneje, recimo v Jugoslaviji, ni nihče razumel. Da ga je Marx pisal ob petrolejki in na roko. Da ga je pisal kakih 16 let. Še dlje. In to v veliki revščini. Hej, kako naj zaupamo nekomu, ki je delal brez računalnika? In ki ni poznal elektrike? In ki ni imel polne riti? In ki se je s Kapitalom še sam mučil 16 let? Naj se še mi z branjem mučimo 16 let?

Brez panike. Tu nastopi dobra novica: ko boste brali Kapital, boste imeli občutek, da je bil napisan za vas. Za nas. Za 21. stoletje. Ko boste brali, kako nastajajo denar, privatna lastnina in kapital, kako ni v tem nič »magičnega« ali pa »božanskega« (pozabite na »nevidno roko trga«), kako je prosti trg le drugo ime za svobodo kapitala, ki lahko z ljudmi počne, kar hoče, kako je prav delavec ta, ki s svojim delom ustvarja vrednost, kako ga kapitalist plačuje le za del tega časa, kako delavec večino svojega delovnega časa dela zastonj, kako s tem ustvarja presežno vrednost, ki si jo prisvaja kapitalist, kako kapital temelji na izkoriščanju (delovne sile in neplačanega dela!), kako kapitalisti bogastvo, produkt presežne vrednosti, spreminjajo v kapital, ki potem s pomočjo raznoraznih finančnih “instrumentov” poganja samega sebe in ustvarja industrijsko rezervno armado (večji kot so profiti, večja je brezposelnost), in kako kapitalisti računajo, da delavci tega krvavega trika ne bodo spregledali, se vam bo zdel tako razumljiv kot Sedem korakov do sreče. Nam je Kapital bolj razumljiv, kot je bil razumljiv v času, ko je izšel. Ne, ni vam treba vzeti dopusta. Branje Kapitala – to so prave počitnice!

Marcel Štefančič, jr., Bukla 88

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.