Mož, ki je hodil skozi stene

Recenzija Bukla

Aymé (1902– 1967) je francoski klasik, ki je pisal tako za otroke kot odrasle, romane, scenarije in gledališke drame, najbolj pa je ostal prepoznaven po svojih neprekosljivih kratkih zgodbah. Zbirka, ki nosi naslov po prvi zgodbi, Mož, ki je hodil skozi stene, je izšla leta 1943 in s svojo živahno nepredvidljivostjo ostaja aktualna do današnjih dni, saj v njej Aymé skozi realistično dogajanje s fantastičnimi primesmi obravnava razne paradokse časa in prostora ter tudi drugega. O tem, denimo, pričajo že prve tri zgodbe. V naslovni zgodbi, ki je dobila tudi svojo filmsko priredbo, nastopa precej brezperspektivni uradnik, ki z naključnim čudežnim praškom pridobi moč, da lahko hodi skozi stene. S tem začne najprej živcirati svojega predpostavljenega, potem pa se loti bolj privlačnih reči, kot je ropanje bank. V drugi zgodbi z naslovom Sabine imamo opraviti s prav posebno gospo – ima namreč sposobnost vsenavzočnosti, kar v njeno zasebno življenje prinaša mnogo, za druge in tudi zase, ne vedno prijetnih izzivov. Tretja zgodba, Časovne nakaznice, pa preseneti z odlokom, da bodo nekoristnim državljanom, med katerimi se znajdejo tudi pisatelji, odtegnili nekaj življenja, kar pomeni, da bodo imeli lahko mesečno samo določeno število dni – pač toliko, kolikor jim pritiče glede na njihovo (ne)koristnost. Aymé kot klasik, ki se je znal inteligentno šaliti iz resnih reči.

Samo Rugelj, Bukla 105-106

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.