K2 – zmagoslavje in tragedija

Recenzija Bukla

»Prešinilo me je, da je bilo prvič, da z nogo nisem stopil na vrh, ampak sem se ga samo dotaknil z roko. V tistem trenutku mi je bilo popolnoma vseeno, namreč ves nesmisel nekoristnega osvajanja, saj mi je grozila nevarnost, da bom izgubil pamet ali celo življenje.« Tako o svoji osvojitvi vrha K2 leta 1993, ki se je končal nesrečno, s smrtjo enega od članov odprave (drugemu pa so morali amputirati prste), piše Stipe Božić (1951), legendarni dalmatinski alpinist, ki je skupaj s slovenskimi korenjaki krojil jugoslovansko zgodovino himalajskih alpinističnih vzponov. Božić nas v svoji najnovejši, spominsko zastavljeni knjigi, prvem prevodu v slovenščino, popelje po glavnih poglavjih svoje alpinistične kariere, daje poglavjem naslove po slovenskih alpinističnih legendah (Viki, Šrauf, Aleš), na koncu pa ob ponesrečenem komercialnem vzponu na Everest leta 1996 (o njem je Jon Krakauer napisal knjigo Izginuli), v katerem je najvišja gora zahtevala grozljivi davek, razmišlja o tem, kako zelo se je v zadnjih desetletjih spremenila etika vzpenjanja na najvišje gore sveta.

Samo Rugelj, Bukla 105-106

© Bukla − Besedilo je avtorsko zaščiteno, glej Splošne pogoje uporabe.